Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnici je bila pravica do starostne pokojnine priznana po predpisih, veljavnih do 30. 6. 1983 za 36 let pokojninske dobe in 58 let starosti. Ker se ji zaradi nadaljevanja delovnega razmerja pokojnina ni izplačevala, ji je bila s 1. 1. 1990 odmerjena ugodnejša pokojnina po tedaj veljavnih predpisih, po katerih se je starostna pokojnina odmerila največ v 85 %, zato doba, dopolnjena nad 36 let, ni mogla vplivati na odmerni odstotek. Tožnica po 1. 1. 2000 ni bila več zavarovanka in ni dopolnila pokojninske dobe, zato ni podlage za odmero starostne pokojnine za 42 let pokojninske dobe po ZPIZ-1, kot to neutemeljeno uveljavlja.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 9. 6. 2009 in iste opr. št. z dne 4. 5. 2009 ter se ji ponovno odmeri starostna pokojnina za 42 let pokojninske dobe.
Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima s sklepom št. ... priznano pravico do starostne pokojnine po prej veljavnem Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker je pogoje do te pravice izpolnila pred 30. 6. 1983. S tem sklepom priznano pravico do upokojitve je uveljavila 31. 12. 1989, ker jo je njen delodajalec s sklepom, sprejetim 29. 12. 1989 razrešil delovnih obveznosti in pod točko 3 navedel, da ima 42 let delovne dobe. Celoten postopek se navezuje na pravico do starostne pokojnine, ki jo je pridobila pred 30. 6. 1983. V dokumentu št. ... je eksplicitno navedeno, da se jo zaradi tega obravnava po prej veljavnem zakonu. Zato ne vidi razloga in potrebe po navajanju kateregakoli zakona, sprejetega kasneje. S sklepom št. ... z dne 15. 5. 1990 je bilo odločeno, da starostna pokojnina, odmerjena po predpisih, veljavnih do 1. 7. 1983, zanjo ni ugodna in se ji zato odmeri po novih, tedaj veljavnih predpisih. Zoper sklep je vložila pritožbo, ki je bila zavrnjena s sklepom z dne 2. 10. 1990. Sodišče pravilno ugotavlja, da zoper ta sklep ni uveljavljala sodnega varstva, vzrok za to pa so resne psihosomatske motnje, ki jih je povzročilo soočenje z navedbami v omenjenem sklepu. Zato je od takrat dalje izpostavljena stalnemu zdravljenju psihosomatskih motenj, nastalih leta 1990. Vzrok za neodziv je izključno zdravstvena nezmožnost, obenem pa ne vidi osnove za obravnavo istega primera po dveh različnih zakonih in da je mogoče zakonsko podlago kadarkoli zamenjati. Ker predvideva, da to ni mogoče, predlaga, da se jo obravnava po predpisih, veljavnih do 30. 6. 1983, na podlagi katerih ji je bila dodeljena pravica do starostne pokojnine. Meni, da ponovna odmera ni potrebna, ampak samo uskladitev posameznih zneskov pokojnine.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.
V tem postopku sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 9. 6. 2009 ter prvostopna odločba iste opravilne številke z dne 4. 5. 2009, sporno pa je, ali je tožnica upravičena do ponovne odmere starostne pokojnine na podlagi 42 let pokojninske dobe.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnici z odločbo oziroma z ugotovitvijo pravnega prednika toženca št. ... z dne 20. 6. 1985 priznana pravica do pokojnine od 1. 7. 1984 na podlagi predpisov, veljavnih do 30. 6. 1983. Do dneva uveljavitve pravice do pokojnine (1. 7. 1984) je tožnica dopolnila 58 let starosti in 36 let ter 6 mesecev pokojninske dobe. Na podlagi tako dopolnjene dobe se je tožnici odmerila starostna pokojnina za 35 let pokojninske dobe v višini 85 % ter se za dobo, daljšo od 35 let tako odmerjena pokojnina v skladu s 43. členom statuta, povečala za 1 %.
