Jedro

Tožnica niti v svoji zahtevi niti v predmetni tožbi ni podala navedb oziroma razlogov, ki bi utemeljevali odpravo prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po citiranem prvem odstavku 274. člena ZUP, saj v tej določbi navedenih razlogov niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje. Sodišče zato nima podlage za presojo pogojev za njeno odpravo po nadzorstveni pravici. Tako v zahtevi kot v predmetni tožbi pa tožnica zatrjuje, da organ v prvostopenjski odločbi materialnih predpisov (določb ZV-1 in ZIN) ni pravilno uporabil, v tožbi pa tudi, da sploh ni uporabil relevantnih določb ZGO-1. To pomeni, da po vsebini trdi, da so podani razlogi za razveljavitev prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP.

Sodišče ni našlo niti zatrjevane kršitve 37. člena ZV-1, ki določa, kateri posegi na vodno in priobalno zemljišče so dovoljeni in pod kakšnimi pogoji, ne določa pa inšpekcijskih ukrepov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z odločbo druge stopnje ugodila zahtevi tožnice za priznanje statusa stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku št. 0618-3704/2013-1003 (1. točka izreka); z 2. točko izreka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana št. 0618-3704/2013-1008 z dne 25. 7. 2016 (prvostopenjska odločba); z v tem upravnem sporu izpodbijano 3. točko izreka zavrnila zahtevo za odpravo in razveljavitev prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici; z izpodbijano 4. točko izreka pa ugotovila, da stroškov pritožbenega postopka ni. V obrazložitvi poudarja, da je prvostopenjski organ pri izpodbijani odločitvi o ureditvi brežine Majerjevega potoka inšpekcijskemu zavezancu (stranki z interesom v tem upravnem sporu), v skladu z vodnim soglasjem z dne 24. 6. 2016 za vodna in priobalna zemljišča v njegovi lasti, upošteval načelo celovitosti. Inšpekcijski ukrepi z namenom odvračanja škodljivega delovanja voda in za vzpostavitev pretočnosti tega vodotoka so bili namreč odrejeni tudi tožnici, vendar za desni breg navedenega potoka, to je za vodna in priobalna zemljišča v njeni lasti. Izpostavlja, da sta bila tako tožnica kot stranka z interesom seznanjena z ukrepi na sosednjih zemljiščih, torej na zemljiščih na nasprotnem bregu tega potoka, ki niso v njuni lasti. Prvostopenjska odločba je bila tako izdana inšpekcijskemu zavezancu, saj je bilo zanj ugotovljeno, da je na zemljiščih v njegovi lasti izvedel nezakonite posege v vodno in priobalno zemljišče Majerjevega potoka in kršil določbe drugega odstavka 37., 68. in 150. člen Zakon o vodah (ZV-1). Ker je bil s prvostopenjsko odločbo izrečen pravilen inšpekcijski ukrep po 8. in 9. točki 175. člena ZV-1, je zahtevo za njeno odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici zavrnila. Ugotavlja, da v pritožbenem postopku stroški niso nastali niti niso bili priglašeni.

2. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da bi morala toženka glede na to, da je njeni zahtevi za priznanje položaja stranskega udeleženca s 1. točko izreka drugostopenjske odločbe ugodila, ob pravilni uporabi določb 7., 8. in 9. člena ZUP ugoditi tudi njenemu predlogu za odpravo in razveljavitev prvostopenjske odločbe po nadzorstveni pravici, saj bi le na tak način dosegla, da bi obe stranki inšpekcijskega postopka lahko izvrševali svoje procesne pravice pred izdajo odločbe. Meni, da je toženka načelo celovitosti po 1. točki 3. člena ZV-1 uporabila v nasprotju s tem zakonom, saj je bilo s prvostopenjsko odločbo odločeno le o ukrepih na levem bregu Majerjevega potoka. V nadaljevanju tožbe po vsebini izpodbija prvostopenjsko odločbo in zatrjuje kršitve določb materialnega predpisa. Meni namreč, da je prvostopenjski organ z njeno izdajo bistveno prekoračil zakonska pooblastila iz 175. člena ZV-1, saj z odločbo prve stopnje ni odrejena odprava škode niti vrnitev v prejšnje stanje po 8. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1. Izpolnjeni niso niti pogoji za odreditev izvedbe nujnih ukrepov po 9. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1. Poudarja, da konkretne kamnite zložbe, katere del je izveden tudi v betonu, ni dopustno izvesti brez gradbenega dovoljenja. Trdi, da ukrep, naložen zavezancu s prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo, v skladu z določbo 37. člena ZV-1 ni dovoljen. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter 3. in 4. točko izreka izpodbijane drugostopenjske odločbe odpravi in zadevo vrne istemu organu v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Stranka z interesom, inšpekcijski zavezanec A.A., v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi z dne 24. 10. 2018 navaja, da je s prvostopenjsko odločbo naložena dejanja v celoti izvršil ter da je sodišče v nepravdnem postopku ugotovilo, da je meja sredina potoka, do katere nikjer ni bilo poseženo, zato tožničine pravice in pravne koristi niso prizadete. Sicer pa toženki ni mogoče očitati kršitve materialnega prava. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

5. Tožnica je vložila še pripravljalno vlogo dne 15. 10. 2018, v kateri odgovarja na navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo ter ponavlja tožbene navedbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Med strankami je sporno, ali je tožničina zahteva za odpravo in razveljavitev prvostopenjske odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 0618-3704/2013-1008 z dne 25. 7. 2016, po nadzorstveni pravici, utemeljena.

8. Skladno s prvim odstavkom 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1. če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2. če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; 3. če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; 4. če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ. Drugi odstavek tega člena pa določa, da izdano odločbo pristojni organ lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Prvi odstavek 275. člena ZUP med drugim določa, da pristojni organ lahko po nadzorstveni pravici odločbo odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke.

9. S prvostopenjsko odločbo, katere odpravo oziroma razveljavitev po nadzorstveni pravici zahteva tožnica, je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, inšpekcijskemu zavezancu A.A. (stranki z interesom v tem upravnem sporu) naložil, da mora kot lastnik vodnih in priobalnih zemljišč Majerjevega potoka parc. št. 243 in 242, 245/3, 246/4, 246/7, 162/7, vse k.o. ..., urediti brežine Majerjevega potoka v skladu z vodnim soglasjem št. 35506-4836/2016-2 z dne 24. 6. 2016, ki ga je izdala Direkcija RS za vode, Sektor območja srednje Save, pri čemer mora: - strugo Majerjevega potoka dolvodno od prepusta na lokalni cesti na dolžini ca 227 m utrditi s kineto iz kamnite zložbe v suho, v skladu s projektno dokumentacijo „Ureditev Majerjevega potoka, B. d.d., št. projekta P 765/16, maj 2016“; - strugo Majerjevega potoka gorvodno od prepusta na lokalni cesti utrditi s kineto iz kamna v betonu na dolžini ca 157 m v nagibu brežin, kot so določene v prejšnji alineji navedeni projektni dokumentaciji (1. točka izreka) ter da je dela treba izvesti na zemljiščih zavezanca, na levem bregu Majerjevega potoka v roku 60 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka); da mora zavezanec takoj po izpolnitvi obveznosti iz 1. točke pisno obvestiti inšpekcijo (3. točka izreka); da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

10. Sodišče ugotavlja, da tožnica niti v svoji zahtevi niti v predmetni tožbi ni podala navedb oziroma razlogov, ki bi utemeljevali odpravo prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po citiranem prvem odstavku 274. člena ZUP, saj v tej določbi navedenih razlogov niti izrecno niti smiselno ne zatrjuje. Sodišče zato nima podlage za presojo pogojev za njeno odpravo po nadzorstveni pravici.

11. Tako v zahtevi kot v predmetni tožbi pa tožnica zatrjuje, da organ v prvostopenjski odločbi materialnih predpisov (določb ZV-1 in ZIN) ni pravilno uporabil, v tožbi pa tudi, da sploh ni uporabil relevantnih določb ZGO-1. To pomeni, da po vsebini trdi, da so podani razlogi za razveljavitev prvostopenjske inšpekcijske odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 274. člena ZUP.

