Jedro

V postopkih mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb prosilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-50/2010/61 (1372-07) z dne 25. 7. 2012. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke v obrazložitvi njene odločbe ter se sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 2., 21., 28. člena ZMZ. Po presoji sodišča prve stopnje je bilo v upravnem postopku dejansko stanje dovolj natančno in podrobno ugotovljeno do te mere, da je bilo mogoče sprejeti izpodbijano odločitev.

3. Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da tuja poročila, ki jih je tožena stranka pridobila o delu policije v Brčkem, ne zanikajo, ampak potrjujejo njegove navedbe, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje. Prosilec je predložil štiri dokumente in ne drži ugotovitev sodišča, da prosilec ni predložil nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi odgovorilo na tožbene ugovore bodisi nestrokovno in nelogično oziroma sploh ničesar. Čeprav gre za očitek neustavnosti določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ, na podlagi katere je bila upravna odločba izdana, in čeprav je tudi Ustavno sodišče že nekajkrat poudarilo dolžnost sodišča, da se mora do takih predlogov opredeliti in navesti argumente, s katerimi utemeljuje svoje nasprotno stališče, se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da je tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določbe druge alineje prvega odstavka 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena ZMZ. Po navedenih določbah ZMZ pristojni organ v rednem postopku prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji po določbi 2. člena ZMZ pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo (drugi odstavek). Status subsidiarne oblike zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona (tretji odstavek).

8. Kot je tožnik sam zatrjeval v upravnem postopku, je bil rojen na Hrvaškem, je srbske narodnosti in pravoslavne vere, z zadnjim naslovom prebivališča v Brčkem. Bil je eden od ustanoviteljev srbskega četniškega gibanja v Brčkem, od leta 1992 je bil pripadnik Srbske radikalne stranke za Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju BiH), vendar sedaj ni več njen član. Med vojno ni sodeloval v oboroženih spopadih, pač pa je deloval kot uniformirani pripadnik vojaške policije Republike Srbske od leta 1991 do 1995. Namenjen je bil proti Trstu in Švici, prošnjo za mednarodno zaščito pa je vložil, ker ga policija ni pustila oditi tja, kamor je bil namenjen, in je na posebno vprašanje, ali želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija, še odgovoril, da bo v njej ostal, dokler se postopek ne zaključi. BiH je zapustil zaradi groženj in ustrahovanj, ki jih je doživljal od leta 2007 v Brčkem in ki so se začeli, ko je kot predsednik občinskega odbora Srbske radikalne stranke v predvolilni kampanji opozoril na rast kriminala in korupcije v Brčkem ter številne neraziskane umore in razširjeno vojno dobičkarstvo. Zaradi tega je bil tarča preganjanja, groženj in celo streljanja proti njegovi hiši (ključna dogodka sta se zgodila v septembru 2009). Tožnik meni, da so bile njegove pripombe glavni razlog, da ga je vladajoča skupina ljudi in tajkunska skupina v Brčkem začela preganjati. Vsakič, ko so se pritiski nanj povečali, je odšel v Srbijo. Od osebnih dokumentov ima tožnik po lastnih navedbah osebno izkaznico BiH ter vozniško dovoljenje BiH.

9. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka glede na določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni bila dolžna tožniku dodatno predočiti neskladnosti v izjavah. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno navedlo, da je bil tožnik, kot prosilec za priznanje mednarodne zaščite, seznanjen s tem, da je potrebno odgovarjati prepričljivo, natančno, izčrpno in po resnici, to pa po presoji sodišča pomeni, da v izjavah ne bi smelo biti neskladnosti. Tožnik je namreč površno opisal ključna dogodka, ki naj bi se mu pripetila, ko so neznanci streljali s pištolo v bližini hiše, v kateri je stanoval, in njegovo ravnanje po teh dogodkih. Zato je tožena stranka v ponovljenem postopku na podlagi tožnikovih izjav, ki jih ni uspel ustrezno obrazložiti, postavila izvedenca psihiatrične stroke, kar je predlagal tudi tožnikov pooblaščenec.

