Jedro

Obsojenec, ki je s svojo vožnjo kršil določbo drugega odstavka 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker pri zavijanju levo na stransko cesto ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo iz nasprotne smeri in je vozilo naravnost po prednostni cesti, je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in oškodovančeva prekoračitev hitrosti ne izključuje njegove kazenske odgovornosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo K 233/2008 z dne 18. 11. 2009 obsojenega P. Š. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, odločilo pa, da je dolžan plačati stroške pooblaščenca oškodovancev.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 42/2010 z dne 25. 5. 2010 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

3. Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v smislu določb 420. člena ZKP oziroma zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa tako spremeni, da obsojenca oprosti očitkov obtožb, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da je sodišče resda ugotovilo, da so bile razmere na cestišču posebne, da je bila hitrost motornega vozila prevelika, vendar pa hkrati tudi, da ni bil motorist tisti, ki je povzročil kritično situacijo, ampak je bil to obsojenec, ki se pred zavijanjem v levo ni prepričal s potrebno skrbnostjo, da tak manever lahko varno opravi, s čimer je zaprl pot motoristu, ki je po prednostni cesti vozil nasproti. Zato trditve, da obsojenec ni kršil cestnoprometnih predpisov in da je za prometno nesrečo odgovoren motorist, temeljijo na drugačni oceni dejanskega stanja. Zahteva razen s posplošenimi trditvami, da je motorist presegel hitrost do 70 km na uro in da česa takega obsojenec ni mogel pričakovati, ne pojasni, v čem so razlogi, iz katerih bi izhajalo, da na način, kot je opisan v sodbi, obsojenec ni kršil cestno prometnih predpisov. Kršitev le-teh je sodišče utemeljilo z dokaznim zaključkom, da je bil obsojenec za trenutek nepazljiv, ko pri zavijanju na levo na stransko cesto ni pustil mimo motorista, ki je vozil naravnost po prednostni cesti in je voznika motorja spregledal zaradi nepazljivosti. Ni se prepričal, ali manever lahko stori varno, pri čemer mu je pozornost na dogajanje na cesti pred seboj odvračala gostota prometa in njegov manever zavijanja v levo. Vse to so dejanske okoliščine, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

5. Predlog vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

6. Vložnik zahteve poudarja, da obsojenec ni storil dejanja, ki bi ustrezalo kaznivemu dejanju povzročitve prometne nesreče po prvem in drugem odstavku 325. člena KZ. Po njegovem stališču je voznik motornega kolesa drastično kršil cestnoprometne predpise, ko je v ugotovljenih prometnih okoliščinah vozil s hitrostjo 120 km na uro in tako presegel dovoljeno hitrost, kar za 70 km na uro.

7. Obsojencu je očitana kršitev drugega odstavka 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa. Bistvo tega očitka je, da pri zavijanju levo na stransko cesto ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo iz nasprotne smeri in je vozilo naravnost po prednostni cesti, saj je pri zavijanju v levo spregledal nasproti vozečega voznika motorja. Sodišče prve stopnje je v skladu s takšno opredelitvijo obsojenčevega ravnanja po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo dejansko stanje in sklepalo, da je kritično situacijo na cestišču povzročil obsojenec, ker se pred zavijanjem v levo ni s potrebno skrbnostjo prepričal, da to lahko stori povsem varno in je zaprl pot po prednostni cesti iz nasprotne smeri vozečemu oškodovancu. Pri tej presoji je izhajalo iz okoliščin, da obsojenec oškodovanca sploh ni videl in ga je dejansko spregledal, ker se ni zadostno prepričal, ali lahko manever zavijanja izvede varno glede na vse ugotovljene razmere na in ob cestišču. Sodišče druge stopnje je soglašalo z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, pri čemer je sklepalo, da je obsojenec dejanje storil s krivdno obliko nezavestne malomarnosti. Zavzelo je stališče, da hitrost motorista, ki je sicer bila dvakrat večja od predpisane, ne izključuje obsojenčeve kazenske odgovornosti.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje sta nižji sodišči utemeljeno sklepali, da je obsojenec s svojo vožnjo kršil določbo drugega odstavka 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in da je med kršitvijo ter nastalimi posledicami podana vzročna zveza. Navedena določba predpisuje, da mora voznik, ki na križišču zavija levo, pustiti mimo vozila, ki prihajajo iz nasprotne smeri in vozijo naravnost ali zavijajo desno. Gre za eno od temeljnih določb prometnega zakona, ki daje prednost voznikom, ki vozijo naravnost ali zavijajo desno. Po ugotovitvah sodišča je obsojenec pri zavijanju levo spregledal motorista, ki je vozil naravnost, kar pritrjuje nadaljnjemu sklepanju, da se ni v zadostni meri prepričal, ali lahko varno zavija levo. V takem položaju je utemeljena presoja, da prekoračena hitrost oškodovanca ne more obsojenca razbremeniti krivde za obravnavano kaznivo dejanje.

9. Iz navedenih razlogov zahteva neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je sicer konkretno ne opredeli, glede na obrazložitev pa je mogoče razlagati, da meri na kršitev prve točke 372. člena ZKP. Kršitev po tej določbi je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Na takšno kršitev je med ostalim mogoče sklepati tudi takrat, ko sodišče zmotno presodi, da so podani ali niso podani vsi konstitutivni znaki kaznivega dejanja, ki je očitano obtožencu. Presoja te vrste zavisi od ugotovljenih odločilnih dejstev. V obravnavani zadevi so ta dejstva zanesljivo ugotovljena, na njihovi podlagi pa je sodišče utemeljeno presodilo, da ima obsojenčevo ravnanje vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem odstavku 325. člena KZ. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega P. Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZPP).

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve in druge stopnje, je tudi Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška, nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).