Jedro

Nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, da se postopek ustavi zaradi delnega umika glede zahtevka za plačilo 423,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.162,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka), v presežku za plačilo zneska 126,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2012 dalje do plačila in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.162,60 EUR od 11. 12. 2012 do vključno 13. 12. 2015 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 433,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti njegove pravdne stroške, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je prisodilo odškodnino in hkrati nadomestilo. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje v določenem delu postavilo na stališče, da gre za nadomestilo, v drugem delu pa je navedlo, da gre za odškodnino. Če gre za odškodnino, potem je podana kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, saj ji ni bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi odločitve sodišča prve stopnje. Poudarja, da bi tožnik moral izkazati vse predpostavke odškodninske odgovornosti, česar pa ni storil, saj elementov odškodninske odgovornosti ni niti zatrjeval niti dokazoval. Prav tako zatrjuje, da je sodba neobrazložena v delu njenih ugovorov, ki se nanašajo na Direktivo 89/391/EGS in na dopustna odstopanja po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katerih udejanjenje je določba 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/07 in nasl.), zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek z višjo nominalno osnovo plače (vključno z dodatki). Nadalje navaja, da gre pri opravljanju vojaške službe v tujini za poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov Slovenske vojske, ki utemeljuje drugačno plačilo v okviru posebnega plačnega režima v skladu z 98.c členom Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.). Poudarja, da glede na v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 331/2015 z dne 22. 4. 2015 zavzeto stališče, da se v času koriščenja posebnega dopusta pripadniku v MOM plača obračunava le v višini nominalne osnove (brez dodatkov), bi moralo takšno stališče veljati tudi za vse ostale oblike počitka, torej tudi za tedenski počitek. Po njenem mnenju drugačno stališče pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je pri izračunu kakršnegakoli nadomestila treba upoštevati 6. člen Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (v nadaljevanju: Uredba), zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu nadomestila za dan tedenskega počitka upoštevalo mesečno plačo z dodatki in ne le osnove. Uveljavlja kršitev 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS, ker se sodišče ni opredelilo do ugovorov glede specifik dela in bivanja na misijah v tujini. Zgolj nošenje uniforme, urejenost, skrb za higieno, upoštevaje hišnega reda in pozdravljanje, s čimer je sodišče utemeljilo presojo, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen, še ne pomeni opravljanje vojaške službe. V zvezi s tem bi bilo potrebno Sodišču Evropske unije zastaviti predhodno vprašanje glede Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2013, ki ureja le dva položaja – delovni čas in počitek. Nadalje pritožba navaja, da je tožena stranka tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem redno vodila tudi mesečne evidence, ki jih je predložila in iz katerih so jasno razvidni dnevi tedenskega počitka. Pri tem izpostavlja, da je bila edina trditvena podlaga tožnika ta, da naj tožniku na misiji tedenski počitek ne bi bil nikoli zagotovljen. Če po stališču sodišča prve stopnje evidence niso verodostojne, tudi ne morejo biti verodostojne izpovedi tožnikov in njihovih prič, ki so vsi tudi tožniki. Uveljavlja kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni upoštevalo vsebine evidence. Prav tako sodišče ni obrazložilo, zakaj evidence niso verodostojne. Zoper evidence tožnik ni vložil ugovora po službeni poti. Nadalje navaja, da je bilo dejansko stanje glede opravljanja dela oziroma nalog na misiji napačno ugotovljeno. Uveljavlja kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je tožnik izrecno izpovedal, da 10 % dni, ki so bili v evidenci označeni kot prosti, ni bilo nalog. Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker je tožnik v svoji izpovedi v celoti potrdil verodostojnost evidenc, saj je izpovedal, da se je počitek prenesel v naslednji teden, če zaradi padalskih nalog ni bil zagotovljen. Uniforma je družbena nuja, omejitev izhodov iz baze pa je potrebna zaradi zagotavljanja varnosti pripadnikov Slovenske vojske, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo in je zato podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev 22. člena Ustave RS. Tedenski počitek ne pomeni, da posameznik dela prav vse, kar se mu zahoče. Glede stroškov postopka navaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku prisoditi kilometrine, ki se povrne samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Razlogov, ki bi opravičevali kilometrino, sodba nima, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka. Izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o priznanju stroškov prihoda tožnikovega pooblaščenca na narok, saj te stroški niso bili potrebni, glede na to, da je v kraju sedeža sodišča dovolj odvetnikov, tožnik pa ni navedel nobenih utemeljenih razlogov. Priglaša stroške pritožbe.

3. V tej zadevi je pritožbeno sodišče o pritožbi toženke zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje že odločalo. S sodbo Pdp 937/2017 je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka sama krije svoje pritožbene stroške. Toženka je vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče s sklepom VIII DoR 171/2018 z dne 4. 12. 2018 ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi nošenje uniforme, spoštovanje Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze vplivajo na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka oziroma pomenijo opravljanje dela za delodajalca oziroma pomenijo, da tedenski počitek pripadniku ni omogočen. Toženka je v reviziji navajala, da je bistvo tovrstnih sporov v razumevanju oziroma definiciji prostega dneva oziroma tedenskega počitka. Gre za to, da so se pripadnikom zagotavljali dnevi, ko niso bili angažirani na nalogah misije, morali pa so funkcionirati v skladu s pravili hišnega reda baze tako glede pravil sobivanja kot varnostnih pravil, ki so veljala za slovenski kontingent in v bazi, torej biti urejeni v uniformi in ne nenadzorovano zapuščati baze ter poskrbeti za higieno in življenjske potrebe. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre tako za poseben pravni kot tudi dejanski položaj pripadnikov SV. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočati z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela ali da je na razpolago delodajalcu za izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti oziroma, da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen. Logistični vod je vodo dostavil pred bivalne prostore pripadnikov; ti so jo lahko vzeli po potrebi ali pač ne. To, da nadrejeni pride v prostore pripadnikov, kjer so ti lahko v svojih, civilnih oblačilih, in celo v spodnjem perilu, ne pomeni delovnega sestanka.

