Jedro

Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza invalidnosti III. kategorije. Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine je zato neutemeljen. Stanje, kakršno je na podlagi novejše dokumentacije, ni stvar tega postopka. Skladno s 63. členom v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja, izkazanega do dneva dokončne odločbe. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.

Izrek

I. Pritožba tožnika se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi toženca se ugodi in se v II. točki izreka stroškovni del spremeni tako, da tožnik sam krije stroške postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke št. ... z dne 28. 1. 2014 in z dne 29. 10. 2013 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 13. 6. 2012 dalje in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine, zavrnilo (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh povrniti stroške postopka v znesku 78,95 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka je pritožbo vložil tožnik zaradi kršitve zakona o pravdnem postopku, napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zoper II. točko izreka pa je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnik predlaga, da se sodba razveljavi in izda nova, s katero se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 13. 6. 2012 dalje. Poudarja, da je sodišče ignoriralo mnenje Komisije A., ki je ugotovila poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. S tem je hudo kršilo zakon in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Meni, da je sodišče kršilo določbe postopka s tem, ko je najprej zahtevalo pregled pri IK II. stopnje, nato pa še pri Komisiji A., ki ni upoštevalo sklenjenega sporazuma med državama.

3. Toženec se ne strinja z odločitvijo sodišča glede plačila stroškov postopka tožnika v znesku 78,85 EUR. Navaja, da določba drugega odstavka 68. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) med drugim določa, da v socialnih sporih krije zavod stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid postopka. V skladu z navedeno določbo tožena stranka krije stroške, ki jih je za izdelavo izvedenskega mnenja v sodnem postopku imel izvedenec oz. izvedenski ali drug organ ter stroške morebitne izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ter zaslišanja izvedencev. V primeru stroškov prihoda tožnika na osebni pregled na IK II. stopnje pa gre za stroške tožnika in ne za stroške izvedenskega ali drugega organa za izdelavo izvedenskega mnenja. Stroški, ki tekom sodnega postopka nastanejo tožniku, pa so stroški sodnega postopka in se povrnejo tožniku glede na uspeh, dosežen v socialnem sporu v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Ker osebni pregled tožnika pred IK II. stopnje dne 14. 9. 2015 ni v ničemer spremenil odločitve tožene stranke in tudi ne s kasnejšo izdajo izvedenskega mnenja Komisije A., tožnik v tem sodnem postopku s svojim tožbenim zahtevkom ni uspel, mora stroške prihoda na osebni pregled pred IK II. stopnje dne 14. 9. 2015 v skladu z določbo 154. člena ZPP nositi sam.

4. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženca pa je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o stroških postopka.

K pritožbi tožnika

6. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 1. 2014, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 29. 10. 2013. S slednjo je toženec odločil, da tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti nima pravice do invalidske pokojnine. Sporno v obravnavani zadevi je, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in torej do I. kategorije invalidnosti in ali izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Glede na datum zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine, vložene pri bosansko-hercegovskem nosilcu zavarovanja dne 17. 2. 2012, je pravna podlaga za odločanje podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 37/2008 - MP 10/08, v nadaljevanju Sporazum) in v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 67. členu med drugim določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, pravico do invalidske pokojnine pa pridobi tudi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oz. prerazporeditev, ker je dopolnil 63. let starosti (moški) oziroma 61. let starosti (ženska).

8. V 60. členu ZPIZ-1 je določeno, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 1. alineji drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Po 3. alineji iste določbe pa se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oz. če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

9. Sodišče prve stopnje je v postopku razčiščevalo, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti oz. ali je pri njem podana še preostala delovna zmožnost. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je res tako kot navaja pritožba, najprej pridobilo mnenje IK II stopnje, ki je tožnika tudi osebno pregledala dne 14. 9. 2015. Na podlagi izvida osebnega pregleda in po proučitvi vse, tudi dodatno predložene dokumentacije, je menila, enako kot v predsodnem postopku IK II. stopnje dne 22. 1. 2014 in dne 23. 10. 2013 IK I. stopnje, da je pri tožniku od 13. 6. 2012 zaradi posledic bolezni podana III. kategorije invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je delavec - ključavničar s polnim delovnim časom, z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, pa je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, to je fizično lahko in psihično manj zahtevno delo, brez dela ponoči, v ugodnih mikroklimatskih pogojih. V obrazložitvi pa je navedla, da je pri tožniku prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja, ter hkrati zapisala, da gre za nova dejstva in da je zato potreben nov postopek pred invalidsko komisijo.

