Jedro

Po določbah 1. odstavka 9. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Ur.l. SRS, št. 27/89) lahko pristojni organ, ko ugotavlja upravičenost do socialnovarstvene pomoči, pomoč odkloni ali jo dodeli v nižjem znesku kot bi občanu šla po določbah tega sporazuma, če je kljub izkazanemu nizkemu dohodku ugotovljeno, da ni ogrožena najnižja socialna varnost občana oz. njegove družine; po določbah 3. odstavka tega člena pa lahko dodeli socialnovarstveno pomoč v višjem znesku, kot bi občanu šla po določbah sporazuma, če ugotovi, da občan in njegova družina zaradi posebnih socialnih razmer (npr. bolezen, invalidnost, elementarna nesreča) kljub večjemu dohodku živita v težkih socialnih razmerah. V 1. odstavku 62. člena sporazuma je določeno, da je otrok upravičen do pomoči, če stvarni mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 43% čistega OD in tožena stranka je pravilno ugotovila, da je znašal ta cenzus ravni socialne varnosti v letu 1991 le 2.433,00 din mesečno. Tožnik pa v upravnem sporu ne more uveljavljati novih dejstev in novih dokazov (o izjavi zdravniške komisije), ker sodišče praviloma odloči na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnik se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Centra za socialno delo Maribor, št. 9012218/5 z dne 04. 01. 1993, s katero je bila v ponovnem postopku zavrnjena njegova zahteva za družbeno denarno pomoč otrokom od 01. 08. 1991 dalje na podlagi njegove zahteve z dne 05. 07. 1991. Center za socialno delo Maribor je v obrazložitvi te odločbe navedel, da stvarni mesečni dohodek na družinskega člana znaša 3.024,00 din in s tem presega dogovorjeno raven socialne varnosti, ki za leto 1991 znaša 2.433,00 din (izračunana od zneska 5.657,00 din kot 43 odstotkov čistega osebnega dohodka v minulem letu, objavljenega v Ur. l. RS št. 12/91) po določbah 62. člena samoupravnega sporazuma o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Ur. l. SRS, št. 27/89, prečiščeno besedilo, v nadaljevanju sporazum). Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je pri preverjanju stvarnega mesečnega dohodka na družinskega člana ugotovila, da prvostopni organ pri izračunu le-tega ni pravilno upošteval višine dodeljenega varstvenega dodatka k pokojninama, ker bi moral v skladu s petim odstavkom 7. člena navedenega sporazuma v dohodek tožnikove življenjske skupnosti z invalidsko upokojenko L. M. upoštevati dodeljeno socialnovarstveno pomoč (varstveni dodatek k njunima pokojninama) v tekočem letu v višini ob odmeri in ne v preteklem letu prejete socialnovarstvene pomoči. Ugotovila je, da to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve, ker tudi v primeru, da bi se v dohodek življenjske skupnosti upoštevale samo prejete pokojnine obeh partnerjev brez varstvenega dodatka, tožnik ne bi bil upravičen do družbene pomoči otrokom, ker se mu odmerjena pomoč pod najnižjim možnim zneskom ne bi izplačala na podlagi sklepa o uskladitvi socialnovarstvenih pomoči (Ur. l. RS, št. 18/91), po katerem znaša najnižja dodeljena družbena pomoč otrokom 250,00 din. Zavrnila je tožnikove navedbe, da niso bili uporabljeni pravilni podatki pri izračunu stvarnega mesečnega dohodka na družinskega člana z obrazložitvijo, da so bili uporabljeni v vlogi navedeni in s strani pristojnega organa potrjeni podatki. Tožnikove navedbe, da mu je bila pravica do družbene pomoči priznana že s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 24. 09.1992 pod opravilno številko U 42/92-4, je zavrnila, da s to sodbo ni bilo ugodeno njegovi tožbi zaradi nepravilnosti pri ugotavljanju stvarnega mesečnega dohodka na družinskega člana, temveč zaradi pomanjkljivosti v postopku ter nejasnosti v obrazložitvi, ki jih je prvostopni organ v ponovnem postopku odpravil. Na podlagi dokumentacije v spisu ugotavlja, da po 9. členu sporazuma tožnik nima pravice do družbene pomoči otrokom.

V tožbi, dani na zapisnik pri tukajšnjem sodišču dne 05. 08 1993, tožnik navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo, ker prejema L.M. le okrog 14.000,00 SIT invalidske pokojnine, sam ima družinsko pokojnino 14.500,00 SIT, 3.000,00 SIT pa je varstvenega dodatka, vendar ti prejemki ne zadoščajo za normalno redno preživljanje. Navaja še, da je upravičen do družbene pomoči otrokom, ker jo je prejemal do leta 1989, pa tudi zdravniška komisija v Mariboru je menila, da je do te pomoči upravičen. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se ga oprosti plačila sodnih taks. Nato je tožnik poslal še več vlog, ki jih označuje kot tožbe in dopolnitve tožbe in jim priložil različne listine (odločbe, sklepe,zapisnika, sodbo, dopise, potrdilo), s katerimi dopolnjuje tožbo. Navaja, da cenzus socialne varnosti na družinskega člana ne zadošča niti za plačilo vseh obveznosti, obe pokojnini pa niti za siromašno življenje, zato je prepričan, da je upravičen do zahtevane pomoči otrokom.