Ker je tožnica še nadalje ostala v delovnem razmerju, se ji tako odmerjena pokojnina ni izplačevala. Kasneje, ko ji je delovno razmerje dne 31. 12. 1989 prenehalo, pa je z dnem 1. 1. 1990 uveljavljala pravico do pokojnine, ki je zanjo ugodnejša. Do dneva prenehanja delovnega razmerja (31. 12. 1989) je tožnica dopolnila skupaj 42 let pokojninske dobe in starost 64 let. Vendar po predpisih, ki so tedaj veljali, to je po predpisih, ki so začeli veljati 1. 7. 1983 Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami, v nadaljevanju zvezni zakon) oziroma Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. SRS, št. 27/83 s spremembami, v nadaljevanju republiški zakon), ki je začel veljati 1. 1. 1984, konkretno 19. člen republiškega zakona, se je starostna pokojnina lahko odmerila v višini 85 % kot najvišjem možnem odstotku. Tako, da doba, dopolnjena nad 35 let (za žensko) v ničemer ni mogla več vplivati na višino pokojnine oziroma se ni mogla odmeriti v višjem odstotku kot v višini 85 %.
Pokojnina je bila tožnici s sklepom št. ... z dne 24. 3. 1990 odmerjena v višini 85 %, torej v skladu z 19. členom republiškega zakona v najvišjem možnem odstotku. Dopolnjena doba v trajanju 42 let ni mogla vplivati na to, da bi se ji pokojnina odmerila v višjem odstotku, ker zato ni bilo nobene pravne podlage.
Nadalje je tudi s pravnomočno upravno odločbo, konkretno s sklepom z dne 2. 10. 1990 bilo ugotovljeno, da odmera po predpisih, veljavnih pred 1. 7. 1983 za tožnico ni ugodna. Ponovno se je to, da je za tožnico ugodnejša pokojnina, ki jo prejema in je bila odmerjena po predpisih, veljavnih od 1. 7. 1983, izkazalo pri ponovnem preverjanju, katera pokojnina je ugodnejša oziroma, ko je tožnica želela informacijo o usklajenih zneskih pokojnine, odmerjene po predpisih, veljavnih pred 1. 7. 1983. Po prikazu vseh uskladitev po mesecih od 1. 7. 1984 dalje se je namreč ponovno izkazalo, da je pokojnina, ki jo tožnica prejema, ugodnejša, kot bi bila pokojnina, odmerjena po predpisih, veljavnih pred 1. 7. 1983. Tožnica neutemeljeno vztraja, da bi se ji pokojnina, odmerjena po predpisih, veljavnih pred 1. 7. 1983 ponovno odmerila na podlagi 42 let pokojninske dobe. Ker je tožnica takšno zahtevo vložila dne 21. 1. 2009, ko je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), je potrebno takšno zahtevo presojati po ZPIZ-1. ZPIZ-1 v 50. členu glede odmere pokojnin in upoštevanja pokojninske dobe sicer ne določa več nobene omejitve oziroma je v 51. členu celo določeno, da se doba nad 38 let za žensko, dopolnjeno pred 61. letom ugodneje vrednoti. Vendar pa določba 51. člena ZPIZ-1 glede na določbo 410. člena velja le za dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Po 1. 1. 2000 pa tožnica ni imela več statusa zavarovanke in tudi ni po 1. 1. 2000 dopolnila nikakršne pokojninske dobe. Takšne odmere, ki jo uveljavlja tožnica, torej, da bi se ji odmerila starostna pokojnina za 42 let pokojninske dobe, ZPIZ-1 ne določa niti v prehodnih določbah. Zakon v 390. členu le zagotavlja uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, tudi od uveljavitve tega zakona dalje pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona in se usklajujejo po določbah tega zakona.
Ker je zaključek sodišča prve stopnje, da ni nobene zakonite podlage po sedaj veljavnem ZPIZ-1, da bi se tožnici ponovno odmerila starostna pokojnina na podlagi 42 let pokojninske dobe, pravilen, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita in neutemeljene pritožbene navedbe, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.