Jedro

Določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 se pri odmeri NUSZ za leto 2023 ne uporablja več, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2023, in sicer za stavbo ID znak ... znesek 96,17 EUR, za stavbo ID znak ... znesek 57,21 EUR, za stavbo ID znak ... znesek 45,49 EUR in za stavbo ID znak ... znesek 124,35 EUR, skupaj 323,22 EUR, za katere je odločil, da jih mora plačati v predpisanih rokih in obrokih na račun občine Krško. Prvostopenjski organ je odločil na podlagi Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju: ZSZ/84 in ZSZ), Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Krško (v nadaljevanju: Odlok). Navaja, da je podatke za odmero NUSZ prejel od Občine Krško, podatki pa so del evidence, ki jo vodi občina. Po 404. členu Zakona o davčnem postopku davčni organ izda odločbo o NUSZ po podatkih, ki mu jih posreduje občina.

2.Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali se še uporablja določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, ki določa oprostitve plačevanja NUSZ. Toženka je mnenja, da te določbe ni več mogoče uporabiti pri odmeri NUSZ, kot je to obrazložilo že Ustavno sodišče RS v odločbi opr. št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020. Zavrača tudi pritožbene navedbe, da naj NUSZ ne bi bilo treba plačati, ker gre za kulturne spomenike, saj te oprostitve ne določa noben predpis ter navedbe, da pri obravnavanih objektih uporabnika ni mogoče določiti. Uporabniki tožničinih verskih storitev namreč niso imetniki pravice razpolaganja, niso lastniki in tudi ne najemniki.

3.Tožnica se s tem ne strinja. V tožbi navaja, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in ugovarja kršitev pravice do izjave. Navaja, da predmetne objekte, ki so cerkve in prostori za pastoralno dejavnost, uporablja za svojo versko dejavnost. Vztraja, da se prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, ki določa, da se NUSZ ne plačuje za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za versko dejavnost, še uporablja, kot je to odločilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Drugostopenjska odločba naj bi nekritično sledila stališču občine, da je Ustavno sodišče odločilo, da se prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 ne uporablja več. Zavajajoče naj bi citirala obrazložitev v 40. točki odločbe U-I-11/16, saj iz nje izhaja, da se je Ustavno sodišče omejilo le na obrambne objekte. Da se prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 za verske objekte še vedno uporablja, naj bi izhajalo tudi iz 59. člena Zakona o izvrševanju proračuna RS za leti 2022 in 2023 in sodne prakse.

4.Trdi, da so vse cerkve, za katere je odmerjen NUSZ, varovana kulturna dediščina in da je po 73. členu Ustave nesprejemljivo, da se NUSZ odmerja za kulturne spomenike in objekte kulturne dediščine. Zadnja alineja 61. člena ZSZ/84 v povezavi s 73. členom Ustave naj bi bila jasna in nedvoumna podlaga za oprostitev plačila NUSZ za te objekte. V nasprotju z načelom enakosti naj bi bilo, da je v nekaterih občinah določena oprostitev plačila NUSZ za objekte kulturne dediščine, v drugih pa ne. Obremenitev z NUSZ je v nasprotju tudi s Konvencijo UNESCO o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine (v nadaljevanju Konvencija UNESCO).

5.Nadalje uveljavlja, da naj bi odmera NUSZ pomenila nedopusten poseg v svobodo izpovedovanja vere oziroma svobodo vere, ki jo vsakomur zagotavlja 9. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Da ima vsak pravico do svobodne misli, vesti in vere določata tudi 18. člen Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (v nadaljevanju MPDPP). EKČP varuje tudi pravico pravnih oseb do mirnega uživanja svojega premoženja, izpodbijana odločba pa je v očitnem nasprotju z varstvom premoženja in javnim interesom, kot ga določa 1. člen Dodatnega protokola k EKČP. Trdi, da je z odmero NUSZ pravica do svobode vere ogrožena, ker ima verska skupnost visoke stroške z vzdrževanjem objektov in nima sredstev za NUSZ. Odmera NUSZ ni omejitev, ki bi jo določal zakon in ni nujna, tj. potrebna za zavarovanje javne varnosti, reda, zdravja, morale ali svoboščin drugih. Tako omejevanje verskih skupnosti naj ne bi prestalo testa nujnosti ali sorazmernosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odloči, da se NUSZ ne odmeri in podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6.Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se odločba U-I-11/16 ni nanašala le na zemljišča za potrebe obrambe. Iz te odločbe po njenem prepričanju jasno izhaja, da je bila določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena z uveljavitvijo drugega odstavka 218. člena ZGO-1 in Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 med drugim odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena Zakona o davku na nepremičnine (v nadaljevanju: ZdavNepr). Med te predpise pa prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 po njenem prepričanju ne sodi, saj je bil razveljavljen že z ZGO-1 in ZUreP-1. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7.V vlogi z dne 22. 3. 2024 tožnica v bistvenem ponavlja tožbene navedbe, prav tako v vlogi z dne 29. 10. 2025.

