Jedro

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani; za pridobitev statusa begunca zahteva namreč ZZVN obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja takšen status oziroma ji je neposredno grozilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 407/99-11 z dne 7.10.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 9.2.1999. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote S. z dne 11.11.1997, s katero je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 29.12.1941 do 1.3.1945 in pravice iz takšnega statusa, in odločila, da se mu takšen status in pravice ne priznajo, ker mu v dokaznem postopku ni uspelo dokazati, da mu je pred odhodom v Nemčijo grozil prisilni ukrep okupatorja, da je zato pobegnil in živel v begunstvu. Tožena stranka je namreč ugotovila, da je organ prve stopnje zmotno ocenil dokaze in iz ugotovljenih dejstev napravil napačen sklep glede dejanskega stanja. Iz navedb tožnika in izpovedi prič O.S. in F.J., da je tožnik dne 29.12.1941 odšel v Nemčijo, kjer se je zaposlil, med dopusti pa se je vračal domov, namreč ni mogoče sklepati, da je pobegnil pred prisilnimi ukrepi okupatorja. Ravno tako ni mogoče šteti, da mu je pred odhodom v Nemčijo grozil ukrep prisilne mobilizacije, saj so se po zgodovinskih virih prve mobilizacije začele šele maja leta 1942. Da mu je grozila prisilna izselitev tudi ne dokazuje potrdilo Komandanta varnostne policije z dne 31.7.1942, iz katerega je razvidno, da sta bili njegova mati in sestra odpuščeni iz taborišča v B., saj sta bili v taborišču julija 1942 in po navedbah tožnika je bila mati izpuščena po dveh dneh. Iz potrdila Državnega komisarja za utrjevanje nemške narodnosti z dne 1.8.1942 pa je razvidno, da je mati prodala svoje posestvo in zato za njeno nastanitev in nastanitev njene družine v naselitveni coni A ni bilo ovir.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po 1. členu Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS; št. 63/95, 8/96 in 44/96, v nadaljevanju ZZVN) žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 1. odstavku 2. člena ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilne izselile (izgnanec), poslale v taborišče (taboriščnik), zapor (zapornik), na prisilno delo (delovni deportiranec) ali internacijo (interniranec) ter oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem (begunec) ali bila nasilno odvzeta staršem (ukradeni otrok). Žrtev vojnega nasilja - begunec je v skladu z 2. odstavkom 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Sklepanje tožene stranke, da tožniku ni uspelo dokazati, da je pobegnil pred vojnim nasiljem (1. odstavek 2. člena ZZVN) niti pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena ZZVN), je pravilno. Tožena stranka je pravilno ocenila vse v postopku izvedene dokaze in za svojo odločitev dala pravilne razloge, katere sodišče prve stopnje sprejema. Drži, da po zgodovinskih virih nemški okupator prebivalcev Slovenije še ni prisilno mobiliziral v letu 1941, kot trdi tožnik in v izjavi z dne 2.9.1998 navaja, da je pobegnil pred prisilno mobilizacijo. B. pri R., kjer je tožnik živel z družino pred svojim odhodom v Nemčijo, je sicer res spadal v območje izselitvenega pasu, za katerega so Nemci dne 20.10.1941 objavili "Razglas o državnopolitičnih ukrepih v obmejnem ozemlju". Vendar pa zgolj to dejstvo samo po sebi ne zadošča, da bi se tožniku priznal status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca po določbah ZZVN. Tožnik bi namreč moral dokazati, da je prisilna izselitev grozila neposredno njemu.

Tožnik v pritožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano sodbo. Že v začetku oktobra 1941, ko so se začele prve prisilne izselitve, je bila njegova družina na vrsti za izgon v taborišče. Z mamo in sestro se je takrat odselil v zapuščeno zidanico v P. pri S., in to zato, ker je šturmfirer (vojaški zdravnik) dejal, da jih bodo zaenkrat pustili, ker da mama ni sposobna za transport v Nemčijo, da pa naj takoj zapustijo domačo hišo in se odselijo kamorkoli. Sam se je pred pobegom v Nemčijo nekaj časa potikal po kozolcih. Med tem časom je Gestapo odpeljal mamo in sestro v R. Tudi takrat so zdravniki ugotovili, da mama ne bo prenesla vožnje. Mama je listino o odpovedi premoženja podpisala zato, ker so jo poklicali na razgovor in ji rekli, da jo bodo iz taborišča odpustili, če se odpove premoženju. Pojasnjuje tudi, zakaj in na kakšen način je njegova sestra F.J. prišla v Nemčijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnika in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno ob vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom, ki morajo biti dejansko podani. Za pridobitev statusa begunca zahteva namreč ZZVN obstoj konkretnega nasilja s strani okupatorja, ki je bilo neposredno povzročeno osebi, ki uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, oziroma ji je neposredno grozilo. Da v obravnavanem primeru ni izkazano, da bi tožnik bil pred odhodom v Nemčijo izpostavljen takšnemu nasilju oziroma da bi pobegnil pred nasilno mobilizacijo ali, da bi mu pred odhodom v Nemčijo neposredno grozila prisilna izselitev, je tožena stranka, glede na dejansko stanje, kot izhaja iz upravnih spisov, pravilno ugotovila in je temu sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo. Pravilno je uporabilo materialne in procesne predpise ter se pravilno sklicevalo na zgodovinske vire, ko je potrdilo stališče tožene stranke, da okupator prebivalcev Slovenije še ni prisilno mobiliziral v obdobju pred zatrjevanim pobegom tožnika. Iz izpodbijane sodbe tudi izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo vse tožbene ugovore.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.