Jedro

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost nedvomno kažejo tako njegova dejanja kakor tudi njegove izjave med upravnim in sodnim postopkom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 5. alinejo 1. odstavka 84. člena in v povezavi s 4. odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1, Uradni list RS, št. 22/16) ter 7. točko 2. člena ZMZ-1 z izrekom pod točko 1 odločila, da se tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 10. 1995 v kraju Panshar, državljan Afganistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. Z izrekom pod točko 2 je še navedeno, da se prosilca pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 27. 3. 2017 od 20:05 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik zaprosil za priznanje mednarodne zaščite dne 27. 3. 2017, po podani prošnji pa mu je bilo ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito pred svojim prihodom v Republiko Slovenijo, in sicer v Avstriji dne 25. 12. 2015 in na Hrvaškem dne 4. 8. 2016, kot tujec pa je bil evidentiran dne 15. 12. 2015 in 1. 3. 2016 tudi v Grčiji. Na podlagi dokumentacije v spisu, in sicer policijske depeše z dne 18. 3. 2017, ugotavlja, da je bil tožnik obravnavan na Policijski postaji (PP) Ptuj po obvestilu občana, da sta na železniški postaji v Šikolah dva tujca, med drugim tudi tožnik, v postopku pa je bilo ugotovljeno, da gre za dva državljana Afganistana, brez potnih listin za prestop notranje meje in da sta v Slovenijo nedovoljeno vstopila iz Hrvaške in ker nista takoj zaprosila za mednarodno zaščito sta bila prepeljana v Center za tujce v Postojni, kjer sta 22. 3. 2017 izjavila, da želita zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema določila 3. člena ter 2. in 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ob izpostavljenih stališčih Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 v zvezi z izrekom ukrepa pridržanja glede na določila točke (n) člena 2 Uredbe Dublin III. Slednja opredeljuje dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije za individualno presojo nevarnosti pobega prosilca, saj je po stališču Vrhovnega sodišča nevarnost pobega opredeljena z določili 68. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 45/14 in nadaljnji) ter da uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po Uredbi Dublin III, pri čemer je Vrhovno sodišče še presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma nevarnosti pobega. Glede na navedeno je tožena stranka tako najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje ob dejstvu, da je predhodno že dne 25. 12. 2015 zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji, zatem odšel v Grčijo, kjer je bil dne 1. 3. 2016 evidentiran kot tujec in se nato ponovno vrnil v Avstrijo, ki ga je nato dne 3. 8. 2016 vrnila na Hrvaško, kjer je nato dne 4. 8. 2016 tožnik spet zaprosil za mednarodno zaščito, vendar je Hrvaško samovoljno zapustil še preden je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločeno.

4. V nadaljevanju obrazložitve še navaja, da so bile ob podaji prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji dne 27. 3. 2017 tožniku ob navzočnosti njegove pooblaščenke in tolmača predočene ugotovitve policije iz policijske depeše. Nadalje še navaja, da je na posebno vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU tožnik odgovoril, da ni zaprosil še nikjer. Pri tem dejstvo, da tožnik na zaključek postopka o njegovi že vloženi prošnji za mednarodno zaščito tam ni počakal, ter da je šlo za zavajanje uradne osebe ob vložitvi njegove prošnje v Sloveniji, po presoji tožene stranke ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku v smislu 5. alineje 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Poleg tega je tožena stranka stranka prepričana, da tožnik v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga tu ne prijela policija, svoje prepričanje pa tožena stranka opira na dejstvo, da tožnik ni takoj ob prijetju s strani policije izrazil namere zaprositi za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele po štirih dneh bivanja v Centru za tujce. Tudi dejstvo, da je v Slovenijo vstopil na nedovoljen način po mnenju tožene stranke predstavlja okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika in je določena v 1. alineji 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, kar vse kaže na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom, kamor bi bil premeščen, v kolikor mu gibanje ne bi bilo omejeno, ter ponovno odšel v kakšno drugo državo članico EU, saj bi tožnik po prepričanju tožene stranke, v kolikor bi dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, to storil takoj in ne šele štirih dni po namestitvi v Centru za tujce v Postojni. Zato je po mnenju tožene stranke le s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju Republike Slovenije do predaje pristojni državi članici EU. Ob upoštevanju 2. odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerem se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva odredi ukrep omejitve gibanja na Center na tujce, če v posameznem primeru tožena stranka ugotovi, da ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa, zato je najprej preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju Azilnega doma, primeren. V zvezi s tem navaja, da v Azilnem domu naloge varovanja skladno z določili 45. in 51. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV) opravljata dva varnostnika in en receptor, pri čemer ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike tožena stranka poudarja, da se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za neučinkovit, ker je večina tam pridržanih oseb Azilni dom samovoljno zapustila. Ob upoštevanju okoliščin, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegovih navedb in dejanj, zlasti, da je tožnik prehajal meje države na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč šele po štirih dneh bivanja v Centru za tujce v Postojni ter da je že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito v Avstriji in na Hrvaškem, kjer pa ni počakal na odločitev hrvaškega organa, ampak je samovoljno odšel in na nedovoljen način prišel v Slovenijo, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik s svojim odhodom ponovno onemogočil izvedbo postopkov v zvezi s predajo na podlagi Uredbe Dublin III. Pri svoji odločitvi se opira tudi na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot na primer pridržanje na območje Azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi prosilec, ker v Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Tožena stranka še navaja, da po izteku rokov iz 3. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III oseba ne sme biti več pridržana.

5. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Tožnik poudarja, da določba 28. člena Uredbe Dublin III ni edini pravni vir, ki ga je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, pač pa je relevantna tudi uvodna izvaja št. 32 Uredbe Dublin III ter 6. člen Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), ki je del primarnega prava EU. Kar pomeni, da imajo pravice iz 6. člena Listine enak pomen in obseg kot pravice, ki jih zagotavlja 5. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), skladno s 3. odstavkom 52. člena Listine. Zato tudi omejitve, ki se lahko zanje legitimno uvedejo, ne smejo presegati omejitev iz 5. člena EKČP, pri čemer je potrebno upoštevati sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi z določili 5. člena EKČP. Poleg tega mora biti skupna politika EU o azilu in subsidiarni zaščiti (v nadaljevanju CEAS) skladna z določili Ženevske konvencije o statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in protokolom o statusu beguncev, upoštevajoč določilo 1. odstavka 78. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljevanju PDEU), kar obenem pomeni, da je za pridržanje tožnika zato relevanten 31. člen Ženevske konvencije, oziroma iz tega določila izhajajoči materialni pogoji za pridržanje, saj iz izpodbijanega akta ne izhaja, da bi bil ukrep pridržanja izdan v zvezi s kaznovanjem tožnika. Zato je v konkretnem primeru relevantno določilo 2. odstavka 31. člena Ženevske konvencije, po katerem države podpisnice ne smejo omejiti gibanja prosilcu, razen če to ni nujno in le, dokler ni status prosilca o državi reguliran, oziroma, dokler prosilec ne dobi dovoljenja za vstop v drugo državo. Za obravnavani spor je zato za tožnika bistveno, da je ukrep pridržanja, ki ga je izbrala tožena stranka, nujen, ob upoštevanju 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, kakor tudi, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Vendar v konkretnem primeru znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, naj ne bi bila izkazana, zaradi česar tožnik očita toženi stranki, da ni pravilno uporabila materialnega prava, predvsem zato, ker meni, da slovenski pravni red v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III ne predvideva nobenega milejšega ukrepa, ki ne bi pomenil pridržanja, češ da je v ZMZ-1 predpisana le še omejitev gibanja na območje Azilnega doma in šele, če v posameznem primeru ni mogoče izvesti slednjega ukrepa, se lahko prosilcu omeji gibanje na Center za tujce. Ker je tožena stranka nevarnost pobega v konkretnem primeru ugotovila s tem, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito predhodno tudi v Avstriji in na Hrvaškem ter Hrvaško zapustil še pred dokončanjem postopka ter