8.V dokaznem postopku je sodišče prebralo vse listine v sodnem in upravnem spisu. Zavrnilo je dokazni predlog za vpogled v portal E-prostor, iz katerega naj bi izhajalo, da so objekti cerkvene stavbe oziroma prostori za pastoralno dejavnost, saj to med strankama pa ni sporno. Iz enakega razloga je zavrnilo vpogled v register kulturne dediščine za EŠD 2381, 2383 in 26784 in vpogled v PISO za kulturno dediščino, saj ni sporno, da gre za kulturne spomenike. Nadalje je zavrnilo vpogled v zemljiško knjigo, saj niti to, da je tožnica lastnica teh objektov, ni sporno. Ker okoliščina, ali je država prispevala za obnovo kulturnih spomenikov, ni bistvena za odločitev, pa je sodišče zavrnilo tudi dokaz z vpogledom v podatke Erar in z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnice, ki naj bi poleg tega še izpovedoval, da se mora kulturna dediščina ohranjati, da je raba objektov namenjena nepridobitni dejavnosti in da sprememba namembnosti ni možna. Vpogled v e-sporočila glede pravilnega vnosa v sistem e-Davki-priloga 1-2 k dopisu z dne 4. 10. 2023, s katerim tožnica dokazuje, da na vlogo toženke z dne 26. 5. 2023 ni mogla odgovoriti preko sistema eDavki, je sodišče zavrnilo, ker to dejstvo za odločitev ni pravno relevantno.

9.Tožba ni utemeljena.

10.Sodišče uvodoma kot neutemeljene zavrača očitke o bistvenih kršitvah postopka. Res je, da je drugostopenjski organ obširno povzemal navedbe strank, kar ni potrebno, vendar ni nezakonito. Ne drži pa, da so v odločbi zgolj povzetki njunih navedb. Drugostopenjsko odločbo je mogoče preizkusiti, saj je toženka na osmi in deveti strani določno pojasnila, zakaj je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka prvostopenjske odločbe in ne tako, kot uveljavlja tožnica. Razlogi si tudi ne nasprotujejo. Drugostopenjski organ sicer navede, da se do drugačne ureditve uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZdavNepr, med katerimi je peto poglavje ZSZ/84. Vendar jasno razloži, zakaj se določba prvega odstavka 59. člena, ki sicer sodi v to poglavje tega predpisa, ne uporablja več.

11.Ne drži niti očitek, da toženka ni odgovorila na trditve, da je odmera NUSZ v nasprotju s 73. členom Ustave. Pojasnila je, da niti ustava niti zakon ne določata, da se od kulturnih spomenikov ne plačuje NUSZ. Organu tudi ni bilo treba pojasnjevati sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) glede svobode izražanja vere, saj bi morala sodno prakso ESČP, na katero opira svoje trditve, navajati tožnica. Organ je sicer dolžan predpis razlagati ustavno skladno, ni pa dolžan odgovarjati na očitke o neustavnosti ureditve, ker je vezan na načelo zakonitosti. V to pa sodi tudi očitek, da naj bi bila ureditev v nasprotju z mednarodnimi akti.

12.Tožnica nadalje trdi, da ji je bila v upravnem postopku kršena pravica do izjave, ker ji ta pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila omogočena. Drži, da je bila odločba izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer je mogoče sklepati, da na podlagi drugega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, po katerem sme organ odločati v tem postopku, če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Relevantno dejansko stanje je organ ugotovil na podlagi uradnih podatkov, pri čemer tako ugotovljeno dejansko stanje med strankama ni sporno. Sporna je razlaga predpisa. Četudi bi do kršitve prišlo, pa je imela tožnica možnost, da svoja pravna naziranja uveljavlja v pritožbi. To je tudi storila, organ pa je njene pritožbene trditve obravnaval. Enako velja za uveljavljanje ugovorov v tem upravnem sporu. S tem bi bila kršitev, če bi jo organ storil, sanirana (tretji odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu: v nadaljevanju ZUS-1).

13.Nadalje tožnica uveljavlja, da se ni mogla izjaviti o mnenju občine z dne 18. 5. 2023 in z dne 18. 7. 2023, ki ji nista bila vročena. Toženka to prereka, ker da je v seznanitvi tožnice s podatki v postopku odmere NUSZ za leto 2023 z dne 26. 5. 2023 mnenje občine v celoti povzela. Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da to drži in da zato pravica tožnice do izjave ni mogla biti kršena. Prav tako ji ni bil kršena pravica do izjave, ker ji toženka ni vročila dopisa občine z dne 18. 7. 2023, v katerem ni navedeno nič, kar bi bilo relevantno za odločitev. Ne glede na to in ne glede na dejstvo, da ima stranka pravico do vpogleda v upravni in sodni spis (česar tožnica ni izkoristila), pa ji je sodišče poslalo kopijo teh vlog občine in ji omogočilo dodatno izjavo.

