Jedro

Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v drugi alineji I. točke izreka in v IV. točki izreka potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom pod točko I izreka delno ugodilo ugovoru dolžnika in izvršbo ustavilo za izterjavo zneska obresti v višini 17.903,29 EUR (prva alineja) ter za izterjavo zneska glavnice v višini 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I 252/2023 z dne 30. 1. 2023 v navedenem delu zastarane glavnice razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (druga alineja). Pod točko II izreka je ugovor dolžnika v preostalem delu zavrnilo. Po točko III izreka je ustavilo izvršbo za dne 30. 6. 2023 poravnan znesek v višini 88,20 EUR. Pod točko IV izreka je odločilo, da mora upnica dolžniku v 8 dneh od prejema tega sklepa povrniti 861,93 EUR nadaljnjih stroškov ugovornega postopka, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka do plačila.

2.Zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ustavitev postopka izvršbe za izterjavo zneska glavnice v višini 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023, posledično razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo v tem delu (druga alineja I. točke izreka) ter zoper stroškovno odločitev (IV. točka izreka) je pritožbo vložila upnica. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Povzela je grajano odločitev sodišča prve stopnje in razloge zanjo. Opozorila je, da je že v svoji pripravljalni vlogi navedla, da 126. člen Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ne določa, da bi moral biti predlog za izvršbo vložen na točno določeno nepremičnino ali pa na vse dolžnikove nepremičnine, na katerih ima v zavarovanje dolga vknjiženo hipoteko. Slovenija je pravna in socialna država (2. člen Ustave RS), kot upnica pa mora ob upoštevanju načela sorazmernosti paziti, da ne bo prodala več dolžnikovih nepremičnin, kot je to nujno za poplačilo. Prav tako je po gramatikalni razlagi prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, natančneje iz uporabe slovničnega števila samostalnika "na nepremičnino”, ta je namreč v ednini, evidentno, da lahko upnik prepreči prenehanje davčne obveznosti že, če vloži predlog za izvršbo na eno samo nepremičnino izmed nabora tistih, na katerih je pred tem davčni dolg zavaroval s hipoteko. Izpostavila je, da dodatni argument k njenemu stališču ponuja drugi odstavek 126.a člena ZDavP-2, ki določa, da davčna obveznost preneha šele s poplačilom iz prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku. Če do prodaje nepremičnine ne pride (neuspešna druga javna dražba), tudi davčna obveznost ne bo prenehala in bo upnik lahko v nedogled predlagal davčno izvršbo na nepremičnine. Terjatev iz naslova davkov bi se lahko prijavila tudi v stečaj. Kot neustrezno je zato označila sklicevanje na 343. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj veljajo za izterjavo davka drugačna pravila. Menila je, da njena terjatev brez dvoma obstaja in ni prenehala. Nenazadnje se zaradi izterjave le-te vodi izvršilni postopek pri istem sodišču pod opr. št. I 1911/2016. Pojasnila je, da zastaranje v davčnem pravu pomeni hkrati tudi prenehanje terjatve in ne le izgubo pravovarstvenega zahtevka, saj davčni organ po uradni dolžnosti zastarani davek sproti odpisuje. Zaradi navedenega je odločitev prvostopnega sodišča privedla do za pravni red neznosne situacije, saj davčna obveznost hkrati obstaja in ne obstaja. To je nekoherentno. Odločitev sodišča na glavo obrača tudi načelo akcesornosti, saj obstoj terjatve pogojuje s številom prisilnih hipotek, ki jih je pridobil upnik. Neustrezno se ji zdi sklicevanje na pravno varnost in negotovost dolžnika. Ta je natančno vedel, da je davčni dolžnik, znana mu je tudi višina dolga. Lahko bi poskrbel za prostovoljno plačilo davčnega dolga. Poleg tega pa izvršilni postopek ni namenjen varstvu dolžnika, marveč poplačilu upnika. Po njenem mnenju bi moralo sodišče zavzeti materialnopravno stališče, da davčna obveznost ne preneha, če je davčni dolg predhodno zavarovan s hipoteko in če je bil vložen predlog za izvršbo na katero koli nepremičnino. Tako bi moralo ugotoviti, da ima za zavarovanje sporne terjatve pri nepremičninah z ID znaki parcela ... 369, parcela ... 372/1, parcela ... 760/1, parcela ... 760/2 in parcela ... *95 vknjiženo hipoteko na podlagi sklepa o zavarovanju Okrajnega sodišča v X opr. št. Z 235/2013 z dne 4. 7. 2013 in da je pred zastaranjem pravice do izterjave davka (10 let + 137 dni) vložila predlog za izvršbo na nepremičnini z ID znakoma parcela ... 369 in parcela ... 372/1, ki sta predmet izvršilnega postopka opr. št. I 1911/2016. Davčna obveznost v znesku 61.689,40 EUR zato ni prenehala. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v drugi alineji I. točke in v IV. točki izreka razveljavi, dolžniku pa v plačilo naložijo vsi stroški postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

