Jedro

Pravna teorija in sodna praksa zavzemata stališče, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič ali pravdnih strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka.

Prenehanje pravice upnika, da sodno uveljavi plačilo svoje terjatve (v deležu, ki presega delež, določen v potrjeni prisilni poravnavi, in pred potekom rokov, ki so v njej določeni) preneha šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 37697/2014 z dne 21. 3. 2014 obdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka v celoti, v 3. odstavku izreka pa za znesek 82,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu 3. odstavka izreka je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in ta del zahtevka za povrnitev izvršilnih stroškov zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 248,37 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev (iz pritožbe izhaja, da zoper I. in III. točko izreka) se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih lahko sodišče odloči brez razpisa naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni izrecno zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Tako pravna teorija kot sodna praksa zavzemata stališče, da ni mogoče šteti, da določen dokazni predlog (npr. zaslišanje prič ali pravdnih strank) pomeni zahtevo za izvedbo naroka.(1) V konkretni zadevi izrecne zahteve za izvedbo naroka ni bilo, pisni dokazi pa so tudi po presoji višjega sodišča dajali dovolj podlage za odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč povsem utemeljeno in dovolj obrazloženo zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje direktorja tožene stranke. Pritožbene navedbe, da je zaradi opustitve zaslišanja napačno ugotovilo dejansko stanje, pa ne morejo biti predmet presoje višjega sodišča. V sporih majhne vrednosti se namreč prvostopenjska sodba lahko izpodbija le zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višje sodišče je tako pri odločanju vezano na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in pritožbenih navedb, ki ga skušajo izpodbiti, vsebinsko ne presoja. V obravnavanem primeru se zato ni podrobneje opredeljevalo do pritožbenih navedb, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba.

6. Iz pritožbe je nadalje mogoče razbrati pravilno stališče tožene stranke, da vsaka prisilna poravnava učinkuje na terjatve upnikov, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave (prvi odstavek 160. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – v nadaljevanju ZFPPIPP). Prva prisilna poravnava nad toženo stranko, ki se je vodila pod opr. št. St 756/2012, se je začela 16. 4. 2012. Nobena od pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi katera od vtoževanih terjatev nastala pred tem datumom. Iz predloga za izvršbo pa izhaja, da je bil najstarejši vtoževani račun izdan 20. 4. 2012 (in ne 15. 4. 2012, kot zatrjuje pritožba) in je v plačilo zapadel 30. 4. 2012 – oboje torej po datumu začetka prisilne poravnave. Ker nobena od strank ni zatrjevala, da bi terjatve tožeče stranke nastale pred izdajo računov, torej prisilna poravnava nanje ni učinkovala.

7. V zvezi s prisilno poravnavo, ki se vodi v postopku pod opravilno številko St 4484/2015, pa višje sodišče ugotavlja, da slednja ni še niti začeta (sklep o začetku postopka prisilne poravnave je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. Cst 29/2016 z dne 26. 1. 2016), kaj šele potrjena. Zgolj uvedba predmetne prisilne poravnave na odločitev sodišča v obravnavanem postopku nima nobenega vpliva. Prenehanje pravice upnika, da sodno uveljavi plačilo svoje terjatve (v deležu, ki presega delež določen v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov, ki so v njej določeni) namreč preneha šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave (prvi odstavek 214. člena ZFPPIPP). Takšen sklep v postopku St 4484/2015 še ni bil izdan, zato je uveljavljanje plačila v sodnem postopku (še) dopustno. Če bo prisilna poravnava potrjena, pa bo izdana sodna odločba (v kolikor bo ugotovljeno, da prisilna poravnava učinkuje za v tem postopku vtoževane terjatve) proti insolventnemu dolžniku izgubila moč izvršilnega naslova v obsegu, v katerem bo po prvem odstavku 214. člena ZFPPIPP prenehala upnikova pravica sodno uveljavljati njeno plačilo (prvi odstavek 215. člena ZFPPIPP).

8. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZPP).

Op. št. (1): N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 722; sodba VSL opr. št. II Cpg 1172/2013, II Cpg 1817/2014 in druge.