14.Pri tem tožnica v vlogi z dne 29. 10. 2025, v kateri se je izjasnila o teh vlogah občine, v bistvenem povzema tožbene navedbe. Dodaja, da je bila oprostitev plačila davka na nepremičnine, ki so kulturni spomeniki ali stavbe, namenjene za opravljanje verskih obredov, predvidena v 7. členu ZDavNepr. Vendar to ne predstavlja odgovora na navedbe občine in v obravnavani zadevi ni relevantno. Navedeni zakon je namreč Ustavno sodišče razveljalo, tako se ne uporablja.

15.Tožnica v navedeni vlogi še ugovarja, da se ni mogla izjasniti o podatkih GURS za katere občina v vlogi z dne 18. 5. 2023 navaja, da so priloga njenega mnenja, ker da ji niso bili vročeni. Sodišče je tožnici na naroku predočilo, da ti podatki, ki so podatki o ID številkah nepremičnin in o njihovi površini, niso bili predloženi k mnenju, izhajajo pa iz izpodbijane odločbe in ji omogočilo vpogled v upravni spis. Tožnica je dodala, da se o tem ne more izjaviti, ker priloge ni. Navedeno pa ne drži. Tožnica se je s temi podatki lahko seznanila iz odločbe, ki povzema podatke iz uradne evidence GURS. V pritožbi in niti v tožbi jim ni ugovarjala.

16.Nadalje tožnica navaja, da je občina v odgovoru z dne 18. 7. 2023 navedla, da se o prvih petih alinejah, ki jih organ navaja v dopisu DT 4224-2331/2023-7 z dne 3. 7. 2023, ni izrekla, ker za odgovor ni pristojna. Ugovarja, da se tudi o tem ni mogla izjaviti, ker ji niti ta dopis ni bil vročen. Sodišče s tem v zvezi sodi, da pravica do izjave ne zahteva, da bi se stranke izrekale o nečem, o čemer se druga stranka ali tretja oseba ni izrekala. Ne glede na to je tožnici na naroku prebralo prvih pet alinej tega dopisa, na kar je tožnica prosila še za fotokopijo, ki ji jo je sodišče tudi izročilo. Tožnica je nato izjavila, da iz tega poziva izhaja, da toženka v njem navaja povzetek njenih pritožbenih navedb.

17.Glede na navedeno sodišče sodi, da postopek ni bil kršen. Pa tudi predpis je toženka, kot bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju, uporabila pravilno.

18.Med strankama ni sporno, da so zazidana stavbna zemljišča, za katere je bil tožnici odmerjen NUSZ, v uporabi tožnice ter da so stavbe na navedenih zemljiščih namenjene verski dejavnosti, ki jo opravlja tožnica. Sporno ni niti, da gre za objekte, ki so kulturni spomenik. Sporno med njima je, ali je v času izdaje izpodbijane odločbe veljala določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84. Po njej se NUSZ ne plačuje za zemljišče, ki se uporablja za potrebe ljudske obrambe, za objekte tujih držav, ki jih uporabljajo tuja diplomatska in konzularna predstavništva ali v njih stanuje njihovo osebje, za objekte mednarodnih meddržavnih organizacij, ki jih uporabljajo te organizacije ali v njih stanuje njihovo osebje, če ni v mednarodnem sporazumu določeno drugače in za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost.

19.Stališče davčnega organa, da se navedena določba ne uporablja več, je po mnenju tožnice zmotno ter ne izhaja iz stališč Ustavnega sodišča RS.

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila dopolnjena obrazložitev prvostopenjske odločbe o odmeri NUSZ, je razvidno, da je toženka pri razlagi določb predpisov, ki jih je treba uporabiti v obravnavani zadevi, sledila pravnemu stališču, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče v postopku ocene ustavnosti prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 (odločba št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004), v postopku ocene ustavnosti ZDavNepr ter Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin (odločba št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014) ter v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Postojna (odločba št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020.

Ustavno sodišče je tako že v sklepu št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004 ugotovilo, da je bila v delu, ki se nanaša na oprostitev plačila NUSZ za nepremičnine, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe, določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 razveljavljena. To je utemeljilo s tem, da sta ZUreP-1 in ZGO-1 dodala opredelitve zemljišč, za katera se nadomestilo lahko odmerja. Določbe prvega odstavka 56. člena ZSZ (tj. obveznost plačevanja NUSZ) se tako uporabljajo za tista zemljišča, ki jih določa 218. člen ZGO-1. Po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 pa navedena zemljišča iz odmere NUSZ niso več izvzeta.

