Jedro

Z upoštevanjem neizvedenega dokaza je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja. Sodišče prve stopnje se o tem predlaganem dokazu ni izreklo (ni ga niti dovolilo niti ga ni zavrnilo), zato te kršitve tožnik ni mogel uveljavljati pred sodiščem prve stopnje in je njeno uveljavljanje v pritožbi pravočasno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu je toženka dolžna plačati 3.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila ter mu poravnati pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izreka sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in odločilo, da mora tožnik toženki povrniti njene pravdne stroške 694,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožniku bila kršena pravica do izjave v postopku oziroma je sodišče napravilo relativno bistveno kršitev določb ZPP v smislu 4. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, saj je svojo odločbo v bistvenem delu oprlo na dokaz, ki ga na glavni obravnavi ni izvedlo. Posledično pa je bilo tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Toženka je po opravi prvega naroka v vlogi z dne 12. 4. 2013 v spis vložila dopis O. V. z dne 9. 4. 2013. Tožnik je predvideval, da glede na to, da toženka tega dokaznega predloga ni podala pravočasno, sodišče tožniku ta dopis pošilja zgolj v vednost. Ta dokaz tudi ni bil izveden na naslednjem naroku za glavno obravnavo 23. 5. 2013, kjer je bilo prebrano zgolj dopolnilno izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Tožnik je predvideval, da navedeni dokaz ni bil izveden in zato v tem delu tudi ni uveljavljal kršitve ZPP v smislu 286. člena ZPP, ki bi nedvomno bila podana, če bi ta dokaz bil izveden. Sodišče pa je v bistvenem delu svojo sodbo oprlo na ta dopis, s čimer je zagrešilo že navedene kršitve določb ZPP. Ker navedeni dokaz na glavni obravnavi ni bil izveden, je bilo kršeno tudi načelo neposrednosti v postopku in načelo kontradiktornosti, če pa bi ta dokaz kljub vsemu bil izveden, bi pomenil kršitev določb o prekluziji. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz splošnih pogojev toženke ne izhaja, da bi bilo za definiranje prometne nesreče potrebno uporabiti določila Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), oziroma iz teh splošnih določb ne izhaja, da se ne bi smela uporabiti določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP). Toženki splošni pogoji AO-plus-2/11 v 2. členu določajo, da se zavarovalnica zaveže odvrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec, kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom. Nikjer ni navedena definicija prometne nesreče. Tekom postopka je le-ta med pravdnima strankama očitno postala sporna, zaradi česar bi sodišče to določbo moralo interpretirati v skladu z določilom 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ), torej v korist zavarovanca, sodišče pa te določbe ni uporabilo. Niti ZVCP-1 niti ZOZP nista edina možna vira za razlago pojma prometne nesreče. ZOZP sicer ureja zavarovanja v prometu, ZVCP-1 pa zavarovanj ne ureja, temveč ureja zgolj pravila ravnanja v prometu, zaradi česar se pri definiciji prometne nesreče v primeru zavarovanj, tudi zavarovanja AO plus, morajo uporabiti določila ZOZP, ker je to edini zakon, ki ureja prometna zavarovanja. Tudi, če bi bilo pravilno v konkretni zadevi pri definiranju prometne nesreče uporabiti določila ZVCP-1, pa je sodišče zmotno uporabilo določila Zakona o javnih cestah (ZJC) o definiciji nekategorizirane ceste. V skladu z določili tega zakona je nekategorizirana cesta vsaka prometna površina, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik, ali od njega pooblaščeni upravljalec te prometne površine. Definicija nekategorizirane ceste ni vezana na potek javnega prometa in nekategorizirano cesto predstavljajo tudi ceste v zasebni lasti, dovozne ceste in pristopi do objektov, čemur cesta služi v konkretnem primeru. Drži pa, da ZVCP-1 določa, da se mora za obstoj prometne nesreče le-ta zgoditi na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni promet. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo, kaj pomeni, da se cesta uporablja za javni promet. Uporaba za javni promet pomeni, da lahko vsakdo cesto uporablja prosto in v skladu s predpisi o javnih cestah (2. člen ZJC), definicija javnega prometa pa ni vezana na obstoj javnega dobra ali na dejstvo, da je cesta v lasti države ali lokalne skupnosti. Toženka pa nikoli ni trdila, da dovozne poti, čeprav je bilo v tem postopku nesporno, da gre za dovozno pot v zasebni lasti in da le-ta vodi do tožnikovega skladišča, ne more uporabljati vsak. Navedena cesta ni zagrajena in nikjer ni navedeno, da je promet po njej prepovedan, lahko jo prosto uporablja vsak in temu toženka ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje v točki 11 svoje obrazložitve, ko je navedlo, da je tožnik izpovedal o tem, da po cesti, kjer je prišlo do prometne nesreče, ne poteka javni promet. V zapisniku o njegovem zaslišanju tega ni zaslediti. V svojih vlogah pa je zgolj priznal, da ne gre za javno cesto ali javno pot, vprašanje, ali gre za javno cesto, pa ni vezano z vprašanjem, ali po cesti poteka javni promet. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno navedbo, da iz zapisnika o zaslišanju tožnika ne izhaja, da je ta izpovedal, da po cesti, kjer je prišlo do prometne nesreče, ne poteka javni promet. Res je, kot trdi pritožba, da je tožnik glede te ceste (dovozne poti) izpovedal le, da je ta bila v času škodnega dogodka v lasti njegove matere, sedaj pa je v lasti njegovega brata (torej poteka po zemljišču prej v lasti njegove matere, sedaj v lasti njegovega brata). Dejstvo o lastništvu te dovozne poti oziroma nepremičnine, po kateri ta poteka, med strankama sploh ni bilo sporno glede na njuno trditveno podlago.