4. Vrhovno sodišče je reviziji ugodilo in s sklepom VIII Ips 11/2019 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje. Svojo odločitev je obrazložilo in pritožbenemu sodišču dalo napotilo z besedilom: "Materialno pravna presoja sodišča druge stopnje in v navedenem okviru presoja revizijskega vprašanja tudi presoja sodišča prve stopnje, da za presojo o nezagotavljanju tedenskega počitka zadošča že nošenje uniforme, spoštovanje Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, je torej napačna. Ker pa se sodišče druge stopnje ni izrecno opredelilo do ostalih pritožbenih navedb glede ugotovljenih nalog tožnika ob dnevih, ko naj bi imel zabeležen počitek, na katere se je v zvezi z ugoditvijo zahtevka sklicevalo sodišče prve stopnje, je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje. V novem sojenju se bo sodišče druge stopnje moralo opredeliti tudi do pritožbenih navedb toženke glede nalog čiščenja, nošenja vode in sestankov." Revizijsko sodišče s tem v zvezi dodaja, da za presojo ni nepomembno, kakšni so bili ti sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina. Enako velja tudi za obveznost čiščenja (ali je šlo za čiščenje prostorov, kjer so pripadniki bivali, skupnih prostorov, ki je bilo tožniku odrejeno kot delovna naloga prav na dneve tedenskega počitka itd.) oziroma za čiščenje orožja (ali je bila ta obveznost tožniku odrejena in jo je moral opraviti prav na dan, ko je imel prosto, ali je lahko to opravil katerikoli dan itd.).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja tožena stranka v pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da niso podane niti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Vendar pa sodišče prve stopnje v sodbi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ni ugotavljalo za odločitev pomembnih dejstev.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o nadomestilu za neizrabljen tedenski počitek. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je pravna narava plačila, ki gre delavcu v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega počitka, odškodnina za premoženjsko škodo, in ne denarno nadomestilo, vendar taka zmotna pravna kvalifikacija ne vpliva na pravilnost odločitve, da je tožnik upravičen do zahtevanega izplačila iz naslova prikrajšanja zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka. Nenazadnje je tožnik sam v tožbi navedel, da zahteva plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka. Četudi sodišče prve stopnje ni posebej razlogovalo o elementih odškodninske obveznosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe vendarle dovolj podlage za zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v drugem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom1. To ni bilo ugotovljeno, protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) in nastanek škode jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še domnevo vzročnosti. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen OZ), česar pa ni uveljavljal, saj je vezal škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe na Kosovo v času od 22. 3. 2013 do 29. 9. 2013. Ugotovilo je, da v tem času tožena stranka tožniku ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju 22 dni ter je zato tožbenemu zahtevku delno ugodilo. V celoti je sledilo tožnikovim navedbam in dokazovanju, da toženka tožniku tudi v dneh, ki so v evidencah dnevnih delovnih obremenjenosti označeni kot prosti dnevi, ni zagotovila tedenskega počitka v trajanju neprekinjenih 24 ur. Tožnik je trdil, da je tudi takrat, ko ni bil na operativni aktivnosti zunaj baze, skupaj s sodelavci dejansko opravljal vse svoje dolžnosti in aktivnosti, kar pomeni, da je moral biti že od jutranjega vstajanja dalje v uniformi, gibanje je bilo omejeno znotraj baze, obrokov so se morali udeleževati ob točno določenih urah, morali so skrbeti za oskrbo z živili za celotno enoto, skrbeli so za urejenost in čistočo skupnih prostorov, nenehno so morali biti dosegljivi in pripravljeni na morebitno aktiviranje, udeleževati so se morali vsakodnevnih delovnih sestankov, opraviti vse potrebne priprave za operativno delo v naslednjih dneh, skrbeli so za vzdrževanje orožja, vozil in opreme. Skratka, neprekinjenih 24 ur počitka nikoli niso imeli.

Obratno navedenemu pa je toženka zatrjevala in dokazovala (enako pa je navajala tudi v reviziji), da je bistvo tega oziroma tovrstnih sporov v razumevanju oziroma definiciji prostega dneva oziroma tedenskega počitka. Gre za to, da so se pripadnikom zagotavljali dnevi, ko niso bili angažirani na nalogah misije, morali pa so funkcionirati v skladu s pravili hišnega reda baze tako glede pravil sobivanja kot varnostnih pravil, ki so veljala za slovenski kontingent in v bazi, torej biti urejeni v uniformi in ne nenadzorovano zapuščati baze ter poskrbeti za higieno in življenjske potrebe. Pri opravljanju vojaške službe v tujini gre tako za poseben pravni kot tudi dejanski položaj pripadnikov SV. To, da se je pri življenju v vojaški bazi treba nujno soočati z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, še ne pomeni, da ne gre za tedenski počitek v smislu 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). Zgolj to, da je pripadnik oblečen v uniformo, ne pomeni, da dela ali da je na razpolago delodajalcu za izpolnjevanje svojih delovnih obveznosti oziroma, da je njegov tedenski počitek kakorkoli okrnjen. Logistični vod je vodo dostavil pred bivalne prostore pripadnikov; ti so jo lahko vzeli po potrebi ali pač ne. To, da nadrejeni pride v prostore pripadnikov, kjer so ti lahko v svojih, civilnih oblačilih, in celo v spodnjem perilu, ne pomeni delovnega sestanka.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb tožnika in prič ugotovilo, da tožnik tudi na proste dni ni bil povsem prost, saj je moral nositi uniformo, ko je zapustil bivalne prostore, po vojaško pozdravljati, ni smel zapustiti baze. Kot je Vrhovno sodišče navedeno obnašanje tožnika opredelilo, je šlo za spoštovanje Pravil Slovenske vojske po določilih Pravil službe v Slovenski vojski (Pravila SV - Ur. l. RS, št. 84/2009 in nasl.), za pravila obnašanja v vojaški bazi, nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze. Vrhovno sodišče je v sklepu VIII Ips 11/2019 jasno zavzelo stališče, da podvrženosti pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Prav tako ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo izvajanje delovnih nalog. Nasprotno stališče, ki ga je s tem v zvezi izrecno zavzelo sodišče prve stopnje, je povsem zgrešeno, saj ne loči pravil reda in obnašanja (ki so nenazadnje zahtevana tudi drugačnih sredinah - npr. v internatih, nastanitvenih centrih, šolah ipd.) in delovnih obveznosti. Dejstvo, da je tožnik moral nositi uniformo tudi na dan, ko ni imel delovnih zadolžitev, ne ovira tedenskega počitka, saj nošenje takšne ali drugačne obleke ne preprečuje počitka ali namena počitka. Prav tako počitka ne preprečuje dejstvo nemožnosti izhoda iz vojaške baze.