Navedeno stališče je Ustavno sodišče potrdilo in podrobneje obrazložilo v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020. V njej je ponovno pojasnilo, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 razveljavljen s kasneje sprejetim ZGO-1, in sicer z drugim odstavkom (za zazidana stavbna zemljišča) oziroma s tretjim odstavkom (za nezazidana stavbna zemljišča) 218. člena ZGO-1, ki sta določila zemljišča, za katera se plačuje NUSZ. Ob tem pa sta izrecno določila - drugače, kot je to pred tem urejal prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 - tudi izjeme oziroma zemljišča, od katerih se NUSZ ne plačuje. Zazidana stavbna zemljišča, za katere se NUSZ ne plačuje, je ZGO-1 določil v drugem odstavku 218. člena, po katerem se za zazidana stavbna zemljišča štejejo tista zemljišča, na katerih so gradbene parcele z zgrajenimi stavbami in gradbenimi inženirskimi objekti, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture, in tista zemljišča, na katerih se je na podlagi dokončnega gradbenega dovoljenja začela gradnja stavb in gradbenih inženirskih objektov, ki niso objekti gospodarske javne infrastrukture. ZGO-1 je torej z novo opredelitvijo stavbnih zemljišč določil tudi izjeme, ki se zaradi vrste dopustne gradnje ne štejejo za zazidana ali nezazidana stavbna zemljišča. Posledično se po samem zakonu pri zazidanih stavbnih zemljiščih NUSZ ne obračuna za objekte gospodarske javne infrastrukture, pri nezazidanih pa za zemljišča, ki so namenjena za gradnjo objektov in gospodarske javne infrastrukture za potrebe zdravstva, socialnega varstva, šolstva, kulture, znanosti, športa in javne uprave.

Po presoji Ustavnega sodišča so bile s tem izjeme, določene v prvem odstavku 59. člena ZSZ/84, z ureditvijo v ZGO-1 po vsebini predrugačene. Do zaključka, da je bil prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 razveljavljen s kasnejšim predpisom (to je z 218. členom ZGO-1), ki je drugače kot pred tem veljavni ZSZ/84 urejal izjeme od plačila NUSZ, je Ustavno sodišče prišlo ob uporabi sistematične razlage in kronološkega argumenta lex posterior derogat legi priori (mlajši zakon razveljavi starejšega), saj je vprašanje, od katerih zemljišč se (ne) odmerja NUSZ, skozi daljše časovno obdobje urejalo več določb različnih predpisov, ki so bili v razmerju starejši : mlajši predpis.

Drži tožbena trditev, da Ustavno sodišče v 40. točki obrazložitve navaja, da je nova ureditev predrugačila ureditev nadomestila iz ZSZ/84, kolikor je ta iz obveznosti plačevanja nadomestila izvzemala zemljišča za potrebe ljudske obrambe in da je treba od uveljavitve ZUreP-1 in ZGO-1 ureditev NUSZ razlagati tako, da zemljišča, ki se uporabljajo za potrebe ljudske obrambe (kot je določal prvi odstavek 59. člena ZSZ/84) niso več izvzeta iz plačila tega nadomestila. Vendar že iz prej povzetih argumentov, ki jih je uporabilo Ustavno sodišče, jasno izhaja, da se razlaga Ustavnega sodišča ne more nanašati le na objekte za potrebe obrambe, kot v tožbi trdi tožnica. Razveljavljen je bil namreč celoten prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 in ne zgolj del, ki se je nanašal na potrebe obrambe. Na te objekte se je Ustavno sodišče sklicevalo zato, ker je bila sporna zakonitost odloka v delu, ki se je nanašala na odmero NUSZ za zemljišča z namensko rabo za potrebe obrambe. Nova ureditev, ki je veljala od 1. 1. 2003 tako v 218. členu iz obveznosti plačila NUSZ (za razliko od ureditve v ZSZ/84) nedvomno ni izvzela zazidanih stavbnih zemljišč, na katerih se nahajajo stavbe, ki jih verske skupnosti uporabljajo za svojo versko dejavnost.

Opisana ureditev odmere NUSZ je veljala do 1. 1. 2014, ko je vstopil v veljavo ZdavNepr. Slednji je med drugim z drugo alinejo 33. člena izrecno razveljavil določbe VI. poglavja ZSZ/84 (če niso bile te razveljavljene že pred tem na kateri drugi pravni podlagi - npr. prvi odstavek 59. člena ZSZ/84, ki je bil razveljavljen že s 1. 1. 2003, to je z začetkom veljave ZGO-1), s tretjo alinejo istega člena pa je razveljavil tudi določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. ZDavNepr je veljal le do 27. 3. 2014, ko je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014. Da občine v obdobju do uveljavitve z Ustavo usklajene zakonodaje za odmero davka na nepremičnine ne bi ostale brez prihodkov, ki so jih iz naslova davščin na nepremičnine prejemale po prej veljavnih predpisih, je Ustavno sodišče RS v navedeni odločbi določilo tudi način njene izvršitve. To je storilo tako, da je v 3. točki izreka navedene odločbe odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin še naprej uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr - torej tudi VI. poglavje ZSZ/84 ter določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1. Kot je v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020 pojasnilo Ustavno sodišče, to pomeni, da se v skladu z navedenim načinom izvršitve glede obveznosti plačila NUSZ oziroma njegove odmere, še naprej uporabljajo 218. do 218.d člen ZGO-1 ter v obsegu, navedenem v 40. točki odločbe št. U-I-11/16-29, tudi določbe VI. poglavja ZSZ/84.