10. S sklepom je bil postavljen izvedenec D. T., dr. med., sodni izvedenec za strokovno področje psihiatrije. V izvedeniškem mnenju z dne 3. 5. 2012 je navedeni izvedenec po pregledu tožnika in medicinske dokumentacije ugotovil, da gre pri tožniku za blago obliko prilagoditvene motnje, ki ga ne ovira v vsakodnevnih aktivnostih in ne potrebuje psihiatričnega in drugega zdravljenja, tudi ne vpliva na njegov kratkoročni in dolgoročni spomin in da ima dobro ohranjene spominske funkcije ter je zmožen, če želi, natančno opisati pretekle dogodke, sposoben pa je podajati povsem konsistentne in jasne izjave ter za to ne potrebuje nobene terapije. Izjave, ki jih je podajal, so odvisne od njegove pripravljenosti prikaza posameznih zadev. Izvedenec je na zaprosilo tožene stranke za dodatna pojasnila odgovoril, da je tožnik zmožen podajati povsem jasne in konkretne odgovore, njegove izjave pa bodo takšne kot želi, da se jih sliši, oziroma takšne, kot jih je pripravljen podati. Na te izjave ne vpliva nobena psihična bolezen ali motnja, katere pri prosilcu ni mogoče ugotoviti. Po presoji Vrhovnega sodišča glede na ugotovitve postavljenega izvedenca postavitev novega izvedenca psihologa ne bi bila potrebna in ne bi vplivala na drugačno odločitev o zadevi. Že postavljeni izvedenec je namreč natančno po pravilih stroke ugotovil tožnikovo stanje in njegovo sposobnost podajanja izjav.

11. Tožena stranka je tudi po presoji Vrhovnega sodišča prepričljivo in dovolj argumentirano obrazložila, da tožnik ni poskušal pridobiti dokazil o njegovem političnem udejstvovanju v politični stranki. Ta dokazila pa so ključnega pomena, saj njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v dejanskem pogledu temelji ravno na težavah, ki naj bi jih imel tožnik zaradi svojega članstva v Srbski radikalni stranki. Listine, ki jih je dostavil, se ne nanašajo na njegovo članstvo v Srbski radikalni stranki. Dostavil je namreč rojstni list, prazen pristopni obrazec k Srbski radikalni stranki, besedilo zaprisege Srbskemu četniškemu gibanju, dnevni red 5. redne skupščine Srbske četniške organizacije Brčko iz leta 1997, obvestilo o plačilu članarine za 1999 in 2000 Ravnogorskega četniškega gibanja Srbske občinske organizacije Brčko iz leta 2000, ki so med predloženimi spisi. Osebnih dokumentov, ki naj bi jih po lastni izjavi po odhodu pustil v odklenjenem stanovanju v izvorni državi, pa mu sestra iz Brčkega ni dostavila, ker je ni želel vpletati v zadevo.

12. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe pojasnila, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje, zakaj ni podan pogoj iz tretje alineje 28. člena ZMZ in navedla, da glede na razloge, ki so navedeni v odločbi, ni mogoče verjeti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo osebno grozila smrtna kazen ali usmrtitev ali mučenje, ali nečloveško ali poniževalno ravnanje, ali kazen prosilca v izvorni državi. Navedla je tudi, da se je sam tožnik v izvorno državo vedno znova vračal. Obrazložila je tudi okoliščine iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ. Iz navedenega torej izhaja, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za ugoditev prošnji za priznanje mednarodne zaščite niti glede statusa begunca niti glede statusa subsidiarne oblike zaščite.