Tožena stranka je dne 12. 10. 1994 poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba kot materialno podlago za odločitev o stvari navaja samoupravni sporazum o uresničevanju socialnovarstvenih pravic (Ur. l. SRS, št. 27/89, prečiščeno besedilo). V prvem in petem odstavku 7. člena tega sporazuma je določeno, da se pri ugotavljanju socialnovarstvenih razmer občana, ki uveljavlja socialnovarstveno pravico, praviloma upoštevajo vsi njegovi dohodki in prejemki ter dohodki in prejemki njegove družine v minulem koledarskem letu in vse socialnovarstvene pomoči v tekočem letu v višini, ugotovljeni ob odmeri, če v tem sporazumu ni drugače določeno. Po določbah prvega odstavka 9. člena sporazuma lahko pristojni organ, ko ugotavlja upravičenost do socialnovarstvene pomoči, pomoč odkloni ali jo dodeli v nižjem znesku kot bi občanu šla po določbah sporazuma, če je kljub izkazanemu nizkemu dohodku ugotovljeno, da ni ogrožena najnižja socialna varnost občana oziroma njegove družine; po določbah tretjega odstavka tega člena pa lahko dodeli socialnovarstveno pomoč v višjem znesku, kot bi občanu šla po določbah sporazuma, če ugotovi, da občan in njegova družina zaradi posebnih socialnih razmer (na primer: bolezen, invalidnost, elementarna nesreča) kljub večjemu dohodku živita v težkih socialnih razmerah. Prvi odstavek 62. člena sporazuma določa, da je otrok upravičen do pomoči, če stvarni mesečni dohodek na družinskega člana družine, v kateri otrok živi oziroma v katero sodi, ne presega 43 odstotkov čistega osebnega dohodka; če je otrok iz kmečke družine, pa 23 odstotkov čistega osebnega dohodka. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je znašal ta cenzus ravni socialne varnosti v letu 1991 le 2.433,00 din mesečno. Tožnik se šele v tožbi sklicuje na izjavo zdravniške komisije v Mariboru, ki naj bi dokazovala njegovo upravičenost do družbene pomoči otrokom, vendar se v upravnem postopku nanjo ni skliceval, niti je ni predložil. V upravnem sporu pa ni mogoče uveljavljati novih dejstev in novih dokazov, ker sodišče odloči o sporu praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (1. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih, v nadaljevanju ZUS).

Tožena stranka je torej pri ugotavljanju tožnikove ravni socialne varnosti morala upoštevati dohodke in prejemke v minulem koledarskem letu in vse socialnovarstvene pomoči v tekočem letu in sicer v višini, ugotovljeni ob odmeri. Ugotovila jih je iz potrdil takratne enote Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja, da prvostopni organ sicer ni upošteval pravih zneskov varstvenega dodatka, vendar to ni vplivalo na pravilnost odločitve (upošteval je nižje zneske varstvenega dodatka iz leta 1990 namesto višjih iz leta 1991), saj tožnik tudi brez tega ni izpolnjeval pogojev za dodelitev zahtevane pomoči. Čeprav je tožena stranka svojo odločitev utemeljevala še z nemožnostjo dodelitve družbene pomoči po sklepu o uskladitvi socialnovarstvenih pomoči in prispevkov (Ur. l. RS, št. 18/91), ki določa, da družbena pomoč lahko znaša za enega otroka najmanj 250,00 din mesečno, in je torej to merilo za najnižjo družbeno pomoč otroku in ne merilo za nedodelitev te pomoči, kot razlaga tožena stranka, to ni vplivalo na pravilnost njene odločitve. V 16. členu navedenega samoupravnega sporazuma je namreč določeno, da vsota socialnovarstvenih pomoči ne sme presegati razlike med dogovorjeno ravnijo socialne varnosti (cenzusom) in stvarnim mesečnim dohodkom na družinskega člana, pomoč pa se ne dodeli, če bi po merilih tega sporazuma znašala manj kot 2 odstotka čistega osebnega dohodka, določenega v poročilu o višini in letni stopnji povprečnega mesečnega dohodka na zaposlenega delavca v Republiki Sloveniji v letu 1990 (Ur. l. RS, št. 12-458/91), kar znaša 106,80 din mesečno (izračunano od 5.339 din čistega osebnega dohodka). Izjema so le preje opisani primeri iz 3. odstavku 9. člena sporazuma, ki jih tožnik ni uveljavljal, niti se niso ugotavljali v upravnem postopku. Upoštevajoč pravilno ugotovljene višine pokojnin in tudi s strani tožnika navedene višine varstvenega dodatka ter pravilno ugotovljeno raven socialne varnosti v znesku 2.433,00 din mesečno na družinskega člana, vsota socialnovarstvenih pomoči presega razliko med to ravnijo socialne varnosti in stvarnim mesečnim dohodkom na družinskega člana. Zato je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo. Morebitne neutemeljene zavrnitve njegovih vlog v drugih zadevah, ki jih je tožnik priložil k dopolnitvam tožbe, pa ne morejo vplivati na odločanje v tem upravnem sporu. Sodišče verjame tožniku, da se s tako malo denarja težko živi, vendar mora upoštevati s predpisi določeno raven socialne varnosti ter v upravnem postopku uveljavljane in ugotovljene dejanske okoliščine.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.

Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, ker je upoštevajoč 13. člen zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 1/90 in 14/91) iz spisovnih podatkov ugotovilo, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana tožnikova sredstva s katerimi se preživlja.