Pravne posledice razveljavitve zakona določa 44. člen ZUstS, ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem pa po razveljavitvi predpisa ali posameznih njegovih določb ne "oživi" prejšnja ureditev, ki je prenehala ob uveljavitvi razveljavljenih določb. Ustavno sodišče RS lahko namreč pravno praznino, ki nastane z razveljavitvijo predpisa, začasno zapolni samo, na primer tako, da odloči, da se do nove zakonske ureditve še naprej uporablja ureditev, kakršna je veljala pred uveljavitvijo razveljavljenih določb. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, da s citirano odločbo Ustavnega sodišča RS, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, določbe VI. poglavja ZSZ/84 in določbe 0d 218. do 218.d člena ZGO-1 niso začele ponovno veljati, temveč se začasno še naprej uporabljajo v vsebini, kot je veljala ob prenehanju njihove veljave, in sicer vse dotlej, ko bo zakonodajalec obdavčitev nepremičnin z zakonom uredil drugače.

Iz obrazloženega po presoji sodišča izhaja, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 pri odmeri NUSZ tudi za leto 2023 več ne uporablja, saj je bila po načelu lex posterior derogat legi priori razveljavljena že z začetkom veljave ZGO-1 (s 1. 1. 2003), ki je v drugem odstavku 218. člena kot kasnejši predpis drugače opredelil izjeme od odmere NUSZ. Določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, čeprav je bila s 1. 1. 2014 (to je z uveljavitvijo ZDavNepr) razveljavljena, pa se na podlagi odločitve Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 uporablja še naprej - vse dokler ne bo uveljavljena drugačna zakonska ureditev obdavčitve nepremičnin. Ker zakonodajalec obdavčitve nepremičnin v RS vse od sprejema odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-313/13-86 zakonsko ni uredil drugače - tega ni storil niti z GZ, ki odmere NUSZ niti ni urejal - je po presoji sodišča toženka ravnala pravilno, ko je tožnici za leto 2023 odmerila NUSZ izhajajoč iz stališča, da se določba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84, pri odmeri NUSZ, ki jih verske skupnosti uporabljajo za verske namene, ni več uporabljala, saj je še zmeraj v uporabi določba drugega odstavka 218. člena ZGO-1, ki izključuje njeno uporabo.

Tega ne spremeni sklicevanje tožnice, da iz več sodb naslovnega sodišča izhaja, da se je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 uporabljal tudi po odločbi U-I-11/16. Tožnica sicer teh sodb ne navede, sodišče pa je sklic na navedeni člen zasledilo v sodbah II U 121/2017 z dne 16. 5. 2018, II U 207/2018 z dne 14. 5. 2020, II U 307/2019 z dne 17. 11. 2021 in III U 141/2016 z dne 30. 7. 2024. Iz nobene od teh zadev ne izhaja, da je sodišče odločalo o zakonitosti odločbe, s katero bi bil odmerjen NUSZ za zazidano stavbno zemljišče z objekti, ki se uporabljajo za verske dejavnosti in odločilo, da se NUSZ ne obračuna. V zadevah II U 307/2019, II U 121/2017 in II U 207/2018 je bil NUSZ odmerjen od stanovanjske rabe objekta. Glede na to pa je bilo vprašanje, ali so po zakonu objekti, v katerih se izvaja verska dejavnost, oproščeni plačila NUSZ, irelevantno. V zadevi III U 141/2021 pa je tožnik uveljavljal, da mu ni treba plačati NUSZ, ker nepremičnine zaradi epidemije Covid ni mogel uporabljati. Sodišče se je, ko je naštevalo možnosti oprostitve (s čimer je utemeljevalo, da nezmožnost uporabe zaradi ni razlog za oprostitev), res sklicevalo na 59. člen ZSZ/84, kar pa ne pomeni, da je treba zato to določbo uporabiti v obravnavani zadevi. Nadalje iz sodbe III Ips 31/2020, na katero se prav tako sklicuje tožnica, izhaja ravno obratno kot zatrjuje. Iz te sodbe namreč izhaja, da je FURS zmotno razlagal predpis, ko je štel, da je prvi odstavek 59. člena ZSZ/84 del veljavnega prava.

