Jedro

Podlaga za prevedbo je vsebina veljavne pogodbe o zaposlitvi, ne pa dejansko delo delavca.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se tožniku določa delovno mesto mojster zvoka, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 32. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni predložiti v podpis nov aneks v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se tožniku določi delovno mesto mojster zvoka specialist, uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 38. plačni razred brez napredovanja ter 42. plačni razred z upoštevanjem napredovanj, za čas od 1. 8. 2008 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel tožnik, če bi bil uvrščen v 42. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec do plačila, ter obračunati in plačati davke in prispevke (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je aneks z dne 14. 8. 2008, s katerim se tožniku določa delovno mesto mojster zvoka, ki je uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 32. plačni razred brez napredovanja, nezakonit; da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni predložiti v podpis nov aneks v skladu z zakonom o sistemu plač v javnem sektorju, s katerim se tožniku določi delovno mesto mojster zvoka VII/2, uvrščeno v VII/2 tarifni razred in 35. plačni razred brez napredovanja ter 39. plačni razred z upoštevanjem napredovanj, za čas od 1. 8. 2008 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do izdaje sodbe plačati razliko med dejansko izplačano plačo in plačo, ki bi jo prejel tožnik, če bi bil uvrščen v 39. plačni razred, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega posameznega zneska od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, ter obračunati in plačati davke in prispevke (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 252,82 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 8 dni (III. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Sodišče se ni izreklo o očitku tožnika, da je tožena stranka tožniku samovoljno določila delovno mesto mojster zvoka in da gre za delovno mesto, katerega vrsta in zahtevnost del in nalog je vsebinsko spremenjena, da mu ni bilo določeno ustrezno oziroma primerljivo delovno mesto, da je tožena stranka izvedla premestitev tožnika na drugačno in drugo delovno mesto s spremenjeno, nižjo zahtevnostjo in drugačnim opisom dela, kot ga je imel in opravljal po pogodbi o zaposlitvi. Tožnik se ni skliceval na določbo 49. c člena ZSPJS in tudi ni trdil, da bi tožena stranka morala sprejeti akt o prevedbi. Tožena stranka pa s sindikati, ki so podpisniki Aneksa k kolektivni pogodbi javnega zavoda RTV Slovenija, ni sklenila dogovora o primerljivosti delovnih mest iz tega aneksa, zato je posledično prevedba in določitev delovnega mesta tožniku samovoljna. V sodbi VDSS, opr. št. Pdp 836/2011, je bila pravna podlaga Aneks h kolektivni pogodbi za poklicne novinarje, zato se sodišče ni ukvarjalo z zgoraj navedenim dogovorom. Tožnik je dokazal, da je tožena stranka delavce iz istega delovnega mesta prevajala na različna delovna mesta. Sodišče pa je tožnikovo stališče zavrnilo s tem, da je sprejelo pojasnilo s strani tožene stranke predlagane priče A.A., ki je izpovedala, da ne gre za enaka delovna mesta, saj imajo različne šifre in s tem različna dela in naloge. Ne gre za različna dela in naloge, šifre pa so lahko različne zaradi organizacijskih razlogov pri toženi stranki. Priča A.A. je zainteresirana, da prikaže pravilnost prevedbe, hkrati pa tudi ni znala pojasniti, zakaj je prišlo do različne prevedbe. Neutemeljen je tudi sprejem izpovedb prič B.B. in C.C.glede dela tožnika v regionalnem centru A, da tožnik od leta 2009 naloge zvokovnega mojstra opravlja le občasno. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je opravljal dela in naloge iz opisa delovnih mest zvokovni mojster, mojster zvoka specialist in mojster zvoka VII/2(1). Tožnik je pojasnil, da je priča D.D. delo opravljala pod njegovim vodstvom, zato ni razloga, da bi bil sam preveden nižje. V vseh opisih delovnih mest je tudi navedeno, da je „po nalogu nadrejenega zaposleni dolžan opravljati vsa druga dela in naloge s področja dejavnosti, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in usposobljenosti“. Tožnik je delo, ki ga sodišče navaja kot njegovo edino, opravljal v okviru te naloge poleg ostalih del in nalog, določenih v opisih delovnih mest mojster zvoka VII/2(1) oziroma mojster zvoka specialist. Tožnik kot dokaz, da opravlja dela mojster zvoka VII/2(1) oziroma mojster zvoka specialist, prilaga dve potrdili.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnika iz delovnega mesta zvokovni mojster prevedla na delovno mesto mojster zvoka, medtem, ko je nekatere delavce z istega delovnega mesta mojster zvoka prevedla na delovno mesto mojster zvoka VII/2(1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prevedba tožnika pravilna in je bil tožnik pravilno uvrščen v 36. plačni razred, zato je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek.

