Jedro

Ni v nasprotju z zakonom dogovor pravdnih strank ob sklenitvi prodajne pogodbe, da v primeru, če bo stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, vrne tožnik (kot kupec) stanovanje, tožena stranka (kot prodajalka) pa mu izplača kupnino, preračunano v DEM po tečaju na dan plačila kupnine oziroma na dan njene vrnitve, zmanjšane za skupni znesek stanarine oziroma najemnine za čas od sklenitve pogodbe do vrnitve kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj tožena stranka plača tožniku 2,412.132,82 SIT z obrestmi. Ugotovilo je, da je bila 17.3.1992 po privatizacijskih predpisih Stanovanjskega zakona sklenjena prodajna pogodba za stanovanje v Mariboru med toženo stranko in tožnikovo hčerjo z razveznim pogojem (ki učinkuje ex tunc), da se vrne prejeto, če bo stavba vrnjena v denacionalizacijskem postopku. Po tej pogodbi se vrne kupnina (preračunana v DEM), zmanjšana za najemnino (obračunana za čas med sklenitvijo pogodbe in vrnitvijo kupnine). Tožena stranka je to obveznost tožniku izpolnila. Tudi če stranki sami ne bi razveljavili pogodbe, bi bila ta nična po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Tožena stranka tudi ni prišla v zamudo, ker ji tožnik ni poslal opomina.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s pritožbenim stališčem, da je bila prodajna pogodba nična v smislu prvega odstavka 88. člena ZDen kot specialnega predpisa, posledice ničnosti pa je treba presojati po splošnem predpisu 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar sporazum pogodbenikov o vrnitvi danega ni v nasprotju s tem predpisom, ničnost se ne razteza nanj in gre za samostojni pravni posel. Po sporazumu ni nobena izmed strank nič pridobila na račun druge.

Proti tej sodbi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal njeno spremembo tako, da se ugodi njegovi pritožbi in spremeni prvostopenjska sodba tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču druge stopnje v novo sojenje. Ponavlja trditev, da se stranke ne morejo dogovoriti, kakšne bodo med njima posledice ničnosti, ker jih določajo kogentni predpisi. Zlasti se ne morejo dogovoriti, da bi bila prikrajšana ena izmed pogodbenic. Sporazum o sankcijah ničnosti ni samostojen sporazum. Tožena stranka kot močnejša partnerica si je na račun šibkejšega in prava neveščega tožnika izgovorila korist zase.

Sodišče je vročilo revizijo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Stališče revizije in sploh tožnika v tej pravdni zadevi je, da se stranki obligacijskega razmerja ne moreta vnaprej dogovoriti, kakšne bodo posledice ničnosti posla. V pravnem prometu velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. To načelo je omejeno le s prepovedjo urejanja teh razmerij v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi in z moralnimi načeli (10. člen Zakona o obligacijskih razmerij - ZOR). Zakonske določbe o ničnosti (103. člen ZOR) in o njenih posledicah (104. člen ZOR) vsekakor spadajo med prisilne predpise. To velja tudi za vrnitveno dolžnost po prvem odstavku 104. člena ZOR (pogodbena stranka mora, če je pogodba nična, vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi te pogodbe). Ta zakonska določba zapoveduje vračanje in to je bistvo njene kogentnosti. Tega stranki ne moreta veljavno izključiti. Sam način vračanja pa lahko prosto dogovorita, vendarle tako, da omenjeno bistvo vračanja prejetega ni izigrano. Skratka, z dogovorom ne sme biti zlorabljena pravica prostega dogovarjanja na način, da bi stranki obšli prisilno sestavino zakonskih določb o vračanju (13. člen ZOR). Povedano navsezadnje sledi tudi iz določbe tretjega odstavka 104. člena ZOR, ki sodišču nalaga, da pri odločanju o vrnitvenih zahtevkih upošteva poštenost ene ali obeh strank ter pomen ogroženih interesov. Torej zakon sam omogoča različne modalitete vračanja, pri tem pa zasleduje načelo, da nobena izmed pogodbenic ne sme biti zaradi ničnosti pogodbe okoriščena na račun druge pogodbenice.

Ob opisanih izhodiščih ni v nasprotju z zakonom dogovor pravdnih strank ob sklenitvi prodajne pogodbe, da v primeru, če bo stanovanje, ki je bilo predmet pogodbe, vrnjeno denacionalizacijskemu upravičencu, vrne tožnik (kot kupec) stanovanje, tožena stranka (kot prodajalka) pa mu izplača kupnino, preračunano v DEM po tečaju na dan plačila kupnine oziroma na dan njene vrnitve, zmanjšane za skupni znesek stanarine oziroma najemnine za čas od sklenitve pogodbe do vrnitve kupnine. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo tudi ugotovljeno (kar tudi jasno sledi iz pogodbe same - prvi odstavek 6. člena), da sta obe stranki računali z možnostjo sankcij zaradi ničnosti. Nobeni izmed njiju ni torej mogoče očitati nepoštenosti. Revizijska trditev o toženi stranki kot "pogodbeno močnejši stranki", ki naj bi si v pogodbi izgovorila večjo korist na račun šibkejšega in prava neveščega tožnika, nima opore v postopku na nižjih stopnjah sojenja ugotovljenih dejstvih. Pogodbe so bile sklenjene na željo stanovalcev obravnavane hiše, ki so želeli odkupiti stanovanje po privatizacijskih predpisih in tako tudi po takšnih cenah, s katerimi se tožena stranka seveda ni mogla okoriščati.

Tožena stranka je po pogodbi vrnila kupnino z dogovorjenim obračunom, tožnik pa terja obresti od dneva, ko je plačal kupnino. Tožena stranka se je ravnala po pogodbi, toženec pa zahteva več, pri čemer se sklicuje na 104. člen ZOR. Njegov zahtevek se je izkazal kot neutemeljen, ne le ker nasprotuje veljavnim pogodbenim določilom o vračanju, marveč tudi zato, ker nima opore v zakonu. Že omenjeni namen kondikcijskih zahtevkov po 104. členu ZOR - preprečiti obogatitev eni izmed strank in ob dejstvu, da nobena izmed strank ni ravnala nepošteno, ne dovoljuje tožniku, da bi mu šle obresti od trenutka, ko je plačal kupnino (214. člen ZOR). V tem je razlog, da ne bi bilo mogoče, tudi če ne bi bilo pogodbene klavzule o načinu vračanja, ugoditi tožnikovemu zahtevku za plačilo obresti od plačila kupnine naprej na podlagi prvega odstavka 104. člena ZOR. Obresti bi mu šle le od takrat, ko bi postavil zahtevek za vrnitev kupnine.

Slednje pa je tožena stranka izpolnila že poprej. Nenazadnje, revizija niti ne pojasni, kakšno korist naj bi tožena stranka pridobila, ko je sklenila pogodbo na tožnikovo željo, le temu pa vrnila revalorizirano kupnino.

Materialno pravo je bilo z zavrnitvijo zahtevka pravilno uporabljeno. Neutemeljeno revizijo je zato moralo sodišče skupaj z zahtevo za povračilo stroškov zavrniti (378. člen ter prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku).