Iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ; kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožničine stavbe.
I.Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4221-64/2022-00108-04-130-12 z dne 27. 6. 2022 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila davek od premoženja na območju občine Tabor za leto 2022, in sicer za stanovanjski objekt na naslovu ... in poslovne objekte na naslovu ... in ..., v skupni višini 1.799,80 EUR. Odločila je, da je odmerjene zneske treba plačati v rokih, ki jih je določila (4 obroki), po preteku roka za plačilo pa bodo tožnici zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Odločila je še, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da vložena pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.
2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe se davčni organ sklicuje na določbe 156. do 163. člena Zakona o davkih občanov (v nadaljevanju ZDO) in navaja, da je osnova za odmerjen davek vrednost stavbe oziroma prostora za počitek in rekreacijo, ugotovljena na podlagi Pravilnika o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistema točkovanja (Uradni list SRS št. 25/81 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Pravilnik). Osnove in stopnje so navedene v izreku odločbe: vrednost stavb je določena na osnovi kvadratnih metrov stanovanjskih oz. poslovnih površin, katere višina je odvisna od uporabne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov. Odmera temelji na povprečni gradbeni ceni kvadratnega metra uporabne stanovanjske površine za leto 2004, kot je bila objavljena v Sklepu o povprečni gradbeni ceni v Občini Tabor (Uradni list RS št. 17/04, v nadaljevanju Sklep občine Tabor) in tudi za leto 2022 ostaja nespremenjena, to je 766,84 EUR za kvadratni meter površine.
3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Toženka je poudarila, da odmera davka temelji na podlagi podatkov iz tožničine napovedi z dne 28. 2. 2017 in na podlagi podatkov iz uradnih evidenc Geodetske uprave RS za podatke o površinah stavb na naslovu ... in ..., saj jih tožnica ni predložila. Za osnovo za odmero davka od premoženja v letu 2022 na območju občine Tabor se je uporabil Pravilnik in Sklep občine Tabor, upošteval se je znesek olajšave po drugem odstavku 158. člena ZDO in, ob dejstvu, da so stavbe starejše, tudi amortizacija po Pravilniku o valorizaciji zneskov za odmero davkov po ZDO za leto 2022 (v nadaljevanju Pravilnik o valorizaciji). Davčni organ je navedel posamezne objekte, od katerih je odmeril davek od premoženja, za vsak objekt je navedel namen uporabe, obdobje odmere, površino, vrednost točk in število točk, vrednost objekta, solastniški delež, upoštevanje olajšav, osnovo za odmero davka in stopnje odmere. Izpodbijana odločba je po mnenju toženke dovolj obrazložena, da jo je moč preizkusiti.
4.Tožnica zoper odločbo davčnega organa vlaga tožbo in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči v zadevi oziroma zadevo vrne davčnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Primarno opozarja, da izpodbijana odločba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ. Slednji sicer navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, vendar davčni organ svojih pavšalnih navedb ne aplicira na konkretne nepremičnine, niti ne navede, kako naj bi se ti kriteriji upoštevali. Za odmero relevantna dejstva, ki bi jih moral davčni organ navesti in pojasniti že v izpodbijani odločbi, so bila tožnici posredovana šele po tem, ko je ta zoper odločbo že vložila pritožbo, in sicer v dopisu davčnega organa z naslovom "
Seznanitev z dejstvi v pritožbenem postopku odmere davka od premoženja za leto 2021
". To je po tožničinem mnenju nedopustno in ne spreminja dejstva, da je izpodbijana odločba neobrazložena. Dodaja, da davčni organ v tem dopisu celo povzema predpise, ki jih v odločbi ni upošteval. Da mora biti že iz odločbe jasno razvidno, kateri kriteriji so bili upoštevani pri odmeri davka na premoženje, je Upravno sodišče pojasnilo že v sodbah I U 621/2019 in I U 2000/2018. Tožnica dodaja, da se očitno, kolikor je mogoče razbrati iz izpodbijane odločbe, davčna osnova v danem primeru ni ugotavljala po merilih, ki bi jih določil
republiški organ, pristojen za stanovanjske zadeve
, kot to določa prvi odstavek 158. člena ZDO, torej Pravilnik, pač pa so se upoštevala merila določena z občinskim predpisom (vrednost na kvadratni meter uporabne površine). V skladu z navedeno zakonsko podlago bi lahko občinski predpis določil le način uporabe meril Pravilnika in ugotavljanja osnove za davek, ne pa tudi merila sama. Dodaja, da je davčni organ (kot je razbrati iz dopisa, ki ga je tožnici posredoval po vložitvi pritožbe) svojo odločitev o tem, da se pri opredelitvi davčne osnove upošteva tudi faktor amortizacije, oprl na določbe neveljavnega Pravilnika o amortizaciji; z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona v letu 2003 je ta predpis namreč prenehal veljati.
5.Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožnice in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Vztraja, da se na podlagi 156. člena ZDO plačujejo davek od premoženja fizične osebe, ki posedujejo stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže, ter fizične osebe, ki posedujejo prostore za počitek oziroma rekreacijo. Določba 156. člena ZDO pa se nanaša tudi na poslovne prostore.
6.Tožba je utemeljena.
7.Tožnica se ne strinja z načinom določitve davčne osnove - vrednosti premoženja (nepremičnin), v zvezi s katerim ji je bil s strani davčnega organa odmerjen davek od premoženja za leto 2022.
