Jedro

Glede prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ni mogoče postopati po določbah 101. člena ZDavP-2, saj se ta ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike, bodisi aktivne bodisi tiste, ki so prenehali opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ tožnikovo zahtevo za odpis oziroma delni odpis dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo, zavrgel. Istočasno je z odločbo tožnikovi zahtevi za odpis davčnega dolga iz naslova stroškov prisilne izterjave davkov in prispevkov v skupni višini 190,00 EUR ugodil ter dovolil odpis tega dolga v celoti. Tožnik je vložil pritožbo zoper sklep, s katerim je bila njegova zahteva zavržena, drugostopni organ pa je njegovo pritožbo z v uvodu navedeno odločbo kot neutemeljeno zavrnil. Iz obrazložitve upravnih aktov izhaja, da kljub finančni stiski tožnika predmetnega dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ni mogoče odpisati oziroma delno odpisati glede na določbo sedmega odstavka 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo pa ni mogoče niti odpisati oziroma delno odpisati niti odložiti plačila oziroma določiti obročnega odplačila, saj je to z določbo prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 izrecno izključeno. Glede na to je prvostopni organ s sklicevanjem na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prošnjo za odpis oziroma delni odpis dolga, zavrgel, ministrstvo pa je kot drugostopni organ takšno odločitev potrdilo.

2. Tožnik v vloženi tožbi prosi, da se upoštevajo vse njegove zahteve in navedbe iz zavrnjene pritožbe vložene v upravnem postopku in s tem kolikor toliko reši njegovo družino. Zaveda se nastanka dolga, a finančnih obveznosti enostavno ni bil sposoben sproti plačevati. Tudi zdajšnji finančni prilivi niso veliki, zato prosi, da se njegovi tožbi ugodi in se njegove obveznosti v celoti odpišejo. Kolikor to ni mogoče, prosi, da se mu odpišejo vsaj nastale obresti, oziroma omogoči odplačilo dolga glavnice v daljšem obročnem odplačevanju.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločitev prvostopnega upravnega organa, ki je z uvodu navedenim sklepom zavrgel tožnikovo zahtevo za odpis oziroma delni odpis plačila dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje, prispevkov za starševsko varstvo, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo.

6. Možnost odpisa, delnega odpisa, odloga, ali obročnega plačila davka za fizične osebe je urejena v 101. členu ZDavP-2. Ta v prvem odstavku določa, da lahko davčni organ dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Ta člen pa se ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, in sicer za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti (šesti odstavek 101. člena ZDavP-2). Davčni organ tudi ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa v skladu s tem členom osebam iz prejšnjega odstavka, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, in fizične osebe, ki odgovarjajo z obveznosti družb, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti družbe (sedmi odstavek 101. člena ZDavP-2).

7. Sodišče ugotavlja, da je v skladu s citiranim zakonskim določilom pravilna odločitev davčnih organov, da glede prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ni mogoče postopati po določbah 101. člena ZDavP-2, saj se ta ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike, bodisi aktivne bodisi tiste, ki so prenehali opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, med te pa sodita tudi prej navedena prispevka.

8. Enako pa velja tudi za dolg iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter prispevkov za zdravstveno varstvo, saj glede teh prvi odstavek 110. člena ZDavP-2 določa, da se 101. člen tega zakona za njih ne uporablja.

9. Glede na to, da določb ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu ali obročnem plačilu zapadlih obveznosti za zgoraj navedeni dolg tožeče stranke ni mogoče uporabiti, je izpodbijana odločitev pravilna.

10. Tožeča stranka njene pravilnosti tudi s tožbenimi navedbami ne more izpodbiti. Sodišče sicer razume, da je tožnikov materialni položaj težak, a glede na zgoraj citirane zakonske določbe ne odpis in ne delni odpis tožnikovega dolga ni mogoč, zato tožnik s svojo tožbo ne more biti uspešen. Enako velja tudi glede v tožbi predlaganega obročnega plačila dolga, pri čemer sodišče dodaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi z dne 24. 4. 2017 prosila samo za odpis ali delni odpis dolga in obročnega plačila dolga ni niti predlagala.

11. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo na seji, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava, dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, pa med tožnikom in tožencem ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1) in tožeča stranka novih dejstev in dokazov, ki bi lahko vplivali na odločitev, ni predlagala.