13. V zvezi s tožbenim ugovorom glede protiustavnosti tretjega odstavka 21. člena ZMZ, na katerega sodišče prve stopnje sicer ni odgovorilo, Vrhovno sodišče meni, da ta določba ZMZ ni protiustavna in je podana skladnost tretjega odstavka 21. člena ZMZ z Direktivo Sveta 2004/83/ES (Kvalifikacijska direktiva). V tretjem odstavku 21. člena ZMZ je določeno, da kadar prosilec ne more predložiti nobenih dokazov in v postopku poda zgolj svojo izjavo, mora pristojni organ upoštevati pogoje (ki pa so skoraj dobesedno preneseni iz določbe 5. točke 4. člena Kvalifikacijske direktive), in sicer, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (prva alineja), podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (druga alineja), da so njegove izjave skladne in verjetne, ter ne nasprotujejo dostopnim splošnim in specifičnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom (tretja alineja), da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (četrta alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (peta alineja). Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v več svojih odločbah navedlo, da v postopkih mednarodne zaščite temelji ugotavljanje dejanskega stanja v posameznem primeru na navedbah prosilca in je zato odločitev pristojnega organa predvsem odvisna od prepričljivosti, verodostojnosti in konsistentnosti navedb prosilca (npr. Up-2012/08 in Up-1970/08). Splošna verodostojnost prosilca je po presoji Vrhovnega sodišča torej mednarodno priznan standard, ki je ob upoštevanju več pogojev (elementov) tista stopnja kredibilnosti prosilca, ki sicer nima nikakršnih materialnih dokazov o svoji preganjanosti zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ki bo dala državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, tisto potrebno podlago, da verjame izjavi prosilca o njegovem preganjanju tudi brez materialnih ali drugih dokazov in mu le na podlagi njegovih izjav podeli mednarodno zaščito.

14. Ker je tožnik za utemeljitev svoje prošnje za mednarodno zaščito podal izjavo o preganjanju in da želi mednarodno zaščito, ni pa predložil nobenih relevantnih dokazov, je morala tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka (in sodišče prve stopnje) oceniti tožnikove navedbe po določbi tretjega odstavka 21. člena ZMZ in upoštevati tam navedene pogoje, med njimi tudi ugotovitev o splošni verodostojnosti prosilca. Pri tem je nedoločeni pravni pojem „splošna verodostojnost prosilca“ razlagala v skladu z Ženevsko konvencijo in Kvalifikacijsko direktivo.

15. Nekatere specifične informacije o izvorni državi, ki jih je v skladu s 23. členom ZMZ pridobila tožena stranka, in se nahajajo med predloženimi spisi, navajajo med ostalim, da ima okraj Brčko organe, ki so preiskovali trditve o policijskih zlorabah, nepravičnih upravnih kaznih in primerih kriminalnega obnašanja, naznanjenih tožilstvu. Ti organi so po predloženih informacijah na splošno delovali učinkovito in tekom obravnavanega leta ni bilo poročil o nekaznovanosti. Civilne oblasti so ohranile dejanski nadzor nad varnostnimi organi in vlada ima učinkovite mehanizme za preiskovanje in kaznovanje zlorab ter korupcije. Na podlagi pridobljenih informacij je tožena stranka ugotovila, da v BiH ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada in da varnostna situacija ni takšna, da bi bilo mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik namreč subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega, v izvorno državo pa se je vedno znova vračal. Pristojni organ pa je utemeljeno na podlagi celovite presoje izjav in ravnanja prosilca pred in med postopkom ugotovil, da v tožnikovih izjavah obstajajo notranja in zunanja neskladja ter ni verjetno, da bi se zgodili tako, kot jih je tožnik opisal, ter s tem ni izkazal splošne verodostojnosti. S tem pa niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v tretjem odstavku 21. člena ZMZ.

16. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori o napačno ugotovljenem dejanskem stanju, saj je bilo slednje v ponovljenem postopku ugotovljeno na podlagi pridobljenih informacij o razmerah v BiH in na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke. Svojih navedb o utemeljenem strahu pred preganjanjem v smislu drugega odstavka 2. člena ZMZ ter o utemeljenem razlogu, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, pa tožnik ni uspel izkazati z ustreznimi dokaznimi predlogi. Resna škoda po 28. členu ZMZ pa zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

17. Na podlagi prvega odstavka 360. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se je Vrhovno sodišče opredelilo do pritožbenih ugovorov, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi, ostale ugovore pa šteje za nebistvene za odločitev, zato jih ni pojasnilo.

18. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.