8.Podlaga za odmero predmetnega davka na premoženje je ZDO (od 156. do 159. člena, od 161. do 164. člena, 193.a člen, 269. in 270. člen),
ki v prvem odstavku 158. člena določa, da je osnova za davek, ki ga fizične osebe plačujejo za stavbe in prostore za počitek oziroma rekreacijo (kar je opredeljeno v 156. členu ZDO) vrednost stavbe, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve (oziroma v smislu zdajšnje državne ureditve, pristojnega ministrstva) in na način, ki ga določi občina.
9.Sodišče ugotavlja, da med strankama upravnega spora ni spora o tem, da podatke, potrebne za odmero navede davčni zavezanec v napovedi za odmero davka od premoženja (385. člen Zakona o davčnem postopku, ZDavP-2).
10.Na podlagi prvega odstavka 159. člena ZDO davčni organ vrednost stavbe ovrednoti na podlagi dejavnikov, opredeljenih v 2. členu Pravilnika, ki se po 11. členu Pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb (Uradni list RS št. 127/04) še vedno uporablja, med drugim tudi za ugotavljanje osnove za odmero davka od premoženja.
11.Glede na 2. člen Pravilnika se tako vrednost stavbe (del davčne osnove za odmero davka) najprej določi glede na (1) kakovost konstrukcije glede na čas izgradnje objekta, (2) vrsto in kakovost stavbnega pohištva, (3) vrsto in kakovost obdelave talnih in stenskih površin, (4) vrsto in kakovost opremljenosti stanovanja oziroma poslovnega prostora z instalacijskimi napravami, (5) vrsto in možnost rabe skupnih prostorov stavbe, (6) kakovost toplotne in zvočne zaščite ter glede na vpliv (7) negativnih vplivov na rabo stanovanja oziroma poslovnega prostora. Seštevek točk, s katerimi so ovrednoteni ti dejavniki, pa se nato pomnoži z vrednostjo točke in skupno uporabno tlorisno površino stavbe. Po tem pa se upošteva tudi različne korekcijske faktorje, ki jih predvideva Pravilnik.
Bistvo obravnavanega upravnega spora je, ali je davčni organ pri obdavčitvi tožnice upošteval navedena merila Pravilnika.
Kljub temu, da se davčni organ v izpodbijani odločbi izrecno sklicuje na Pravilnik, pa tudi po presoji sodišča iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je bila vrednost stavb ugotovljena na podlagi navedenih meril oziroma, ali je način ugotovitve vrednosti stavb (ki bi naj po navedbah toženke temeljil na Odloku Občine Žalec) skladen z merili Pravilnika.
Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na njen izrek, iz katerega pa je mogoče jasno razbrati le, da je davčni organ ugotovil: da je površina poslovnega prostora na naslovu ... 37,20 m2 in njegova vrednost (ob upoštevanju povprečne gradbene cene za m2 koristne površine 766,84 EUR/m2) 21.833,27 EUR, za poslovna prostora na naslovu ..., pa je davčni organ ugotovil površini 312,20 m2 oz. 383,10 m2, kar po navedeni formuli pomeni, da sta njuni vrednosti 272.990,33 EUR oz. 334.982,40 EUR. Površina stanovanja na naslovu ... znaša 205,10 m2, njegova vrednost pa 109.113,42 EUR.
Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve ne izhaja, katera merila je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ; kljub temu da (sam) navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, davčni organ navedenih meril ne aplicira na tožničine stavbe.
Po presoji sodišča je tožba utemeljena, zato je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v ponovni postopek. Davčni organ bo moral pri odmeri davka od premoženja upoštevati stališča te sodbe in pojasniti, katera merila je upošteval pri vrednotenju površine in vrednosti obdavčenih stavb.
Glede na tožbene navedbe, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe davčnega organa ne izhaja, kako je davčni organ izračunal dejavnik amortizacije (je pa davčni organ to očitno upošteval, saj je tako navedeno v dopisu, ki ga je tožnica naknadno prejela s strani davčnega organa in v odločbi toženke) pa Upravno sodišče glede na svojo siceršnjo odločitev na tem mestu dodaja, da bo moral davčni organ pri ponovni odmeri davka pojasniti tudi ta element vrednotenja vrednosti stavbe. Za svojo odločitev bo moral navesti veljavno pravno podlago; kot pravilno navaja tožnica, Pravilnik o amortizaciji, ki ga v svoji odločbi izpostavlja toženka, namreč to od uveljavitve (novega) Stanovanjskega zakona v letu 2003 več ni (prva alineja drugega odstavka 197. člena Stanovanjskega zakona - SZ-1).
Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.
Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS‑1 glede na opravljena procesna dejanja in na način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Za višjo stroškovno zahtevo ni podlage v veljavnih predpisih. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (299. člen Obligacijskega zakonika).
Plačano takso za postopek bo sodišče tožnici vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).
-------------------------------
1Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine - ZDavNepr, objavljenega v Uradnem listu RS št. 101/13 dne 9. 12. 2013, z veljavnostjo 1. 1. 2014, so sicer prenehale veljati pravne podlage, objavljene v 33. členu prehodnih določb, med drugim tudi navedene določbe ZDO, na katerih izpodbijana odločba temelji. Z odločbo U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 je nato Ustavno sodišče RS razveljavilo ZDavNepr, pri čemer se je ponovno vzpostavilo prejšnje stanje obdavčitve nepremičnin, med katerimi so tudi navedene določbe ZDO.
2Tako izračunana vrednost stanovanja oziroma poslovnega prostora se nato pomnoži s korekcijskim faktorjem fs (tabela 2) oziroma korekcijskim faktorjem fr (postavka E, obrazec VP-2). O tem v obravnavani zadevi ni spora.