Jedro

Dokazno breme o neresničnosti listin nosita tožnika. Da celotnega v notarskem zapisu navedenega zneska nista prejela, ampak le manjši del, tožnika v postopku nista dokazala. S tem tudi nista dokazala objektivnega elementa oderuštva, na katerega se tudi v pritožbi sklicujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sta v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožencem dolžna povrniti 459,00 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa SV 931/01 notarja A. A. iz ..., sklenjenega 28. 8. 2001. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna tožencem povrniti 2.582,64 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnika se zoper sodbo pritožujeta in smiselno predlagata njeno spremembo oziroma razveljavitev. Ker je pritožba zelo obsežna, pritožbeno sodišče kot bistvene povzema le sledeče sklope njunih pritožbenih očitkov: sodnica je postopek vodila pristransko in v dobro toženih strank, zato sta tožnika večkrat zahtevala njeno izločitev, ponovno pa njeno izločitev zahtevata v pritožbi; notarski zapis je ničen, ker je bil sestavljen v nasprotju z določili 42., 43., 45. in 49. člena Zakona o notariatu iz leta 1994; sodba ne povzema vprašanj, trditev in zaslišanja tožnikov; sodišče ni pozvalo tožencev, da dostavijo zasebno listino, kar pomeni kršitev iz 339. člena ZPP; postopek se je vodil pod dvema opravilnima številkama in sicer II P 802/2018 in P 802/2018; tožnika sta svojemu pooblaščencu preklicala pooblastilo za zastopanje; ker jima ni poslal odgovora na tožbo in ju ni seznanjal o svojih pripravljalnih vlogah, sta tožnika zato do konca glavne obravnave vlagala dokaze, ki jih prej nista mogla; toženci ne predstavljajo dedičev, ker ne obstaja notarska oporoka pokojnega; toženci manipulirajo s parcelno številko nepremičnine; tožnika sta podala utemeljena ugovora zoper prepis zvočnega posnetka. V nadaljevanju pritožbe tožnika očitata sodbi nezakonitosti še podrobneje po posameznih točkah obrazložitve. Ponavljata očitek, da določenih listin od tožencev nista prejela, da nista prejela posojilne pogodbe, da toženci niso dokazali notarske oporoke pokojnega za dedovanje, da je sodišče neutemeljeno verjelo zaslišanim pričam notarju, notarski kandidatki ter J. P., zanemarilo pa izpovedbe tožnikov.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev ter povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata, da se ugotovi ničnost posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve, ki sta jo 28. 8. 2001 podpisala v notarski pisarni notarja A. A. iz ...Ničnost utemeljujeta s tem, da sta ob podpisu listine dejansko prejela precej manjši znesek posojila od tistega, ki naj bi ga morala vrniti po posojilni pogodbi, zaradi česar gre za oderuško pogodbo. Sklicujeta se tudi na ničnost pogodbe zaradi tega, ker naj bi bila sklenjena v nasprotju z določili Zakona o notariatu. Ob tem trdita, da sta se o posojilu dogovarjala le z zastopnico družbe A., d.o.o., J. P., tej družbi sta tudi odplačevala obroke do višine dejansko prejetega zneska. Toženci kot pravni nasledniki pokojnega posojilodajalca F. U. so kot upniki sprožili izvršilni postopek, v katerem potrditvah tožnikov zahtevajo vračilo 20.802,65 EUR, čeprav naj bi jima bilo izročeno zgolj 5.500 DEM, kar sedaj znaša 2.588,89 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku dejansko stanje v celoti in pravilno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialnopravne določbe Obligacijskega zakonika (OZ), ki urejajo posojilno pogodbo (569. do 577. člen OZ) ter določbe, ki urejajo ničnost pogodbe (86. člen) in oderuško pogodbo (119. člen). Pravilno je uporabilo tudi določbo v času sklenitve posojilne pogodbe veljavnega Zakona o notariatu1. V pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni zagrešilo, prav tako ne tistih, ki jih mora na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je prvi tožnik S. P. od 4. 6. 2018 v postopku osebnega stečaja, ki še ni zaključen (postopek osebnega stečaja St 0000/2018 teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti). Skladno z določbo 1. točke prvega odstavka 386. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju se poslovna sposobnost stečajnega dolžnika z začetkom stečajnega postopka omeji tako, da ne more razpolagati s premoženjem, ki je predmet stečajne mase, zakoniti zastopnik pri razpolaganju v zvezi s tem premoženjem pa je stečajni upravitelj. V primerih, ko je osebni stečajni dolžnik pravdna stranka (v pravdnem postopku, ki se je sicer začel že pred stečajnim postopkom, a ta še ni zaključen), je treba vedno ugotavljati, ali premoženje, ki je predmet spora, sodi v stečajno maso ali ne. Glede premoženja, ki sodi v stečajno maso, je namreč stečajni upravitelj zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika. Pritožbeno sodišče je zato z dopisom pozvalo prvostopenjsko sodišče, to pa stečajnega upravitelja B. V., da se opredeli glede tega in sporoči, ali odobrava vsa tožnikova procesna dejanja v tem postopku. Stečajni upravitelj je v dopisu z dne 23. 6. 2020 sporočil, da je po njegovem zastopanje stečajnega dolžnika po stečajnem upravitelju nepotrebno, ker da bo stečajna masa ostala nespremenjena, hkrati pa se mu zdi, da tudi ni možno, češ da bi se na ta način stečajni upravitelj znašel v koliziji interesov, saj je v postopku preizkušanja terjatev ločitveno pravico tožencev kot upnikov priznal. 8. Pritožnika neutemeljeno vztrajata, da so podani pogoji za izločitev sodnice, ki je odločala v postopku pred sodiščem prve stopnje. Drži, kar navajata v pritožbi, da sta med postopkom večkrat zahtevala izločitev razpravljajoče sodnice, a s svojo zahtevo nista bila uspešna. S sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 321/2019 z dne 28. 5. 2019 je bila njuna zahteva za izločitev sodnice zavrnjena, s sklepom prvostopenjskega sodišča P 802/2018-II z dne 30. 9. 2019 pa je bila njuna ponovna zahteva zavržena. V pritožbi ponovno izpostavljata procesne kršitve, ki naj bi jih zagrešila razpravljajoča sodnica, predvsem pa ji očitata pristransko vodenje postopka v dobro tožencev. Zgolj v pojasnilo pritožbenim očitkom je treba tožnikoma ponovno pojasniti, da nestrinjanje stranke z vodenjem postopka in očitki o procesnih kršitvah ne predstavljajo razloga za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. V ostalem pa pritožnika drugih relevantnih očitkov, ki bi se nanašali na pravilnost postopanja sodišča glede njunih predlogov za izločitev sodnice, nista navedla. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na sodelovanje sodnika pri izdaji sodbe, ki bi moral biti po zakonu izločen, bi bila podana po uradni dolžnosti le v primeru, če bi šlo za izločitvene razloge iz 1. do 5. točke prvega odstavka 70. člena, kar za obravnavani oziroma konkretni primer ne velja. Drži pa, da sta pritožnika tudi v pritožbi ponovno podala predlog za izločitev sodnice, kar pa je prepozno glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZPP.