Tožnica se sklicuje še na to, da naj bi uporaba prvega odstavka 59. člena ZSZ/84 izhajala tudi iz Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2022 in 2023 (ZIPRS2223). Ta v 60. členu določa, da se v skladu s 3. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 za uporabo prve in tretje alineje 41. člena ter določb VI. poglavja Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 - popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 - odl. US, 44/97 - ZSZ, 101/13 - ZDavNepr in 22/14 - odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZSZ) ter uporabo 218. člena, 218.a, 218.b, 218.c, 218.č in 218.d člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 - uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr., 92/05 - ZJC-B, 93/05 - ZVMS, 111/05 - odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 - ZRud-1, 20/11 - odl. US, 57/12, 101/13 - ZDavNepr, 110/13, 22/14 - odl. US, 19/15, 61/17 - GZ in 66/17 - odl. US) šteje tudi sprejemanje občinskih odlokov v skladu s VI. poglavjem ZSZ. Po presoji sodišča iz te določbe ni mogoče zaključiti, da naj bi v nasprotju z doslej povedanim (ponovno) uvedla oprostitev plačila NUSZ s tem, ko se sklicuje na VI poglavje ZSZ/84. Pri tem se sklicuje tudi na 218. člen ZGO-1, ki je, kot je bilo že pojasnjeno, drugače uredil izjeme od obveznosti plačevanja NUSZ kot prvi odstavek 59. člena ZSZ/84.

Sodišče se strinja tudi s presojo toženke, da iz 73. člena Ustave ne izhaja, da bi morali biti kulturni objekti oproščeni plačila NUSZ. Ta člen določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike (prvi odstavek). Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine (drugi odstavek). Način oziroma obseg skrbi je določen v Zakonu o varstvu kulturne dediščine. Tako 39. člen določa, da je lastnik spomenika upravičen do nadomestila, če se mu zaradi varstvenega režima poslabšajo pogoji za gospodarsko izkoriščanje spomenika in tega v okviru varstvenega režima ni mogoče nadomestiti z drugo dejavnostjo. Nadalje 40. člen določa, da če so potrebni za varovanje, oživljanje spomenika ali izvedbo drugih ukrepov varstva izredni stroški, ki presegajo običajne stroške, koristi ter ugodnosti, izvirajoče iz statusa spomenika, in ti stroški niso v sorazmerju z zmožnostmi lastnika, lahko država, pokrajina ali občina za ta namen v okviru možnosti prispeva javna sredstva. Natančnejši pogoji so določeni v nadaljevanju. Tožnica ne poda nobene utemeljitve, zakaj naj bi iz Ustave izhajala obveznost države, da določi tudi oprostitve pri plačilu NUSZ, ampak zgolj navrže, da ima stroške z vzdrževanjem. Upoštevaje stališče Vrhovnega sodišča pa sodišču na ustavnopravne argumente stranke, ki so zgolj navrženi in tiste, ki so zatrjevani pavšalno, ni treba odgovarjati.

Obveznost oprostitve plačila NUSZ ne izhaja niti iz Konvencije UNESCO. V delu člena 5 te konvencije, na katerega se sklicuje tožnica, je določeno, da si bodo države po možnosti prizadevale nastopati z ustreznimi zakonskimi, znanstvenimi, tehničnimi, upravnimi in finančnimi ukrepi, ki so potrebni, da se omenjena dediščina ugotovi, zavaruje, ohranja, predstavlja in obnavlja. Skladno s pravno teorijo so na podlagi 8. člena Ustave neposredno uporabljive le tiste določbe mednarodne pogodbe, ki uporabo omogočajo brez dodatnih dejanj države podpisnice. V nasprotnem primeru pa mednarodne določbe predstavljajo zahtevo in dolžnost države podpisnice, da jih udejanji v notranjem pravnem redu. Sodišče sodi, da ta določba ni neposredno izvršljiva, saj govori o "možnostih" in "ustreznih" finančnih ukrepih, tako da tožnica svoje stališče, da je oproščena plačila NUSZ na to določbo ne more opirati. Poleg tega tožnica zgolj pavšalno navaja, da ne bo zmogla stroškov obnove, kar zaradi nizkega odmerjenega zneska NUSZ ne more biti samo po sebi jasno.

Ne drži niti, da naj bi iz šeste alineje 61. člena ZSZ/84 v povezavi s 73. členom Ustave izhajalo, da bi občina morala določiti oprostitev plačila NUSZ za objekte, v katerih se opravlja verska dejavnost. V tej določbi je namreč določeno le, da občina pri določanju NUSZ upošteva dogovor o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje NUSZ in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, med drugim tudi glede meril za oprostitev plačevanja NUSZ. V Dogovoru o usklajevanju meril za določanje območij, na katerih se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in meril za določanje višine tega nadomestila, pa so se podpisnice zavezale, da bodo pri oprostitvah zaradi premoženjskega stanja občanov smiselno upoštevala merila, ki jih uvaja samoupravni sporazum o uresničevanju socialno varstvenih pravic (Ur.l. SRS 26/84). Iz citirane določbe tako ne izhaja, da bi morala občina na podlagi dogovora, ki so ga sklenile občine, določiti oprostitev.