12. Iz prej citirane določbe drugega odstavka 274. člena ZUP izhaja, da lahko izdano odločbo pristojni organ razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Za očitno kršitev materialnega zakona gre, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Povedano drugače: v primeru, če je do napačne uporabe materialnega prava prišlo zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev materialnega zakona ni očitna. Samo zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odločbe po nadzorstveni pravici ni mogoče razveljaviti. Razveljavitev na tej podlagi tudi ni dopustna zaradi kršitve določb procesnega prava.1 Kršitev materialnega predpisa je torej očitna, če jo je glede na z upravno odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira.2

13. Glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem inšpekcijskem postopku, je inšpekcijski zavezanec izvedel posege na vodnem in priobalnem zemljišču brez predpisanega vodnega soglasja (prvi odstavek 150. člena ZV-1 v zvezi s 1. točko drugega odstavka istega člena), s čimer je tudi po presoji sodišča kršil drugi odstavek 37. člena ZV-1, ki določa, da je ne glede na določbo prejšnjega odstavka poseganje v prostor na priobalnem zemljišču v tlorisni širini od 15 metrov od meje vodnega zemljišča do zunanje meje priobalnega zemljišča na vodah 1, reda zunaj območij naselja dovoljeno za gradnjo pomožnih kmetijsko-gozdarskih objektov na podlagi vodnega soglasja; kršil pa je tudi tretji odstavek 38. člena ZV-1, ki določa, da na vodnem ali priobalnem zemljišču ni dovoljeno postavljati objektov ali drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod ob vodnem ali morskem dobrem; in 2. točko drugega odstavka 68. člena ZV-1, po kateri je na vodnem in priobalnem zemljišču prepovedano odlaganje ali odmetavanje odkopnih ali odpadnih materialov ali drugih podobnih snovi. To pomeni, da je imel inšpekcijski organ podlago za izrek predmetnih ukrepov v 8. točki prvega odstavka 175. člena ZV-1, ki med drugim določa, da ima inšpektor, če ugotovi, da so bile kršene določbe tega zakona, poleg pooblastil, ki jih določa zakon, tudi pooblastilo odrediti odpravo škode in vrnitev v prejšnje stanje. S tem v zvezi glede tožbene navedbe sodišče dodaja, da v obravnavanem primeru že sam nedovoljen poseg na vodno in priobalno zemljišče pomeni škodo, ki jo je praviloma mogoče odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje, zato inšpektorju škode ni treba še posebej dokazovati.

14. Sodišče pa ni našlo niti zatrjevane kršitve 37. člena ZV-1, ki določa, kateri posegi na vodno in priobalno zemljišče so dovoljeni in pod kakšnimi pogoji, ne določa pa inšpekcijskih ukrepov, kot to zmotno zatrjuje tožnica.

15. Glede zatrjevane kršitve načela celovitosti po 1. točki 3. člena ZV-13 v inšpekcijskem postopku sodišče ugotavlja, da sta bili zaradi ugotovljenih nedovoljenih posegov na vodno in priobalno zemljišče obema lastnikoma, katerih zemljišča mejijo na Majerjev potok (to je tožnici in stranskemu udeležencu v tem upravnem sporu), izdani inšpekcijski odločbi, kar med strankami ni sporno, saj tožnica takšni ugotovitvi toženke v izpodbijani odločbi ne ugovarja. Načelo celovitosti (kot del načela upravljanja z vodami) po navedeni določbi ZV-1 je namreč po mnenju sodišča treba razumeti v smislu celovitega upravljanja določenega vodotoka ter vodnih in priobalnih zemljišč na določenem območju (v konkretnem primeru torej ureditev vodnih in priobalnih zemljišč oziroma brežine Majerjevega potoka). Drugače povedano: načelo celovitosti po ZV-1 ni kršeno že s tem, da so bili ukrepi naloženi z dvema inšpekcijskima odločbama oziroma kot zatrjuje tožnica, ker so bili s prvostopenjsko odločbo v tem inšpekcijskem postopku ukrepi naloženi le stranki z interesom v tem upravnem sporu (to je na levi brežini Majerjevega potoka). Tako sodišče ta tožbeni ugovor zavrača. 16. Vprašanje, ali je za izvedbo odrejenih ukrepov potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, pa ni stvar predmetnega postopka, ki ga vodi inšpektor za okolje. Ob tem pa sodišče poudarja, da mora biti ukrep, naložen zavezancu s predmetno prvostopenjsko odločbo, izveden zakonito. Kolikor bi za izvedbo s prvostopenjsko odločbo naloženega ukrepa inšpekcijski zavezanec moral pridobiti gradbeno dovoljenje, je to stvar drugega postopka (to je postopka, ki ga vodi inšpektor za gradnjo).