9. Ker sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in si med seboj ne nasprotujejo, ni bila storjena v pritožbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pritožbe je razbrati, da uveljavlja tudi kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da je bila tožnikoma odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker njunih vprašanj in trditev sodišče ni ustrezno povzelo v sodbi, kar pa ne drži. Bistvene ugovore in trditve tožnikov ter njuni izpovedbi je prvostopenjsko sodišče ustrezno predstavilo v obrazložitvi sodbe, v dokazni oceni pa pojasnilo, v čem in zakaj njunim trditvam ne sledi. V čem naj bi bila storjena bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, iz pritožbenih trditev ni jasno, saj se glede tega pritožba očitno sklicuje na pričanje notarja in dokazno oceno njegove izpovedbe. Pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče v zvezi s posojilno pogodbo prezrlo zahtevo tožnikov, da jima toženci to listino dostavijo skladno z določbami 226. do 228. člena ZPP, je prav tako neutemeljen. Ta ugovor je prvostopenjsko sodišče ustrezno obravnavalo v 19. točki obrazložitve, kjer je pojasnilo, da je posojilna pogodba vsebovana že v notarskem zapisu in je zato nerazumljivo vztrajanje tožnikov, da ob sestavi le-tega ni obstajala. V celoti so neutemeljeni tudi vsi v pritožbi večkrat ponovljeni očitki o pristranskem vodenju postopka v škodo tožnikov. Pritožbeno sodišče mora vse te očitke zavrniti kot nekorektne in pavšalne. Končno je povsem brez podlage tudi trditev, da naj bi se postopek vodil pod dvema opravilnima številkama in sicer II P 802/2018 ter P 802/2018-II. Navedeni oznaki postopka se nanašajo na isto opr. št. II P 802/2018, pod katero je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek.

10. Skladno z določbo 92. člena ZPP imajo pravdna dejanja, ki jih opravi pooblaščenec v mejah pooblastila enak pravni učinek, kakor če bi jih opravila sama stranka. Pri tem pa stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca (drugi odstavek 86. člena ZPP), pooblastilo pooblaščencu pa lahko kadarkoli prekliče (prvi odstavek 99. člena ZPP). Iz podatkov v spisu izhaja, da sta tožnika med postopkom svojemu pooblaščencu pooblastilo preklicala in o tem sodišče obvestila z vlogo, prejeto 25. 3. 2019. Dotlej je njun pooblaščenec veljavno opravljal pravdna dejanja v okviru svojega pooblastila, torej sprejel odgovor na tožbo tožencev in vlagal pripravljalne vloge. Pritožbene očitke v smeri procesnih kršitev, ker da ju pooblaščenec ni ustrezno zastopal oziroma ju seznanjal s potekom postopka, je zato treba zavrniti.