Tožnica trdi, da naj bi bilo v neskladju s 14. členom Ustave, da posamezne občine z odloki določijo oprostitev plačila NUZS za objekte, ki so kulturna dediščina, druge pa ne. Na naroku je še dodala, da je Katoliška cerkev v Sloveniji izvedla raziskavo glede plačila NUSZ in na tej podlagi ugotovila, da so oprostitve določene v občinah, v katerih poleg katoliške cerkve deluje več verskih skupnosti, ne pa tudi v občinah, kjer je Katoliška cerkev edina verska skupnost.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne pa različno. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Tožnica raziskave na katero se sklicuje, ni predložila, pa tudi če bi jo, je očitno, da zatrjevanih položajev ne ureja različno zakonodajalec. Na zakonodajni ravni so vsi objekti kulturne dediščine obravnavani enako, tj. zakon oprostitve ne določa. Po trditvah tožnice je položaj verskih skupnosti različen v različnih občinah. Ti subjekti pa niso v enakem položaju, saj so podvrženi različnim občinskim Odlokom. Gre za razmerje, ki ga vsaka občina lahko ureja svobodno. Do kršitve bi smiselno lahko prišlo le, če bi posamezna občina različno obravnavala posamezne objekte, ki so kulturna dediščina, tj., ko bi za nekatere določila oprostitev plačila NUSZ, za druge pa ne, vendar le, če za tako razlikovanje ne bi imela stvarno utemeljenega razloga. Tožnica tovrstnih okoliščin za Občino Krško v tožbi ne navaja.

Tožnica zatrjuje tudi kršitev pravice iz 41. člena Ustave, ki določa, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev v zasebnem in javnem življenju svobodno (prvi odstavek). Nihče se ni dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja (drugi odstavek).

Ustavno sodišče je vsebino pravice iz 41. člena Ustave pojasnilo v odločbi U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010, pri čemer je pri razlagi upoštevalo tudi Splošno deklaracijo človekovih pravic iz leta 1984, 18. člen MPDPP ter 9. člen EKČP. Ob upoštevanju teh listin je svobodo vere opredelilo kot kompleksno človekovo pravico, ki učinkuje na treh ravneh človekovega bivanja. Na najgloblji ravni, ko gre za notranje premisleke in odločitve posameznika, pomeni pravico imeti vero oziroma pravico svobodno izbrati vero, pravico ne imeti vere oziroma ne pripadati nobeni veri ter pravico svobodno spremeniti vero. Pri manifestaciji navzven se verska svoboda kaže kot pravica do svobodnega izpovedovanja vere. Posameznik lahko svoja verska prepričanja in druge religiozne opredelitve svobodno manifestira v zunanjem svetu. Prvi odstavek 41. člena Ustave izrecno varuje svobodno izpovedovanje vere v javnem življenju. Zagotavlja, da posameznik svojo vero prosto izpoveduje sam ali skupaj z drugimi, javno ali zasebno, s poukom, izpolnjevanjem verskih dolžnosti, bogoslužjem in opravljanjem verskih obredov. Obenem negativna svoboda vere pomeni, da posameznik ni dolžan imeti vere in da se o tem ni dolžan izreči.

Ustavno sodišče nato še pojasni, da je svoboda vere v prvi vrsti obrambna pravica. Država - enako velja tudi za lokalne skupnosti in nosilce javnih pooblastil - ne sme nedopustno posegati v razmerja, varovana v prvem in drugem odstavku 41. člena Ustave. Ta vidik državi zlasti prepoveduje odločati o vprašanjih, ki zadevajo nauk vere ali notranjo avtonomijo verskih skupnosti, prepoveduje ji, da bi zahtevala (določen način) opredeljevanja do verskih vprašanj oziroma vprašanj vesti in da bi nagrajevala ali kaznovala ravnanja, ki pomenijo izpovedovanje (določene) vere ali drugega prepričanja. V povezavi s 14. členom Ustave (prvi odstavek 14. člena prepoveduje diskriminacijo glede človekovih pravic in temeljnih svoboščin, drugi odstavek pa vzpostavlja splošno ustavno načelo enakosti) 41. člen Ustave prepoveduje tudi neupravičeno razlikovanje (privilegiranje ali zapostavljanje) posameznikov zaradi njihove veroizpovedi ali drugega prepričanja. Dolžnost države omogočati nemoteno uresničevanje verske svobode terja tudi določene pozitivne ukrepe. Zlasti mora zagotavljati in graditi strpnost med pripadniki različnih ver oziroma prepričanj, preprečiti mora neupravičeno razlikovanje na podlagi vere tudi med posamezniki (npr. pri zaposlovanju, kjer to ni nujno po naravi stvari). Osebam, ki jim je otežen dostop do verske oskrbe, mora v določenih okoliščinah (npr. vojaki, zaporniki ipd.) omogočiti dostop do verske oskrbe. Verskim skupnostim, ki to želijo, mora omogočiti tudi okvir za pridobitev pravne subjektivitete.

