Jedro

Ker je osumljenec za izvrševanje kaznive dejavnosti uporabljal prenosni telefon, s hišnim priporom ali drugim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče preprečiti dogovarjanja osumljenca z dobavitelji in razpečevalci oziroma kupci mamil. Zato je pravilna ugotovitev sodišča, da je pripor neogiben.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanima sklepoma zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo pripor zoper osumljenega S.D., zoper katerega je bila zahtevana preiskava zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ in nedovoljenega prometa orožja po 1. odstavku 310. člena KZ.

Zagovornik osumljenca je zoper sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb 3. točke 1. odstavka 201. člena, 2. odstavka 192. člena in 1. odstavka 199.a člena ZKP. Trdi, da sklepa ne navajata nobene subjektivne okoliščine na strani osumljenca, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost, le objektivne okoliščine pa ne zadoščajo za odreditev pripora. Sklepa naj ne bi konkretizirala okoliščin o dogovoru osumljenca za kupčevanje z mamili, s čimer naj bi osumljenca prikrajšala za pravico do pravnega sredstva, sklep preiskovalnega sodnika naj bi navajal irelevantne razloge za pripor, namreč, da je ta ukrep potreben zaradi morebitnega postopka zoper še druge udeležence pri kaznivem dejanju in nejasne razloge, saj ni videti, kako naj bi kraj in čas storitve kaznivega dejanja vplivala na ponovitveno nevarnost. Sodišče naj bi obrambi nalagalo nemogoče breme izpodbijanja trditve v sklepu, da je imel osumljenec še neodkrite dobavitelje mamil, sklep ni pojasnil, zakaj blažji ukrep ni primeren, kar predstavlja kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, saj bi se hišni pripor izvrševal v hiši, kjer osumljenec prebiva, tam pa niso bila najdena mamila. Predlaga, da se sklep zunajrazpravnega senata razveljavi zadeva vrne senatu v novo odločitev o pritožbi ali pa se pripor nadomesti s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne. Mnenja je, da je priporni razlog primerno utemeljen, konkretne okoliščine dogovorov osumljenca so razvidne iz ovadbe in priloženih gradiv, ki jih je zbrala policija s tajnim opazovanjem in z nadzorom telefonskih razgovorov osumljenca. Vse to je obrambi dosegljivo in zato ni utemeljena trditev, da ji je bilo onemogočeno pravno sredstvo. Tudi če bi bilo res, da sklep navaja okoliščine, ki naj bi bile irelevantne za odreditev pripora, to ne vpliva na zakonitost sklepa. Okoliščina, da niso identificirani vsi udeleženci prometa z mamili, je pomembna, saj omogoča osumljencu ponovitev kaznivega dejanja in je zato navedba te okoliščine v sklepu nujen del obrazložitve. Zmotno je stališče zahteve, da bi moral sklep navesti vse subjektivne okoliščine, ki so kot take primeroma naštete v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, zadoščajo tiste, ki so navedene na 4. strani sklepa preiskovalnega sodnika in jih je sklep senata povzel. Sklepa sta tudi obrazložila nujnost pripora, s tem pa tudi, da hišni pripor ne bi mogel doseči enakega učinka.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1., 2. in 4. odstavka 420. člena ZKP sme zagovornik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o odreditvi pripora zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sklepa, medtem ko zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po določbah 2. odstavka 192. člena in 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP se sme zaradi ponovitvene nevarnosti odrediti pripor, če posebne okoliščine, zlasti teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter osebne lastnosti osumljenca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje in če istega namena ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Po določbi 2. odstavka 202. člena ZKP mora pisni sklep o odreditvi pripora obsegati obrazložitev vseh teh odločilnih dejstev in pojasniti, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi.

Kršitev določb 2. odstavka 192. člena in 1. odstavka 199. člena ZKP bi bila podana, če bi sodišče odredilo pripor, čeprav bi bil isti namen dosežen tudi s hišnim priporom kot milejšim ukrepom, kršitev 3. točke 1. odstavka 201. člena pa, če bi sodišče odredilo pripor, čeprav ne bi ugotovilo objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost. Toda sklep preiskovalnega sodnika na tretji in četrti strani ugotavlja, da je bila osumljencu zasežena velika količina kokaina (približno 1400 g) in heroina (približno 400 g), pri hišni preiskavi je bila najdena hidravlična stiskalnica s kalupi za stiskanje mamil, snovi za redčenje mamil, elektronska tehtnica, precejšnji zneski tujega in domačega denarja kljub nizki plači osumljenca, kar vse dokazuje, da je imel osumljenec mrežo dobaviteljev in odjemalcev mamil, da se je s preprodajo mamil ukvarjal iz koristoljubja in da vse te okoliščine kažejo na nevarnost, da bi s takšno kaznivo dejavnostjo nadaljeval. Tudi izpodbijani sklep senata na drugi strani je za utemeljitev ponovitvene nevarnosti upošteval te okoliščine ter dejstvo, da vsi dobavitelji mamila niso bili skriti ter dogovore osumljenca o prodaji mamil, ki so bili prestreženi z nadzorom njegovega telefona.

Sklep preiskovalnega sodnika na 4. strani, sklep senata pa na drugi in tretji strani ugotavljata, da je pripor zaradi ponovitvene nevarnosti osumljenca neogibno potreben ukrep za varnost ljudi, ker je osumljenec posedoval večje količine zelo nevarnih mamil, ki povzročajo psihično in fizično odvisnost, pri prevelikih odmerkih pa celo smrt. Za izvrševanje kaznive dejavnosti je osumljenec uporabljal prenosni telefon, zato s hišnim priporom ali drugim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče preprečiti dogovarjanja osumljenca z dobavitelji in razpečevalci oziroma kupci mamil. Ugotovitev sodišča, da je pripor neogiben, je zato razumna in upravičena.

Izpodbijana sklepa sta torej primerno utemeljila ponovitveno nevarnost osumljenca, neogibnost pripora za varnost ljudi in sorazmernost tega ukrepa z nevarnostjo, ki jo predstavlja ponovitev takega kaznivega dejanja, zato zatrjevane kršitve kazenskega postopka niso podane. Morebitno navajanje nepotrebnih razlogov, ki naj po stališču zahteve za varstvo zakonitosti ne bi vplivali na oceno ponovitvene nevarnosti, pa ne vpliva na zakonitost odreditve pripora.