zaradi zavajanja glede navedenih podatkov pri podaji prošnje, ki je tudi ni podal nemudoma po vstopu v Slovenijo in ker je v Slovenijo vstopil na nelegalen način, tožnik pripominja, da večina tujcev z namero zaprositi za mednarodno zaščito vstopa nezakonito, saj večinoma nimajo dovoljenj za zakonit vstop na ozemlje EU. Po prepričanju tožnika bi se uporaba kriterija nedovoljenega vstopa dejansko približala stanju, ko bi bil tujec pridržan zgolj zato, ker je prosilec za mednarodno zaščito, kar pa prepoveduje tako 1. odstavek 28. člena Uredbe Dublin III, kakor tudi 1. odstavek 26. člena Procesne direktive. Tožnik poudarja, da je nedovoljen vstop na podlagi določil ZTuj-2 zgolj milejša oblika okoliščine, ki kaže na begosumnost in posebej poudarja, da je v Evropo prišel z namenom zaprositi za azil. Zato meni, da sodišče na podlagi okoliščin, o katerih je izpovedal tožnik, ne more zaključiti, da je v času bivanja v Avstriji in na Hrvaškem zlorabljal postopek, saj v Avstriji sploh ni imel možnosti izbire, ker ga je Avstrija vrnila na Hrvaško, poleg tega pa naj bi povsem utemeljeno pojasnil, da nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, češ da se dejansko tega ni zavedal in niti ni vedel, da določena dejanja pomenijo pričetek in tek postopka za priznanje mednarodne zaščite. To naj bi tudi pomenilo, da ni namenoma zapustil Hrvaške še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji, češ da sploh ni vedel, da je v postopku obravnave prošnje, prav tako pa tudi, da je nevede in nehote podal neresnične odgovore uradni osebi, zato s svojimi izjavami naj ne bi namenoma zavajal uradne osebe. Zgolj dejstvo, da svoje prošnje ni podal nemudoma, pa po mnenju tožnika sploh ne predstavlja relevantne okoliščine za odreditev pridržanja. Opisane okoliščine pa tudi naj ne bi utrjevale prepričanja, da je izpodbijani ukrep nujen, ampak nasprotno. Zato izpodbijanemu sklepu tožnik očita nezakonitost, dodatno tudi z vidika uporabe manj prisilnega ukrepa, to je omejitve gibanja na območje Azilnega doma, češ da v slovenski zakonodaji niso predvideni milejši ukrepi od pridržanja oziroma od posega v osebno svobodo v smislu 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Glede sklicevanja, da izvajanje ukrepa v Azilnem domu ne more zagotoviti učinkovitega in manj prisilnega ukrepa v konkretnem primeru, tožnik meni, da gre za nezakonit razlog, češ da bi morala tožena stranka izkazati kaj več glede svojih aktivnosti za to, da bi bil tak ukrep bolj učinkovit, saj se mora po mnenju tožnika nezmožnost uporabe manj prisilnih sredstev od pridržanja v Centru za tujce nanašati na okoliščine v zvezi s prosilcem, ne pa zgolj na splošne okoliščine v Azilnem domu. Tožnik zato meni, da je imela nepravilna uporaba materialnega prava za posledico nezakonito odločitev tožene stranke in zmotno aplikacijo dejstev na zakonski dejanski stan, zaradi česar naj bi bil izpodbijani akt nezakonit. Sodišču predlaga, da naj odpravi izpodbijani sklep in toženi stranki odredi, da nemudoma po prejemu sodbe preneha izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Na podlagi navedb tožnika na njegovem ustnem zaslišanju na glavni obravnavi dne 6. 4. 2017 o razmerah v Centru za tujce ter na podlagi njegovega opisa pridržanja sodišče sicer pritrjuje stališču, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, enako tudi po stališču Vrhovnega sodišča, ki je v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem, št. I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016, že izrazilo stališče, da je tožena stranka na podlagi določb Uredbe Dublin III v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico »upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem ni nepomembno, da Uredba Dublin III določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico uporabljajo določila 9., 10. in 11. člena Recepcijske direktive, ki urejajo izvajanje ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti, ki se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje; kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja tudi v zaporu. Nadalje je Vrhovno sodišče tedaj še izrecno navedlo, da »je pri uporabi pooblastila za pridržanje iz člena 28 Uredbe Dublin III pomembno upoštevati, da je skladno s točko (n) člena 2 te uredbe dolžnost zakonodajalca države članice, da opredeli objektivne kriterije, na podlagi katerih se bo presojala nevarnost pobega posameznega prosilca. Ker z vidika Uredbe Dublin III ni predpisano, da je ta pojem treba urediti z določenim zakonom (npr. ZMZ), je v prosti presoji zakonodajalca, v katerem zakonu bo ta pojem opredelil, seveda na način in po vsebini, ki omogoča njegovo ustrezno uporabo v okviru člena 28 Uredbe Dublin III«. Vrhovno