Sodišče sodi, da glede na opisano vsebino pravice z obračunanim NUSZ vanjo ne more biti poseženo. Obveznost plačila NUSZ, za katero tožnica trdi, da naj bi ogrožala vzdrževanje objektov, namreč nikomur ne preprečuje svobodne izbire vere, ne posega v njegova verska prepričanja, ne zapoveduje in ne prepoveduje ter ne kaznuje ničesar, kar se tiče verskih prepričanj oziroma svobode osebe, da teh prepričanj ne goji.

Tožnica v tožbi še zapiše, da EKČP varuje tudi pravico pravnih oseb do mirnega uživanja svojega premoženja, izpodbijana odločba pa naj bi bila v očitnem nasprotju z varstvom premoženja in javnim interesom, kot ga določa 1. člen Dodatnega protokola k EKČP. Pri tem ne navede okoliščin, na podlagi katerih bi sodišče lahko presojalo, ali oziroma zakaj naj bi s plačilom v odločbi obračunanega NUSZ prišlo do nedopustnega posega v njeno premoženje. Na naroku je tožnica sicer dodala, da je zadeva za Katoliško cerkev zelo pomembna, ker so zneski NUSZ v nekaterih občinah tudi po več kot 10.000,00 EUR na leto, v nekaterih občinah pa so prostori obdavčeni kot za poslovni namen. S tem pa v obravnavani zadevi posega v pravico do mirnega uživanja premoženja (in niti v pravico iz 33. člena Ustave) ne more utemeljiti. Nadomestilo namreč ni bilo odmerjeno Katoliški cerkvi kot celoti ampak Župniji A., za katero v postopku ni bilo sporno, da je samostojna pravna oseba. Nadalje ne znaša 10.000,00 EUR ampak znaša za štiri objekte 323,22 EUR letno in niti ni odmerjeno za poslovni namen ampak za družbene dejavnosti. Zakaj naj bi plačilo takega zneska pomenilo nedopusten poseg v premoženje Župnije A., tožnica ne argumentira. Kot je sodišče že pojasnilo, pa mu na ustavnopravne argumente, ki so zgolj navrženi in tiste, ki so zatrjevani pavšalno, ni treba odgovarjati. To niti ni mogoče.

Ker je glede na zgoraj obrazloženo po presoji sodišča davčni organ tožnici NUSZ odmeril pravilno in zakonito, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je, skladno z določili četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-173/02 z dne 16. 12. 2004, 6. točka obrazložitve.

2ZGO-1 je vstopil v veljavo dne 1. 1. 2003.

3Če določena stavba gradbene parcele še nima določene, se do njene določitve za zazidano stavbno zemljišče po drugem odstavku 218. člena ZGO-1 šteje tisti del površine zemljiške parcele, na kateri stoji takšna stavba (fundus), pomnožena s faktorjem 1,5, preostali del površine takšne zemljiške parcele pa se šteje za nezazidano stavbno zemljišče.

4Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. III Ips 24/2023, 15. točka obrazložitve.

5Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 40. točka obrazložitve.

6Iz 8. točke izreka odločbe št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 izhaja, da je začela navedena odločba učinkovati z dnem njene javne razglasitve.

7Tako Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014, 90. točka obrazložitve.

8Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-11/16-29 z dne 17. 9. 2020, 41. točka obrazložitve.

9Tako tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. III U 100/2020 z dne 15. 11. 2022, 16. točka obrazložitve.

10Prim. tudi VSRS sodba opr. št. III Ips 24/2023 z dne 12. 11. 2024.

11Glej s tem v zvezi tudi sodbo Upravnega sodišča RS III U 51/2020 z dne 24. 5. 2024, 37. točka obrazložitve.

12ZGO-1 je prenehal veljati 17. 11. 2017 s sprejemom GZ, uporabljati pa se je prenehal s 1. 6. 2018, to je z začetkom uporabe GZ (prvi odstavek 125. člena GZ) - kar pa ne velja za določbe od 218. do 218.d člena ZGO-1, ki se nanašajo na odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, katerih uporabo je do drugačne zakonske ureditve podaljšalo že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014.

13Glej I Up 40/2021 z dne 2. 6. 2021.

14Dr. Matej Avbelj - urednik, Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova Univerza, Ljubljana 2019, druga knjiga, str.83.

15Glej U-I-49/00 z dne 30. 5. 2002, U-I-28/03 z dne 15. 4. 2004, U-I-65/04 z dne 11. 5. 2006.

16Glej U-I-92/07 z dne 15. 4. 2010 od točke 76 do 94.