17. Sodišče tako ugotavlja, da v obravnavanem primeru pri izdaji predmetne prvostopenjske inšpekcijske odločbe materialni predpis ni bil očitno napačno uporabljen, kar pomeni, da je toženka z drugostopenjsko odločbo v tem upravnem sporu izpodbijanem delu pravilno odločila, ko je zahtevo tožnice za njeno razveljavitev oziroma odpravo po nadzorstveni pravici zavrnila.

18. Kolikor pa tožnica vlaga tudi zahtevo za izredno razveljavitev po 278. členu ZUP, kar bi izhajalo iz njene vloge, vložene v upravnem postopku, sodišče pojasnjuje, da je izredna razveljavitev odločbe po navedeni določbi mogoča le po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog oziroma zahtevo strank. Vloga stranke, ki terja uporabo tega izrednega pravnega sredstva, se lahko šteje le kot opozorilo oziroma pobuda pristojnemu organu, ki pa je ni treba vsebinsko obravnavati4. 19. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ker bi morala toženka že zato, ker je v 1. točki izreka ugodila tožničini zahtevi za priznanje položaja stranske udeleženke v tem inšpekcijskem postopku, odpraviti predmetno prvostopenjsko odločbo tako, da bi lahko tudi tožnica kot stranka inšpekcijskega postopka izvrševala svoje procesne pravice ves čas tega postopka, to je tudi pred izdajo odločbe, sodišče poudarja, da mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka oziroma stranski udeleženec, skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZUP v zvezi s petim odstavkom te določbe postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. To pomeni, da ni podana niti zatrjevana kršitev pravil postopka, pri čemer razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, kar je predmet presoje v tem upravnem sporu, zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kot rečeno niti ni dopustna. Sodišče zgolj pripominja, da s tem tožnici ni bila odvzeta možnost navedbe dejstev in predlaganja dokazov, s katerimi bi zavarovala svoje pravice oziroma pravne koristi skladno s prvim odstavkom 7. člena ZUP, saj jih je imela možnost navesti v pritožbi zoper predmetno prvostopenjsko odločbo, kar je tudi storila, toženka pa je njene navedbe preizkusila ob odločanju o njeni pritožbi, v zvezi s čimer je tožnica sprožila upravni spor (ki se vodi pred naslovnim sodiščem pod opr. št. I U 1477/2018).

20. Po povedanem je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

21. Stroškovni zahtevek tožnice je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Stroškovni zahtevek stranke z interesom pa je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 155. člena tega zakona (vse v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), saj navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo za odločitev niso bile potrebne.

1 Glej: sodba Vrhovnega sodišče X Ips 47/2006 z dne 5. 11. 2009, 9. točka obrazložitve. 2 Glej: sodba Vrhovnega sodišče X Ips 1317/2007 z dne 15. 1. 2009. 3 1. točka 3. člena ZV-1 določa, da upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči , ob upoštevanju temeljnih načel varstva okolja temelji na načelu celovitosti, ki upošteva naravne procese in dinamiko voda ter medsebojno povezanost in soodvisnost vodnih in obvodnih ekosistemov na območju povodja. 4 Glej: E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Lexpera, GV Založba, Ljubljana ,2018, str. 463.