sodišče je istočasno tudi ugotovilo, da je opredelitev pojma »nevarnost pobega« izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki je predpis z upravno-pravno sorodnega področja, in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Pri tem je še presodilo, da najmanj 3., 4. in 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma „nevarnosti pobega“ določene osebe skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Vrhovno sodišče je v citirani zadevi obenem še navedlo, da ni razlogov za dvom v to, da so določbe Uredbe Dublin III in Recepcijske direktive glede pridržanja skladne z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter drugimi človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami, ki so zagotovljene v Evropski uniji, zato ni mogoče očitati, da bi bil izrečeni ukrep na podlagi Uredbe Dublin III v neskladju Ustavo (19. člen) ali določili Ženevske konvencije o statusu beguncev v povezavi z 8. členom Ustave, kar po presoji sodišča povsem enako velja tudi za obravnavani tožnikov primer.

9. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu po presoji sodišča pravilno ugotavljala izpolnjevanje pogoja znatne nevarnosti pobega v skladu z drugim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III, in sicer glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 68. člena ZTuj-2. Pri tem je utemeljeno zaključila, da je pri tožniku podana znatna nevarnosti, da bo, če ne bi bil pridržan v Centru za tujce, Slovenijo samovoljno zapustil ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III, pri čemer na tožnikovo begosumnost nedvomno kažejo tako njegova dejanja kakor tudi njegove izjave med upravnim in sodnim postopkom.

10. Iz podatkov v spisu je tako razvidno, da je tožnik predhodno za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Avstriji in Hrvaški, saj so mu bili v obeh omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo Eurodac, tožnik pa je Hrvaško zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno končan, kar potrdil tudi tožnik, ko je bil ustno zaslišan na glavni obravnavi in torej med strankama niti ni sporno. Sodišče zato pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik navedeno državo, Hrvaško, zapustil samovoljno, še preden je bilo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito pravnomočno odločeno, kar po mnenju sodišča nedvomno ustreza relevantni objektivni okoliščini »nesodelovanja v postopku«, kot jo opredeljuje 5. alineja 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Ob podaji prošnje v Republiki Sloveniji je namreč tožnik navedel, da še nikjer ni zaprosil za azil, medtem ko je na zaslišanju na glavni obravnavi izpovedal, da je za azil zaprosil predhodno že v Avstriji in na Hrvaškem, in sicer kot oseba z drugačnim osebnim imenom, kot se je predstavil v Sloveniji. Prav tako je na glavni obravnavi izpovedal, da je Hrvaško zapustil po tem, ko je prejel zavrnilno odločbo, zoper katero je sicer vložena tožba, vendar tožnik na odločitev ni počakal. To pa zato, ker tožnik ne zaupa hrvaškim organom oziroma hrvaškemu sistemu, češ da tam še noben Afganistanec ni dobil statusa in še zlasti zaradi tamkajšnjih slabih bivalnih razmer, ki so po mnenju tožnika katastrofalne zaradi enolične prehrane in slabe higiene posteljnega perila, ker se le-to menjuje zgolj enkrat mesečno, ter zdravstvene oskrbe samo z olajševanjem bolečin ob bolezni. Sodišče zato bolj kot navedbam v tožbi verjame osebni izpovedbi tožnika na zaslišanju na glavni obravnavi, da je Hrvaško zapustil bolj zato, ker so bile tam slabše splošne razmere, predvsem pa v tem smislu, da je odšel tudi zato, ker je odšel skupaj še z drugo osebo, s katero je nadaljeval pot v Slovenijo, in sicer po lastni odločitvi in predvsem tudi zato, ker je hotel iti v Anglijo, ki bila njegova ciljna država že ob odhodu iz Afganistana, kar je sam izpovedal na zaslišanju na glavni obravnavi. Glede na obrazloženo po presoji sodišča ni dvoma, da je tožnik Hrvaško zapustil po lastni volji, kljub temu, da je tam prej podal prošnjo za mednarodno zaščito, v Sloveniji pa je zaprosil za mednarodno zaščito šele po tem, ko je bil tu s strani policije pridržan in že štiri dni nameščen v Centru za tujce v Postojni, skupaj z osebo, s katero sta skupaj odpotovala iz Hrvaške in ob dejstvu, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, kar predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja 2. odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika v smislu 4. alineje 2. odstavka 68. člena ZTuj-2, pa je nesporno dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj po vstopu v državo, temveč šele 4 dni za tem, ko je bil po prijetju s strani slovenske policije nameščen v Centru za tujce v Postojni.

