Jedro

Intenziven in dolgotrajen strah, ki je posledica dejstva, da ima tožnica azbestozo in je medicinska prognoza bolezni zelo slaba, je lahko podlaga za odmero izjemne satisfakcije.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba prve stopnje v obsodilnem delu (tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obresti od 26.5.1993 do plačila v 15-tih dneh); Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu, v kolikor se nanaša na satisfakcijo za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ter glede stroškov postopka, r a z v e l j a v i in v navedenem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških v pritožbenem postopku se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.800.000,00 SIT odškodnine zaradi posledic poklicnega obolenja azbestoze, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenske sodbe dalje, v 15-tih dneh. Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti navedeni sodni odločbi se pritožujeta obe stranki. Tožeča stranka se pritožuje v kolikor ji sodišče prve stopnje ni prisodilo višje zahtevane odškodnine, pri tem pa uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 500.000,00 SIT, za pretrpele in bodoče telesne bolečine 1.000.000,00 SIT ter za strah 2.300.000,00 SIT. Tožnica ne more opravljati vseh del kot jih je lahko opravljala pred boleznijo oz. jih sedaj opravlja z večjim naporom kot prej. Zelo hitro se utrudi, kar pomeni, da mora za isto delo porabiti več časa. Nekaterih del na kmetiji sploh ne zmore več opravljati. Zato je odškodnina v znesku 500.000,00 SIT prenizka glede na obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Potrebno je tudi upoštevati, da je tožnica dopolnila šele 50 let in je glede na svoje zdravstveno stanja popolnoma onemogočena v nadaljnjem razvoju.

Sodišče prve stopnje tudi zmotno ugotavlja, da tožnica še ni utrpela bistvenih telesnih bolečin, kar pa je le enostranski zaključek izvedenke, ki je napravila izvedensko mnenje na podlagi izvidov iz preteklih let. Tožnica zatrjuje, da pokašljuje, da ima težave pri dihanju, v prsih in hrbtenici pa čuti pekočo bolečino. Takšne težave so očitno posledica ugotovljene parenhimatozne prizadetosti pljuč.

Sodišče je odločilo tudi o bodočih telesnih bolečinah, ki se pričakujejo pri tožnici, zaradi dejstva, da bolezen hitro napreduje.

Pri vsem tem sodišče ni upoštevalo, da je pri odškodnini za telesne bolečine potrebno upoštevati tudi nevšečnosti med zdravljenjem.

Tožnica je bila že velikokrat izpostavljena rentgenskemu slikanju.

Glede na to, da gre za hitro napredovanje bolezni, bo ta izpostavljenost še večja. Glede na zdravstvene metode, ki jih pri zdravljenju bolnikov oblolelih z azbestozo, uporablja inšitut na Golniku, je pričakovati, da bo tožnica morala na bronhoskopijo, kar pomeni zelo hud poseg, ki se opravi pri polni zavesti in s hudimi bolečinami. Tožnica se pritožuje tudi glede odločitve o pravdnih stroških, saj meni, da niso odmerjeni v skladu z uspehom v pravdi.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in nasprotovala trditvam in navedbam v pritožbi. Tožničina delazmožnost je zmanjšana samo v toliko, da ni sposobna za dela, pri katerih bi bila izpostavljena azbestu, druga dela pa je sposobna opravljati s polnim delovnim časom. Tožnica tudi nima bistvenih telesnih bolečin, kar zadeva nevšečnosti pri zdravljenju pa ni razvidno za kakšne nevšečnosti naj bi šlo, saj ni izkazano kolikokrat je bila tožnica izpostavljena rentgenskemu slikanju.

Tožena stranka se pritožuje proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe in zatrjuje vse pritožbene razloge po 353. čl. Zakona o pravdnem postopku. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožnica boluje za azbestozo, ki se na podlagi 3. čl. Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu, šteje za poklicno bolezen.

Nesprejemljivo za toženo stranko je, da se sodišče po eni strani opira na navedeni pravilnik, po drugi strani pa je prezrlo, da pravilnik tudi določa, da je edino interdisciplinarna skupina zdravnikov pristojna za verifikacijo bolezni, povezanih z izpostavljenostjo azbestu. Navedeni pravilnik je namreč v celoti nadomestil Samoupravni sporazum v seznamu poklicnih bolezni. Tožena stranka je predlagala, da se pribavi mnenje interdisciplinarne komisije in kljub siceršnjemu soglasju, da se je kasneje za izvedenko postavilo dr. Fikfak, ugotavlja, da je to mnenje nepopolno. Mnenje ne vsebuje jasne razmejitve, katere od zdravstvenih težav tožnice je povezovati z azbestozo, katere pa imajo svoje vzroke v drugih boleznih (ščitnica, pogosti prehladi). Poleg tega toženi stranki ni jasno, na podlagi česa je prišlo prvostopno sodišče do odločitve, da je tožnici prisodilo 3.800.000,00 SIT odškodnine. Iz mnenja dr. F., na katerega se prvostopno sodišče izrecno opira namreč ni razbrati, da bi bile splošne življenjske funkcije tožnice prizadete in da bi utrpela bistvene telesne bolečine. Kar zadeva intenzivnost trajanja strahu je po mnenju tožene stranke potrebno pridobiti mnenje kliničnega psihologa, saj bo edino on lahko ocenil, ali in koliko je tožničin strah objektiven. Sodišče je tudi napačno uporabilo 173. čl. ZOR. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom ureja Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, ki v 73. čl. določa, da mora organizacija v takem primeru povrniti delavcu škodo po splošnih načelih o odškodninskih odgovornosti, ki so navedene v 154. čl. ZOR-a. Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O podlagi odškodninske obveznosti: Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da je tožnica zbolela za azbestozo. Pri tem se je sodišče pravilno oprlo na zdravstveno dokumentacijo in izvedensko mnenje dr. F. S tem v zvezi ne drži pritožbena trditev tožene stranke, da bi morala biti bolezen ugotovljena v posebnem diagnostičnem postopku, ki je določen v 54. čl. Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Pravdno sodišče namreč ni vezano na posebna dokazna pravila temveč le na načelo proste presoje dokazov, ki je uzakonjeno v 8. čl. Zakona o pravdnem postopku. Pri tem ni mogoče prezreti, da je tožena stranka soglašala s postavitvijo izvedenke dr. F., ki je tudi prepričljivo obrazložila svoje stališče glede značaja tožničine bolezni. S tem v zvezi pritožbeno sodišče povsem soglaša z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v zvezi z ugotovitvijo, da ima tožnica azbestozo. Sodišče prve stopnje se nadalje tudi povsem pravilno sklicuje na določbo Pravilnika o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu glede domneve, da je azbestoza poklicna bolezen. Iz 2. čl. navedenega pravilnika namreč izhaja, da spada azbestoza med tiste bolezni, ki se štejejo za poklicne bolezni.

