Jedro

Zavest in volja pri kaznivem dejanju po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega S.C. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki postavljene zagovornice pa se izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru kot sodišče prve stopnje obdolženega S.C. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreko kazen 3 leta in 2 meseca zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti od 16. 1. 2017 od 02:30 ure naprej. Po petem odstavku 186. člena KZ-1 je bila zasežena droga odvzeta, obdolženi je bil po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen vrnitve oziroma plačila stroškov tega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali tako, da mu izreče milejšo kazen ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Če je pritožnica z navedbo o sodišču oziroma izvedenem dokaznem postopku, ki da nista konkretizirala oziroma opisala izvršitvene oblike prenašanja mamil z namenom prodaje, kot znaka kaznivega dejanja, imela v mislih bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je treba opozoriti, da se ta lahko nanaša le na izrek sodbe ali njene razloge, česar pa v pritožbeni obrazložitvi, vsaj določno, ni zaslediti. Hkrati je pritožbeno sodišče pri preizkusu po 1. točki prvega odstavka 383. člena ZKP ugotovilo, da je izrek sodbe razumljiv, saj so v konkretnem opisu dejanja zajeti vsi zakonski znaki zgornjega kaznivega dejanja, vključno z namenom prodaje, brez katerega prenašanje konoplje kot izvršitev ne more biti kazniva.

5. Drugače je, ko pritožnica z navedbo o kršitvi pravic obrambe, do katere je po njenem prišlo zaradi zavrnitve predlagane pridobitve podatkov o obdolženčevi zaposlitvi v Italiji, neposredno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je imela za posledico, da okoliščine pri odločanju o kazenski sankciji niso bile v celoti upoštevane. Toda pritožnica zgornje pridobitve podatkov sploh, v katerikoli fazi kazenskega postopka, ni predlagala, pa tako uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka že zato ne more biti podana.

6. Preostalih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni prepoznalo, kot ni prepoznalo katerekoli od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP ali jo pri preizkusu iz 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP samo zasledilo.

7. Pritožnica nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom z obrazložitvijo, v kateri najprej povzema dele dokazne ocene sodišča prve stopnje, na kar v splošnem opozarja na zahtevane dokazne standarde v zvezi s storilčevo krivdo ter sklene, da ti v obravnavanem primeru, glede na vsebino obdolženčevega zagovora, niso bili izpolnjeni. Obdolženi je namreč potek celotnega dogajanja resnicoljubno opisal, le-to pa kaže, da dejansko ni vedel, kaj prenaša in tako nikoli ni imel namena prenašati prepovedane droge.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da sta bila srž dokazovanja pred sodiščem prve stopnje obdolženčeva zavest in volja, saj ju je ta v svojem zagovoru, različno od izvršitve dejanja v objektivnem smislu, zanikal. Drži tudi, da v zagovoru opisano dogajanje po sebi ni izključeno ter da je obdolženi na vsak izkustveni zadržek smiselno odgovoril. Vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko teh zadržkov ni presojalo zgolj vsakega zase, ampak skupaj, s čemer je zanesljivo ugotovilo, da v obdolženčevem zagovoru zatrjevana zavest o prenašanju tobaka, namesto konoplje, izkustveno ne more vzdržati. Jedrnati dokazni oceni sodišča prve stopnje v 8. točki obrazložitve sodbe tako ni ničesar za dodati, razen morebiti po pritožbenem vztrajanju, da so bile že spremljajoče okoliščine v zvezi s prenašanjem (pošiljatelj, prevzemnik, način prevzema ipd.) dejansko nepreverljive, kar jasno kaže, da pri samem prenosu in zlasti pri predmetu prenosa ni šlo za nekaj običajnega. Ko pa je obdolženec enkrat vedel kaj prenaša, je že zaradi količine predmeta prenosa gotovo, da je vedel še, čemu je ta predmet namenjen in da ga je potemtakem hotel prenašati. Zadnja ugotovitev je logično neizogibna, medtem ko se ostala pritožbena zatrjevanja o neskladnosti izpovedb prič R.D. in A.U. izkažejo za nepomembna, saj se nanašajo na tako imenovano objektivno stran kaznivega dejanja, ki ga obdolženi v zagovoru, kot rečeno ni zanikal. 9. Po pritožbeni obrazložitvi odločba o kazenski sankciji ni pravilna zato, ker je obdolženi dejanje storil, misleč, da prenaša tobak, da za podobno kaznivo dejanje še ni bil obsojen ter v Republiki Sloveniji za nobeno niti obravnavan, da se kazenskemu postopku ni izmikal, da se že 18 let samostojno preživlja in da si je na Dunaju zgolj poskušal poiskati zaposlitev.

10. Prva okoliščina se nanaša na dokazanost zavesti kot dela obdolženčeve krivde, ki je bila po že obrazloženem zanesljivo ugotovljena, medtem ko pri obdolženčevi udeležbi v kazenskem postopku ne gre za (njegovo) dobro voljo, obdolženi se mimogrede sedaj nahaja v priporu, ampak za dolžnost, ki jo mora tudi sicer izpolniti. Končno, preostali dve okoliščini teže kaznivega dejanja, ob ugotovljeni visoki stopnji obdolženčeve volje (hotenja) ne moreta sorazmerno zmanjšati ali celo tako, da bi bilo obdolženemu mogoče izreči pogojno obsodbo, za kar si pritožnica neuspešno prizadeva.

11. Glede na to, in ker pritožbeno sodišče v pritožbeni obrazložitvi ni zasledilo drugih odločilnih okoliščin, do katerih bi se moralo posebej opredeliti, je o pritožbi zagovornice obdolženega S.C. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena in prvem odstavku 97. člena ZKP. Je posledica obdolženčevih gmotnih razmer, ki jih sedaj, ko se nahaja v priporu, ne more izboljšati.