Jedro

Inšpektor je odredil odstranitev objekta, ker je stranka po ustavitveni odločbi nadaljevala z gradnjo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo urbanistične inšpekcije Sekretariata za inšpekcijske službe Skupnosti obalnih občin, s katero je ta inšpekcijski organ odločil, da mora tožnica v roku 21 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjski objekt v tlorisni izmeri 11,60 x 11,30 m, skupaj z nadstreškom ob objektu tlorisne izmere 1,50 x 2,60 m, vkopano klet tlorisne izmere 3,90 x 6,40 m, AB stebre nad pritlično etažo stanovanjskega objekta ter na novo pozidane stene nad pritlično etažo, vse na zemljišču parc. št. 802/2 ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnica po vročitvi inšpekcijske odločbe z dne 23.10.1992 ni ustavila del, kot ji je bilo s to odločbo naloženo, kar je ugotovil urbanistični inšpektor dne 1.12.1992, zato je inšpekcijski ukrep utemeljen in v skladu s 3. odstavkom 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da je tožnica z deli nadaljevala pred prejemom ustavitvene odločbe, ker je inšpektor z ogledom dne 29.10.1992, t.j. dan po vročitvi te odločbe, ugotovil, da stanje ni bilo spremenjeno. Nadaljevanje del pa je inšpektor zapisniško ugotovil dne 1.12.1992, ko je tožnica pozidala eno stranico objekta z 9 do 13 vrstami opeke.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da izpodbijana odločba temelji na zmotni ugotovitvi, da je kljub prepovedi nadaljevala z deli, o čemer pa v obravnavanem primeru ne more biti govora. Res je sicer nekaj postorila, vendar ne v takem obsegu in le zato, da bi preprečila škodo na objektu in stanovanjski opremi. Objekt namreč ni nov, saj v njem s svojo družino prebiva že več let in drugega bivališča nima. Navaja, da ni v enakopravnem položaju z drugimi črnograditelji, ki so stavbe zaradi boljših gmotnih razmer že dokončali in jih sedaj nemoteno uživajo. Ker ni nadaljevala z gradnjo po prejemu ustavitvene odločbe, temveč je le opravila dela, ki so bila nujna za preprečitev grozeče ji škode in, ker ni bila obravnavana enako kot drugi črnograditelji v njeni neposredni soseščini, predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 3. osdtavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 1/84, 37/85 in 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 in 48/90 - ZUN), po kateri izda organ urbanistične inšpekcije odločbo o odstranitvi objekta med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da se investitor ne ravna po odločbi o ustavitvi gradnje in brez lokacijskega dovoljenja z gradnjo nadaljuje. Če torej urbanistični inšpektor tako dejansko stanje ugotovi, ravna pravilno in zakonito, če investitorju naloži, da objekt odstrani. Da dejansko stanje za oporabo navedenega urbanističnega ukrepa obstoji, izhaja iz podatkov upravnih spisov. Tožbeni ugovori, da tožnica po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje z deli ni nadaljevala, temveč da je gradila pred tem, kar je tožnica trdila že tudi v pritožbi, niso upoštevni. Iz zapisnikov urbanističnega inšpektorja, ki je ogled opravil dne 29.10.1992, t.j. en dan po vročitvi odločbe o ustavitvi gradnje, in nato ponovno dne 1.12.1992 namreč sledi, da je bilo 29.10.1992 stanje na objektu nespremenjeno, dne 1.12.1992 pa je ugotovil, da je tožnica nadaljevala z deli in pozidala na eni strani objekta od 9 do 13 vrst opeke. Da je tožnica gradila po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje, izhaja tudi iz njenih tožbenih navedb, saj večkrat pove, da je opravila nujna dela, da bi preprečila škodo na objektu in na opremi. Tako tožnica v tožbi sama s sabo pride v nasprotje in priznava, da je gradila tudi po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje. Sicer pa ne navaja tožeča stranka ničesar takega, kar bi kazalo na to, da dejansko stanje ni tako, kot ga je ugotovila tožena stranka. Ker je torej tožnica po 28.10.1992, ko ji je bila vročena ustavitvena odločba, z gradnjo nadaljevala brez lokacijskega dovoljenja, je bila na tako dejansko stanje določba 3. odstavka 74. člena navedenega zakona pravilno uporabljena.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ( Uradni list RS, 1/91-I).