Torej ni potrebno posebej dokazovati, da izvira tožničina bolezen iz nekdanje dejavnosti tožene stranke, saj ni sporno da je tožnica delala pri toženi stranki. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je proizvodnja, pri kateri je navzoč azbestni prah, nevarna dejavnost, odgovornost za škodo pa objektivna. Pri tem se je tudi pravilno sklicevalo na določbe 174. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka ima sicer prav, ko trdi, da je odgovornost delodajalca za škodo urejena v 73. čl. Zakona o temeljih pravicah iz delovnega razmerja, ki določa, da mora organizacija povrniti delavcu škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, ki so navedena v 154. čl. ZOR. Vendar je potrebno poudariti, da 154. čl. ZOR le splošno ureja podlage za odgovornost, specialne določbe o objektivni odgovornosti pa so v 173. in naslednjih členih ZOR.

O višini satisfakcije: Sodišče prve stopnje je odločalo izključno o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Tožeči stranki je prisodilo odškodnino za strah v znesku 2.300.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo prepričljivo mnenje izvedenke dr. F., da gre za strah, ki meji na paniko. Tožnica namreč živi v okolju, kjer tudi sicer vlada strah pred azbestozo. Dve njeni sodelavki sta zaradi pljučnega raka po predhodni azbestozi umrli, azbestozo pa ima tudi njen zakonec. Prisojena satisfakcija za strah sicer odstopa od običajnih tovrstnih odškodnin, potrebno pa je upoštevati, da je tožnica v izjemni situaciji, v kateri doživlja dolgotrajen intenziven strah, ki ne nastane v drugih odškodninskih primerih. Ugotovljeni strah ima povsem objektivno podlago v prognozi bolezni, ki jo je izvedenka prepričljivo predstavila v svojem strokovnem mnenju. Tožnica je vedno znova soočena s težavami, ki jih sukcesivno prinaša njena bolezen, kar predstavlja objektivno podlago za trajen in izjemen strah. Upoštevaje izjemnost tožničinega strahu, pomen prizadete dobrine in namen satisfakcije (2. odst. 200. čl. ZOR) pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prisojena satisfakcija povsem primerna.

Sodišče prve stopnje je sicer skopo obrazložilo, zakaj je prisodilo satisfakcijo v znesku 500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Duševne bolečine se v takšnem primeru kažejo kot tiste, ki trajajo do trenutka, ko sodišče odmerja odškodnino, kakor tudi tiste, ki bodo trajale v prihodnosti (1. odst. 200. čl. in 203. čl. ZOR). Sodišče prve stopnje ni natančno ugotovilo, kakšne duševne bolečine bo tožnica trpela v prihodnosti in je zato v tem obsegu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V vsakem primeru pa po oceni pritožbenega sodišča prognozirano zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti in s tem povezane duševne bolečine opravičujejo prisojeno satisfakcijo v znesku 500.000,00 SIT.

Smiselno enako velja tudi za prisojeno satisfakcijo za telesne bolečine, ki vključuje tudi različne neugodnosti v postopku zdravljenja. Tudi v tem primeru je pritožbeno sodišče na stališču, da znaša primerna satisfakcija za to škodo najmanj prisojenih 1.000.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa ni zanesljivo ugotovilo, kakšne bodo ob pričakovanem razvoju bolezenskega stanja bolečine v prihodnosti in kakšnim nevšečnostim bo tožeča stranka še izpostavljena. Zato je tudi v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

V zvezi s predstavljenimi stališči je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje v obsodilnem delu (368. čl. ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99). Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev, zaradi katerih bi bila tožnica upravičena do višje satisfakcije za duševne in telesne bolečine, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožeče stranke in razveljavilo izpodbijano sodno odločbo v zavrnilnem delu (370. čl. ZPP/77 v zvezi 498. čl.). V novem postopku naj sodišče prve stopnje predvsem podrobno zasliši tožnico o njenih duševnih in telesnih bolečinah in pridobi dodatno izčrpno strokovno mnenje izvedenca medicinske stroke v zvezi s prognozo tožničinih duševnih in telesnih bolečin.

Pritožbeno sodišče je odločalo o pravdnih stroških na podlagi 154. in 166. čl. ZPP/77 v zvezi s 498. čl. ZPP/99.