Jedro

Sodišče prve stopnje je dogovor med pravdnima strankama, po katerem se je tožeča stranka zavezala, da bo izvršila popravilo oziroma zamenjavo poškodovanega parketa, toženec pa se je kot naročnik dela zavezal, da ji bo izvršeno delo plačal, pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo oziroma pogodbo o delu. Predmet (vsebina) obveznosti tožeče stranke (podjemnik) je bil opravljen (uspešno končan) posel, in ne opravljanje dela. Za presojo, ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi katerega je naročnik z njim sploh sklenil pogodbo. Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je toženec dolžan plačati tisto delo, ki je bilo opravljeno. Če podjemnik končnega rezultata ni dosegel, ni upravičen do nikakršnega plačila, ne glede na to, koliko dela in materiala je vložil v svoje delovanje, da bi dosegel končni rezultat.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec plačati tožniku 567,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2019 dalje.

2. Tožeča stranka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da se je toženec strinjal z računom in ga predložil zavarovalnici. Ta mu je znesek po računu plačala. Če se toženec ne bi strinjal z računom, ga ne bi predložil zavarovalnici v plačilo. Med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da se zamenja en m2 parketa, ampak da se zamenja ves, zaradi izliva vode poškodovan parket. Ves poškodovan parket je tožeča stranka zamenjala. Toženec ni predložil dokazov, koliko m2 parketa je tožeča stranka dejansko zamenjala. Tožeča stranka je obračunala delo po urah, ker ni bila seznanjena z zapisnikom o ogledu kraja škode. Če bi bila z njim seznanjena bi delo obračunala po m2. Toženec ni oporekal drugi in tretji postavki računa glede brušenja, kitanja starega parketa ter trislojnega lakiranja površine 17,43 m2 v znesku 387,03 EUR in nabavi in montaži zaključnih letev v znesku 56 EUR. Ni mogoče slediti navedbi sodišča, da menjava parketa predstavlja celoto in ne več ločenih celot. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo trditvam zakonitega zastopnika tožeče stranke. Napačna je tudi trditev, da tožeča stranka dela ni opravila v celoti.

3. Toženec je v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Navaja, da pritožba vsebuje trditve, ki bi jih morala tožeča stranka navesti v zakonskih rokih pred izdajo sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).1 V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V prvostopenjskem postopku ugotovljeno dejansko stanje je zato podlaga tudi odločitve pritožbenega sodišča. 6. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka zamenjala ves parket, ki se je poškodoval zaradi izliva vode. Tak dogovor med pravdnima strankama ni bil sporen, njegova nespornost pa izhaja tudi iz pritožbe. Iz dejanske podlage sodbe izhaja še ugotovitev, da je bilo poškodovanega parketa en m2. To izhaja tudi iz zavarovalniškega zapisnika o ogledu kraja škode, v katerem je navedeno, da je potrebno zamenjati en m2 poškodovanega parketa. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je bila tožeča stranka seznanjena z omenjenim zavarovalniškim zapisnikom. Ugotovilo je še, da tožeča stranka svoje obveznosti zamenjave parketa ni izpolnila v celoti. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo na oceno izvedenih dokazov,2 in sicer zaslišanja pravdnih strank, vpogleda v fotografije izvedenega dela in medsebojno komunikacijo pravdnih strank po elektronski pošti, ki kaže na toženčevo pravočasno reklamacijo izvedenega dela in dogovarjanje, kdaj bo tožeča stranka izvedla popravilo oziroma dokončanje dogovorjenega dela. S pritožbeno navedbo, da se je toženec strinjal z računom tožeče stranke, saj ga je predložil v izplačilo zavarovalnici, poskuša tožeča stranka spremeniti dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da toženec izvršenega dela ni štel za opravljenega. Tak poskus predstavlja poseg v neizpodbojno ugotovljeno dejansko stanje in zato v postopku v sporu majhne vrednosti ne more biti upošteven. Poleg tega gre za dejansko novoto, ki ne bi mogla biti upoštevna niti v rednem postopku (337. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je dogovor med pravdnima strankama, po katerem se je tožeča stranka zavezala, da bo izvršila popravilo oziroma zamenjavo poškodovanega parketa, toženec pa se je kot naročnik dela zavezal, da ji bo izvršeno delo plačal, pravilno opredelilo kot podjemno pogodbo oziroma pogodbo o delu (619. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Predmet (vsebina) obveznosti tožeče stranke (podjemnik) je bil opravljen (uspešno končan) posel, in ne opravljanje dela.3 Za presojo ali je podjemnik izpolnil svojo obveznost, je pomembno le, ali je dosegel ta končni rezultat, torej ali je posel (uspešno) opravil in s tem naročniku omogočil, da uresniči (končni) interes, zaradi katerega je naročnik z njim sploh sklenil pogodbo.4 Neutemeljena je zato pritožbena trditev, da je toženec dolžan plačati tisto delo, ki je bilo opravljeno. Če podjemnik končnega rezultata ni dosegel, ni upravičen do nikakršnega plačila, ne glede na to, koliko dela in materiala je vložil v svoje delovanje, da bi dosegel končni rezultat. Če končnega rezultata ni dosegel, to pomeni, da ni pravilno izpolnil svoje pogodbene zaveze.5 Toženčev pogodbeni interes je bil, da se zamenja ves poškodovani parket. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ta končni rezultat ni bil dosežen, saj tožeča stranka ni zamenjala vsega poškodovanega parketa, kar pomeni, da tožeča stranka svoje pogodbene zaveze ni izpolnila. Če je tako, toženčeva zaveza plačila ni nastala in jo tožeča stranka od njega neupravičeno terja.

8. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 186,66 EUR (250 točk po tar. št. 21 Odvetniške tarife in 5 točk za materialne stroške, pomnoženo z vrednostjo točke 0,60 in DDV (22%).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Tudi ocena izvedenih dokazov se presoja v okviru pritožbenega razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ne more oziroma ne sme biti predmet pritožbenega preizkusa. 3 N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, str. 725. 4 Prav tam, str. 726. 5 Prav tam, str. 727.