Sporno med strankama je bilo dejstvo, ali se je tožnik telesno poškodoval v prometni nesreči in med vožnjo, pri čemer je bilo dejstvo o tem, da se je poškodoval med vožnjo, že razjasnjeno z ugotovitvami izvedenca cestnoprometne stroke.

Glede spornega dejstva, ali je škodni dogodek, ki se je zgodil, prometna nesreča, je sodišče prve stopnje v točki 5 svoje obrazložitve navedlo, da je v dokaznem postopku (med drugim) vpogledalo in prebralo dopis O. V. z dne 9. 4. 2013. Iz zapisnikov o (dveh) narokih za glavno obravnavo ne izhaja, da je sodišče na glavni obravnavi izvedlo ta dokaz. Iz zapisnikov o glavni obravnavi tudi ne izhaja, da bi pravdni stranki soglašali z izvedbo tega dokaza izven glavne obravnave. V točki 11 svoje obrazložitve pa je sodišče prve stopnje zapisalo, da je na podlagi dopisa O. V. z dne 9. 4. 2013 in izpovedbe tožnika ugotovilo med strankama sicer sporno in ključno dejstvo: da po dovozni poti, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, ne poteka javni promet. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo dejstvo, da je tožnik v izpovedbi potrdil, da po dovozni poti ne poteka javni promet. Z upoštevanjem neizvedenega dokaza – dopisa O. V. z dne 9. 4. 2013 – pa je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do obravnavanja, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba utemeljeno uveljavlja.

Pravica do obravnavanja vsebuje strankino pravico sodelovati v dokaznem postopku, to je predlagati dokaze in se izreči o dokaznih predlogih nasprotne stranke in tudi obveznost sodišča, da pretehta dokazne predloge in predlagane dokaze izvede, če se nanašajo na pravno relevantna dejstva v sporu. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tega ni storilo.

Podatki v spisu potrjujejo pritožbeno navedbo, da se sodišče prve stopnje o tem predlaganem toženkinem dokazu ni izreklo (niti ga ni dovolilo niti ga ni zavrnilo), zato tožnik te bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati in je njeno uveljavljanje v pritožbi pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je kršitev pravice do obravnavanja bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o toženkinem dokaznem predlogu, naj se prebere dopis O. V. z dne 9. 4. 2013, nato pa, če mu bo ugodilo, ta dokaz izvesti. Na tak način bo odpravilo storjeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje pa je sicer zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da določbe ZOZP niso pravna podlaga v obravnavani sporni zadevi, ker navedeni zakon ureja kritje škode tretjim, ki jim škoda nastane zaradi delovanja zavarovanega vozila (15. člen ZOZ). Tožnika pa ni mogoče šteti za tretjo osebo, temveč je upravičenec po splošnih pogojih sklenjene pogodbe o AO plus zavarovanju kot voznik zavarovanega motornega vozila.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje po odpravljeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka ponovno dokazno oceniti izvedene dokaze in presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka ob upoštevanju, da je tožnikovo dokazno breme za vsa pravno relevantna dejstva, ki utemeljujejo njegov zahtevek (da je bilo tako zavarovanje sklenjeno, da je utrpel škodo, ki je posledica telesnih poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči s takim zavarovanjem zavarovanega motornega vozila) in da je toženkino dokazno breme za dejstva, ki njegov zahtevek izključujejo (ugovori nenastale pravice).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.