Tožena stranka je prevedbo delovnih mest morala opraviti zaradi uvedbe novega plačnega sistema, in sicer s 1. 8. 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejstvo, da tožena stranka in sindikati niso sklenili dogovora o primerljivosti starih in novih delovnih mest, ni ovira, da tožena stranka ne bi uvedla novega plačnega sistema. Pri odločanju o pravilnosti prevedbe se je ukvarjalo predvsem s tožnikovim dejanskim delom ter s tehničnimi sposobnostmi Regionalnega centra A oziroma Radia A za izvajanje najzahtevnejših glasbenih projektov, kjer je tožnik opravljal dela in naloge. Vendar pa to pri prevedbi delovnega mesta zaradi uvedbe novega plačnega sistema skladno z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2001 in spremembe; v nadaljevanju: ZSPJS) ni pomembno, saj je potrebno izhajati iz zadnje veljavne pogodbe o zaposlitvi. Prvi odstavek 49.a člena ZSPJS namreč določa, da se za določitev plačnega razreda javnega uslužbenca in funkcionarja na podlagi tega zakona opravi prevedba nominalnih zneskov osnovnih plač, določenih za delovna mesta oziroma nazive ter funkcije in nominalnih zneskov osnovnih plač javnih uslužbencev in funkcionarjev po predpisih in kolektivnih pogodbah, ki se uporabljajo do izplačila plače po tem zakonu. Avtentična razlaga 49.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 35/2011; v nadaljevanju: Avtentična razlaga) pa določa, da je določbe 49.a člena ZSPJS treba razumeti tako, da se ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače delovnega mesta oziroma naziva upošteva količnik, ki je bil za delovno mesto oziroma naziv določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Če v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta ni bil določen, se upošteva količnik, določen v aktu delodajalca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Ob prevedbi nominalnih zneskov osnovne plače javnega uslužbenca se upošteva količnik za določitev osnovne plače javnega uslužbenca, ki je bil določen v individualnem delovno pravnem aktu javnega uslužbenca, zadnjem veljavnem v mesecu pred prvim izplačilom plač po tem zakonu. Stališče, da je podlaga za prevedbo vsebina veljavne pogodbe o zaposlitvi, je zavzela tudi že sodna praksa (tako npr. VDSS v zadevah, opr. št. Pdp 519/2011 in Pdp 921/2012).

Glede na navedeno bi sodišče moralo preveriti, ali je bila prevedba izvedena na podlagi delovnega mesta, na katerega je bil tožnik razporejen pred prevedbo (delovno mesto zvokovni mojster). Iz I.3 točke pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto izhaja naslednje področje dela oz. delovne obveznosti: seznanjanje z vsebino projekta in priprava sredstev, oblikovanje zvočne slike velikih zasedb vseh zvrsti glasbe pri snemanjih, prenosih, ozvočenjih kot tudi najzahtevnejših igranih oddaj, izdelava načrtov zvokovnih povezav pri najzahtevnejših projektih. V nadaljevanju te točke je še navedeno, da je poleg navedenih del delavec po nalogu neposrednega vodje dolžan opravljati vsa druga dela s področja dejavnosti delovne enote, ki ustrezajo njegovi strokovni izobrazbi, znanju in usposobljenosti. Sodišče pa opisa nalog „starega“ delovnega mesta ni primerjalo z opisi (novih) delovnih mest mojster zvoka, mojster zvoka VII/2(1) in mojster zvoka specialist, kar bi moralo storiti ravno zato, da ugotovi primerljivo delovno mesto v novem plačnem sistemu, na katerega je tožena stranka prevedla tožnika. Prevedba namreč ne sme pomeniti premestitve na drugo delovno mesto, delavcu pa se ne sme spremeniti vrsta in zahtevnost nalog, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi utemeljene.

Sodišče prve stopnje ni popolnoma raziskalo, zakaj je tožena stranka delavce z enakega delovnega mesta (zvokovni mojster) razporedila na dve različni delovni mesti: tožnik je bil razporejen na delovno mesto mojster zvoka, D.D. in E.E. pa na delovno mesto mojster zvoka VII/2(1). Svojo odločitev, da je takšna prevedba delovnih mest pravilna, je sodišče prve stopnje namreč oprlo na izpovedbi prič B.B. in C.C., ki sta izpovedali le o dejanskem delu tožnika in D.D. Zakaj je pri D.D., ki je bil tako kot tožnik razporejen na delovno mesto zvokovni mojster s šifro 26818, prišlo do drugačne prevedbe, ni znal pojasniti niti A.A., ki je bil ob prevedbi v nov plačni sistem pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje službe za organizacijo in je opravljal naloge strokovnega suporta pri pogajanjih za uvedbo novega plačnega sistema, izdelavo simulacij in opisov del in nalog. Sodišče tudi ni ugotavljalo, kakšni aneksi naj bi bili podlaga za to, da so bili nekateri delavci iz delovnega mesta zvokovni mojster razporejeni na delovno mesto mojster zvoka specialist, kot sta to omenjali priči A.A. in E.E. Po oceni pritožbenega sodišča že v dosedanjem postopku izvedeni dokazi kažejo na to, da je tožena stranka delavce z istega delovnega mesta prevajala na različna delovna mesta. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da iz tabel v prilogi A8 in A12 izhaja, da je delovno mesto zvokovni mojster lahko prevedeno le v delovno mesto mojster zvoka specialist, in ne v delovno mesto mojster zvoka, medtem ko v teh tabelah ni delovnega mesta mojster zvoka VII/2(1). Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje nepravilno oziroma vsaj preuranjeno zaključilo, da je bila prevedba tožnika na delovno mesto mojster zvoka pravilna.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani in je zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče po določbi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bilo strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari. V posledici razveljavitve izpodbijane odločitve se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju dopolni dokazni postopek in pri presojanju pravilnosti prevedbe izhaja iz zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi oz. zadnje pravnomočne odločbe, ki je urejala tožnikov delovnopravni status. Pri tem naj primerja opis „starega“ delovnega mesta zvokovni mojster in opise delovnih mest mojster zvoka, mojster zvoka specialist in mojster zvoka VII/2(1) ter tako ugotovi, katero delovno mesto je najbolj primerljivo staremu delovnemu mestu zvokovni mojster. Po potrebi naj pridobi tudi sistemizacijo delovnih mest, ki je veljala v času pred prevedbo, in pogodbo o zaposlitvi D.D. za delovno mesto zvokovni mojster, ter tako razišče, zakaj je bil ta delavec preveden na višje vrednoteno delovno mesto kot tožnik, nato pa ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.