11. Tožena stranka je glede na obrazloženo pravilno ugotovila, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo prostovoljno in še pred pravnomočnim končanjem postopka za mednarodno zaščito zapustil Hrvaško, čeprav o njegovi prošnji tam še ni bilo pravnomočno odločeno, da je prehajal meje držav na nedovoljen način in da ni takoj ob vstopu v Slovenijo zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je to storil šele štiri dni po tem, ko je bil prijet s strani slovenske policije, vse navedene okoliščine pa zlasti ob upoštevanju tožnikove izrecne navedbe, da bila že ob odhodu iz Afganistana njegova ciljna država Anglija, ne Slovenija, utemeljujejo zaključek, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan v Centru za tujce tožnik Slovenijo zapustil ter tako onemogočil postopek predaje na podlagi Uredbe Dublin III. Tožbeni očitek, da izrečeni ukrep ni zakonit in da obrazložitev izpodbijanega sklepa ni zadostna, po povedanem nista utemeljena.

12. Tožena stranka je ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti pobega z upoštevanjem načela sorazmernosti namreč pravilno presodila tudi, da v konkretnem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in je tako tožniku utemeljeno omejila gibanje na območje in prostore Centra za tujce. Tožniku bo namreč le tako onemogočeno, da bi samovoljno zapustil ozemlje Republike Slovenije in s tem preprečil učinkovito izvedbo predaje odgovorni državi članici EU po določilih Uredbe Dublin III. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča v primerljivi zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja sicer res ni mogoče opraviti izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke, vendar pa je Vrhovno sodišče v izpostavljeni zadevi navedlo tudi, da je s temi operativnimi razlogi mogoče in dopustno utemeljiti strožji ukrep omejitve gibanja ob ugotovljenih subjektivnih okoliščinah na strani tožnika. Sodišče je v obravnavani zadevi že obrazložilo, da je pri tožniku zaradi njegovih ravnanj in izjav v postopku mogoče utemeljeno sklepati, da pri njem obstaja znatna nevarnost pobega, glede na opisane varnostne razmere v Azilnem domu, kjer ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma pa je tožena stranka pravilno presodila in dovolj natančno obrazložila, da ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti manj prisilnega od pridržanja v Azilnem domu, tako da je tudi po mnenju sodišča izrečeni ukrep nujen, saj je samo s pridržanjem na območje in prostore Centra za tujce, kjer velja strožji režim, mogoče zagotoviti, da tožnik ne bo samovoljno zapustil Republike Slovenije pred dokončanjem postopka predaje po Uredbi Dublin III. Izrečeni strožji ukrep je skladen tudi z določbami Recepcijske direktive, ki v 10. členu pod določenimi pogoji dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja tožnika v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati, prav tako tudi ne tožbene navedbe o tem, da je obrazložitev tožene stranke v zvezi z izbiro milejšega ukrepa pridržanja pomanjkljiva, ker se glede na vse navedeno izkažejo kot neutemeljene.

13. Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.