11. Zavrniti je treba v pritožbi ponovljene trditve, da toženci niso dediči po pokojnem F. U. in da njegove terjatve do tožnikov sploh ne morejo uveljavljati, ker niso dokazali obstoja notarske oporoke pokojnega. Na te očitke je pravilno odgovorilo prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve, zato teh razlogov nima pomena ponavljati. Enako velja za vse, kar pritožba navaja v zvezi z označbo nepremičnin, ki je bila predmet sporazuma oziroma izvršilnega postopka. Tudi na ta očitek je prvostopenjsko sodišče pravilno odgovorilo v 9. točki obrazložitve.

12. Pritožba se očitno tudi ne strinja z obema sklepoma prvostopenjskega sodišča, ki sta sledila ugovoru tožnikov zoper prepis zvočnega posnetka. Iz pritožbenih trditev je razbrati, da tožnika v zvezi s tem ponovno in zgolj ponavljata očitke o pristranskem vodenju postopka v škodo tožnikov, ki jih je kot neutemeljene pritožbeno sodišče že zavrnilo.

13. OZ v 86. členu določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Sicer pa stranke v skladu z načelom pogodbene avtonomije pogodbena razmerja prosto oblikujejo.

14. Tožnika trdita, da sta bila sporna posojilna pogodba v obliki notarskega zapisa in sporazum o zavarovanju terjatve sklenjena v nasprotju z določili 42. in 43. člena ZN, ker da jima listina ni bila prebrana, na njej pa tudi ni ure sestave zapisa in podpisa notarja. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja in pojasnjuje, da je notarja A. A. pri sestavi notarskega zapisa na dan 28. 8. 2001 pravilno in v skladu z določili ZN, ki je bil takrat v veljavi, nadomeščala notarska kandidatka A. P. Skladno z določbo tretjega odstavka 103. člena ZN, v zvezi z določbama prvega odstavka 102. člena in 100. člena ZN je bila notarska kandidatka takrat v določenih primerih lahko namestnica notarja, saj je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča izpolnjevala pogoje iz 5. točke prvega odstavka 8. člena ZN2. Pritožbene trditve, da notarski zapis ne vsebuje podpisa notarja ter da notarska kandidatka ne bi smela sestaviti notarskega zapisa, je zato treba zavrniti. Vsekakor tudi zapis ure sestave notarskega zapisa ni bil nujna sestavina glede na določbo 6. točke prvega odstavka 43. člena ZN3. Da je bil notarski zapis z vključeno zasebno listino tožnikoma prebran, sta potrdila s svojima podpisoma na listini, o postopku pri sestavi notarskega zapisa pa sta podrobneje izpovedovala kot priči notar in njegova takratna kandidatka. Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče, ni imelo razloga, da jima ne bi sledilo, njuno izpovedbo pa je potrdila tudi priča J. P., ki je bila kot posrednica prisotna pri podpisovanju notarskega zapisa.

15. Tožnika sta obstoj oderuške pogodbe in v zvezi s tem ničnost pogodbe utemeljevala s tem, da sta od pravnega prednika tožencev F. U. oziroma posrednice J. P. od dogovorjenega zneska posojila 10.000 DEM po podpisu v notarski pisarni prejela le 5.500 DEM (še od tega zneska pa naj bi 1.900 DEM izročila posrednici), ne pa v notarskem zapisu navedenega zneska 47.880 DEM. Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča, da sta v notarskem zapisu navedeni znesek posojila v celoti prejela, je skladna z določbo 8. člena ZPP in prepričljivo ter logično obrazložena. Ne le zato, ker sta pogodbo, ki vsebuje zapis o višini posojenega zneska, podpisala in vse do vložitve tožbe v tej zadevi tega nista uveljavljala. Pravilnost zaključkov sodbe potrjuje še vrsta drugih dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v 18. in 19. točki obrazložitve. Med ostalim tudi vsebina dopisov, ki jih je prvi tožnik pošiljal pokojnemu posojilodajalcu, pokaže, da izpovedbam tožnikov utemeljeno ni verjeti. Na drugi strani pa so izpovedi zaslišanih prič prepričljivejše in se skladajo z vsebino listin v spisu, predvsem notarskega zapisa. Dokazno breme o neresničnosti listin nosita tožnika. Da celotnega v notarskem zapisu navedenega zneska nista prejela, ampak le manjši del, tožnika v postopku nista dokazala. S tem tudi nista dokazala objektivnega elementa oderuštva, na katerega se tudi v pritožbi sklicujeta.

16. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in sodbo potrdilo; na ostale pritožbene trditve pa ne odgovarja, ker za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

17. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožencem pa morata povrniti njihove potrebne stroške odgovora na pritožbo, ki znašajo 459 EUR (1. odstavek 165. člena in 154. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 13/94 s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZN. 2 Po tej določbi je morala notarska kandidatka imeti 5 let praktičnih izkušenj kot diplomirana pravnica, od tega najmanj 2 leti pri notarju in eno leto na sodišču, pri odvetniku ali javnem pravobranilcu. 3 Šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o notariatu, ki je pričel veljati 4. 8. 2004 (ZN-C, Ur. l. RS, št. 73/04), je v določbi 24. člena črtal besedilo „če je potrebno tudi“.