10. Ker je tožnik vztrajal pri izvedbi dokaza z nevtralnim izvedencem in ker je bil tožnik v BiH od 13. 6. 2012 spoznan za invalida I. kategorije invalidnosti, je sodišče pridobilo še izvedensko mnenje Komisije A. v sestavi specialista med. dela prometa in športa in specialista internista. Izvedenski organ v takšni sestavi je bil glede tožnikove delovne zmožnosti enakega mnenja kot pred tem IK II. stopnje, in sicer, da je bila pri tožniku od 13. 6. 2012 in tudi do 28. 1. 2014, to je do dneva dokončne odločbe toženca, zaradi bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50 %. Iz dokumentacije, ki jo je izvedenski organ in enako pred tem IK II. stopnje povzel, izhaja, da se tožnik zdravi zaradi povišanega krvnega tlaka z že povečano maso srčne mišice. V odpustnici z dne 5. 7. 2011 pa se ugotavlja dobra funkcionalna sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda. Takšno funkcionalno stanje po mnenju izvedenskega organa ne utemeljuje popolne nezmožnosti za delo, pač pa zmožnost za fizično lahko delo v ugodnih mikroklimatskih pogojih, torej delo z omejitvami. Enako po mnenju izvedenskega organa delo z omejitvami in sicer manj zahtevno delo, brez dela ponoči, pogojuje ugotovljena anksiozno depresivna simptomatika. Tožnik je bil pri psihologu in psihiatru obravnavan zaradi postravmatske stresne motnje kot posledice vojne in dodatno zaradi izgube dela.

11. V takšnem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Izvedenski organ je ustrezno ocenil predloženo medicinsko dokumentacijo in tožnikovo zdravstveno stanje tako glede srčno-žilnih kot psihičnih težav, in ocenil, da zaradi teh obolenj tožnik potrebuje omejitve pri delu, in sicer zaradi srčno žilnih težav fizično lahko delo v ugodnih mikroklimatskih pogojih, zaradi psihičnih težav pa omejitve s psihično manj zahtevnim delom, brez dela ponoči. Kar je odločilno za rešitev zadeve v tem postopku, izvedenski organ pri tožniku ni mogel ugotoviti popolne nezmožnosti za delo na podlagi dosedanje dokumentacije in tudi dokumentacije iz leta 2015. 12. Izvedenski organ je sicer enako kot IK II. stopnje v dopolnilnem mnenju, ugotavljal pri tožniku poslabšanje zdravstvenega stanja in ob ugotovitvi, da ni ustrezno diagnostično dokumentirano, predlagal nov postopek pri invalidski komisiji.

13. Stanje, kakršno je ugotovil izvedenski organ in pred tem IK II. stopnje v dopolnilnem mnenju, na podlagi novejše dokumentacije, namreč ni stvar tega postopka. Skladno z določbo 63. člena v zvezi z 81. členom ZDSS-1 se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb na podlagi dokumentacije in stanja izkazanega do dneva dokončne odločbe, to je v konkretnem primeru do 28. 1. 2014. Zato ne glede na to, kakšno poslabšanje izkazuje in kako vpliva na dosedanjo oceno delazmožnosti, novejše dokumentacije, ni mogoče upoštevati. Vsaka sprememba ali poslabšanje zdravstvenega stanja, nastala po dokončni odločbi, zlasti če temelji na novejši dokumentaciji, je lahko le stvar novega postopka pred tožencem.

14. Na podlagi zdravstvenega stanja in izkazane dokumentacije za relevantno obdobje, ko je izvedenski organ pri tožniku ugotovil dobro funkcionalno sposobnost srčno-žilnega sistema brez znakov ishemije miokarda, pri tožniku še ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo, pač pa stanje, ki ustreza definiciji iz 3. alineje drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, to je invalidnost III. kategorije, ki jo je že pred tem ugotovila tudi IK II. stopnje v dopolnilnem mnenju in že v predsodnem postopku obe invalidski komisiji. Enotna mnenja potrjujejo pravilno oceno tožnikove delazmožnosti, takšno mnenje pa je tudi skladno z dotedanjo razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in izkazanim tožnikovim zdravstvenim stanjem za obdobje do 28. 1. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, ker pri njem ni bilo mogoče ugotoviti I. kategorije invalidnosti skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, na podlagi ugotovljene III. kategorije, pa ne izpolnjuje zahtevanega pogoja starosti 63 let. 15. Ker je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi toženca

16. Sodišče prve stopnje je tožniku, ker je bil v sodnem postopku pregledan pred IK II. stopnje, na podlagi določbe 68. člena ZDSS-1 in ob upoštevanju Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik) priznalo kilometrino na relaciji B. - C. in nazaj v višini 78,85 EUR (za 800 km po ceni neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov, ki je na dan potovanja 14. 9. 2015 znašala 1,232 EUR - na liter, 8 % cene pa 0,09856 EUR - na liter). Štelo je, da je bil osebni pregled potreben in da je izvedenski organ oprl mnenje na izvide osebnega pregleda.

17. Po drugem odstavku 68. člena ZDSS-1 krije zavod stroške za izvedbo dokazov z izvedencem ne glede na izid postopka. Tožena stranka skladno s citirano določbo krije stroške, ki bi jih za izdelavo izvedenskega mnenja, za izdelavo dopolnilnega mnenja ali za zaslišanje, imel izvedenec.

18. V primeru stroškov prihoda tožnika na osebni pregled pred IK II. stopnje, pa gre za stroške tožnika in ne za stroške izvedenca ali drugega organa za izdelavo izvedenskega mnenja. Stroški, ki tekom sodnega postopka nastanejo tožniku, so stroški sodnega postopka in se povrnejo tožniku glede na uspeh v pravdi skladno z določbo 154. člena ZPP.

19. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, do povračila priglašenih stroškov ni upravičen. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.