Na podlagi navedenega stališča tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da nošenje uniforme, spoštovanje Pravil SV in pravil obnašanja v vojaški bazi ter nedovoljenost zasebnih izhodov iz baze, ne dovoljujejo zaključka, da tožniku tedenski počitek ni bil zagotovljen.

10. Glede ostalih aktivnosti ob prostih dneh (čiščenje orožja in prostorov, nošenje vode, sestankov) je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb tožnika in prič ugotovilo, da so te aktivnosti vsekakor bile, vendar se v zvezi z njimi na pritožbene navedbe toženke ni mogoče izjasniti, saj jih izpodbijana sodba natančneje sploh ne obrazlaga, zlasti ne tako, kot je na to opozorilo Vrhovno sodišče RS, ki sicer dopušča možnost, da so navedene aktivnosti oziroma naloge bile takšne, da so pomenile onemogočanje počitka. Vendar pa je za takšno presojo potrebno ugotoviti: - kakšni so bili sestanki, kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostost in vsebina, - glede obveznosti čiščenja prostorov, ali je šlo za čiščenje bivalnih ali skupnih prostorov, ali je bilo tožniku čiščenje teh prostorov kot delovna naloga odrejeno prav na dneve tedenskega počitka, - ali je bilo čiščenje orožja tožniku odrejeno, je to moral opraviti prav na prost dan oziroma bi to lahko opravil katerikoli drug dan.

11. Ker v izpodbijani sodbi ni natančnih ugotovitev o tem, katere zadolžitve in obveznosti je tožnik imel na proste dneve, kakšna je bila njihova narava in trajanje, je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo (355. člen ZPP) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo na podlagi navedenih materialnopravnih stališč moralo ugotoviti, ali je šlo res za take obveznosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka.

12. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da za nezagotavljanje pravice do tedenskega počitka zadostuje kakršnakoli aktivnost oziroma naloga tožnika, sploh ni ugotavljalo, kaj točno je bil tožnik dolžan delati na dneve, ko naj bi bil po evidencah prost, je v zvezi s tem odstalo dejansko stanje neugotovljeno, tožnik pa bo imel glede na spremenjeno materialnopravno stališče tudi možnost dopolniti svoje trditve in predlagati dokaze za svoje trditve. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v skladu z zavzetimi stališči Vrhovnega sodišča, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče, torej ponovno zaslišati tožnika in priče v zvezi z vsebino nalog in obveznosti oziroma izvesti druge predlagane dokaze ter ugotoviti navedena pravno pomembna dejstva. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ocenilo, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranki. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Zlasti pa bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V konkretnem primeru si nasproti stojita dve ustavni pravici tožnika, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.) in pravica do pritožbe iz 25. člena URS. Glede na okoliščine primera in pomen odločitve v predmetni zadevi za podobne zadeve pa je treba dati prednost pravici do pritožbe.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017.