3.V odgovoru na pritožbo je dolžnik prerekal vse upničine pritožbene navedbe in se skliceval na svoje dosedanje navedbe. Grajal je upničino razlago 126.a člena ZDavP-2 in pojasnil, zakaj je takšna razlaga napačna in ustavno neskladna. Predlagal je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasil je stroške odgovora in zahteval njihovo povrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V zvezi s presojo zastaranja pravice do izterjave terjatev iz naslova glavnic davčnih obveznosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je imela upnica terjatve, ki jih v predmetni zadevi izterjuje na podlagi izvršilnega naslova1, predhodno že zavarovane s hipoteko na nepremičninah, na katere je dovolilo izvršbo2, in sicer na podlagi dveh sklepov o zavarovanju Okrajnega sodišča v X Z 235/2013 z dne 9. 7. 2013 in Z 12/2023 z dne 16. 1. 2023. Izhajajoč iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-23 in šestega odstavka 126. člena ZDavP-24 ter ob upoštevanju zadržanja zastaranja zaradi covidnih ukrepov (137 dni), je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da upnica za del terjatev iz izvršilnega naslova, in sicer iz naslova glavnic pod zap. št. od 30 do vključno 203 (z izvršljivostjo od 16. 3. 2011 do 1. 9. 2012) v skupni višini 61.689,40 EUR, predloga za izvršbo na zadevne nepremičnine, ki ga je vložila 24. 1. 2023, ni vložila pred potekom absolutnega zastaralnega roka (10 let), podaljšanega za čas zadržanja zastaranja (137 dni). Ugovoru je zato v tem delu ugodilo in izvršbo (tudi) glede izterjave glavnice 61.689,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 dalje ustavilo, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo.

6.Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz stališča, da pravica do izterjave glavnične terjatve s prodajo določene nepremičnine po določbah 126.a člena ZDavP-2 ne preneha le, če je pred iztekom absolutnega zastaralnega roka na nepremičnino, na kateri je že vknjižena hipoteka v zavarovanje davčne obveznosti, predlagana tudi izvršba za izterjavo te obveznosti. Za razlago 126.a člena ZDavP-2, za katero se upnica zavzema v pritožbi, tj. da je tudi po izteku zastaralnega roka za izterjavo davčne obveznosti dopustno dovoliti izvršbo na katero koli od nepremičnin, na katerih je bila pred potekom zastaralnega roka vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti, če je bila pred iztekom zastaralnega roka predlagana izvršba na vsaj eno od teh nepremičnin, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podlage in pritožbeni očitki o zmotni uporabi materialnega prava niso utemeljeni.

7.Drži sicer, kar navaja upnica, da ima zastaranje v davčnem postopku za posledico tudi prenehanje davčne obveznosti (šesti odstavek 126. člena ZDavP-2) in da za preprečitev prenehanja davčne obveznosti zaradi poteka 10 letnega roka iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, podaljšanega za čas morebitnega zadržanja zastaranja (razen zamudnih obresti), zadošča, da je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na vsaj eno od nepremičnin, pri katerih je bila predhodno že vknjižena hipoteka za zavarovanje davčne obveznosti (prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2). Vendar pa to v nasprotju s prepričanjem upnice ne pomeni, da je izvršbo na ostale s hipoteko predhodno obremenjene nepremičnine mogoče uspešno predlagati še po izteku zastaralnega roka. Čeprav davčna obveznost (razen zamudnih obresti) kljub poteku zastaralnega roka ne preneha, zaradi zastaranja preneha pravica do izterjave davčne obveznosti z izvršbo na tiste nepremičnine, glede katerih pred iztekom zastaralnega roka nista bila izpolnjena oba pogoja iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, tj. vknjižena hipoteka za zavarovanje te davčne obveznosti in vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo, kar je v izpodbijanem sklepu pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Poplačilo s hipoteko zavarovane davčne obveznosti je po izteku zastaralnega roka v izvršilnem postopku tako mogoče doseči izključno z izvršbo na tisto nepremičnino (oziroma nepremičnine), glede katere (katerih) je bil skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 tudi predlog za izvršbo vložen pred iztekom tega roka. Kot jasno izhaja iz drugega odstavka 126.a člena ZDavP-2, v takem primeru davčna obveznost preneha s poplačilom iz kupnine, ki je bila v izvršilnem postopku dobljena s prodajo nepremičnine, glede katere so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2, in je bila torej pred iztekom zastaralnega roka na njej vknjižena tako hipoteka za zavarovanje davčne obveznosti, kot tudi vložen izvršilni predlog za njeno izterjavo z izvršbo na to nepremičnino. Davčna obveznost v takem primeru preneha tudi, če iz kupnine ni bila v celoti poplačana.5 Če je bila izvršba pravočasno predlagana na več s hipoteko obremenjenih nepremičnin, pa davčna obveznosti preneha s poplačilom iz kupnine za zadnjo prodano nepremičnino. Navedeno sicer res pomeni, da bi morala upnica, če bi želela kljub poteku zastaralnega roka doseči poplačilo izterjevanih davčnih obveznosti (razen zamudnih obresti) iz vseh nepremičnin, na katerih je bila predhodno vknjižena hipoteka na podlagi izdanih sklepov o zavarovanju, pred iztekom zastaralnega roka tudi predlagati izvršbo na vse te nepremičnine. Vendar pa to ne pomeni, da bi se vse te nepremičnine v izvršilnem postopku tudi dejansko prodajale. Sodišče pri vodenju izvršbe namreč tudi po uradni dolžnosti pazi na to, da izvršbo opravi le v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatev (3. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z drugim odstavkom 208. člena ZDavP-2), kar pomeni, da sme unovčiti le tiste in toliko predmetov izvršbe, da bo prejeta kupnina zadoščala za poplačilo terjatev, ki so predmet izvršbe.

8.Glede na obrazloženo se izkaže, da za odločitev v obravnavani zadevi niso relevantne navedbe upnice, da je za izterjavo istih terjatev glavnice še pred iztekom absolutnega zastaralnega roka v postopku I 1911/2016 predlagala izvršbo na nepremičnini z ID znakoma parcela ... 369 in parcela ... 372/1, na katerih je hipoteko za zavarovanje teh terjatev prav tako pridobila na podlagi sklepa o zavarovanju Z 235/2013. Bistveno je namreč zgolj to, da je ob vložitvi predloga za izvršbo na nepremičnine z ID znaki parcela ... 760/1, parcela ... 760/2 in parcela ... *95, v lasti dolžnika do 1/2, v obravnavani zadevi glede terjatev glavnic z izvršljivostjo med 16. 3. 2011 in 1. 9. 2012 (v izvršilnem naslovu navedenih od zap. št. 30 do vključno 203) v skupni višini 61.689,40 EUR, 10 letni zastaralni rok iz šestega odstavka 126. člena ZDavP-2, podaljšan za čas zadržanja zastaranja zaradi covidnih ukrepov (137 dni), že potekel, čemur pa pritožba niti ne nasprotuje. Ker je posledično prenehala pravica upnice, da svojo sicer še obstoječo terjatev izterja v okviru izvršbe na navedene nepremičnine, je sodišče prve stopnje dolžnikovemu ugovoru v tem delu utemeljeno ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato odločitev sodišča prve stopnje, sprejeto pod drugo alinejo točke I izreka izpodbijanega sklepa, potrdilo in pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Upnica stroškovne odločitve, sprejete pod točko IV izreka izpodbijanega sklepa, ni konkretizirano grajala, zaradi česar je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le uradni pritožbeni preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ki pa kršitev ni pokazal. Glede na pravilno odločitev o delni ugoditvi ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo pravilo o povračilu stroškov postopka po merilu uspeha strank v postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ). Stroške je odmerilo skladno z določbami ZIZ, ZPP in Odvetniške tarife, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da je omogočen njen pritožbeni preizkus. Pritožbeno sodišče je zato tudi tudi glede stroškovne odločitve pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v točki IV izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Upnica s pritožbo ni uspela, njeni pritožbeni stroški pa tako ne predstavljajo stroškov, ki bi bili potrebni za predmetno izvršbo, zato jih mora kriti sama (peti odstavek 38. člena ZIZ). Dolžnik z odgovorom na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zaradi česar stroški, ki so mu z njim nastali, za postopek niso bili potrebni in jih mora prav tako kriti sam (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Seznam izvršilnih naslovov RS Ministrstva za finance, Finančne uprave RS, Finančnega urada Maribor, št. DT 4935-43/2023-1 z dne 18. 1. 2023.

2Parcela ... 760/1, parcela ... 760/2, parcela ... *95, v lasti dolžnika do 1/2.

3Prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 se glasi: "Ne glede na določbo šestega odstavka 126. člena tega zakona davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino."

4Šesti odstavek 126. člena ZDavP-2 se glasi: "Ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka."

5Prim. drugi odstavek 107. člena ZDavP-2.

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 126, 126/6, 126a, 126a/1, 126a/2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 3