Jedro

Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženec lastno menico podpisal tudi v svojem imenu, ne kot direktor menične izdajateljice, in to na levi strani počez s pripisom „akceptiram.“ Tako je lastna menica s toženčevim akceptom postala trasirana menica, toženec pa je po prvem odstavku 24. člena ZM postal trasat. Ker se je z akceptom toženec obvezal menico plačati ob dospelosti, je odločitev pritožbenega sodišča, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice z obrestmi, materialnopravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi v veljavi v delu, s katerim je bilo tožencu (meničnemu dolžniku) naloženo plačilo 164.958,63 EUR (prej 39,530.686 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženec zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kršitev ustavnih pravic in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je pritožbeno sodišče zavzelo zmotno stališče glede pravne narave menice, saj je družba z omejeno odgovornostjo (katere direktor je bil toženec) izdala lastno bianco menico, s katero se je kot edina plačnica zavezala odplačati dolg iz naslova kredita, ki ga je prejela od tožnice. To menico je podpisal toženec kot direktor družbe in ne kot fizična oseba. Navedeno izhaja tudi iz menične izjave, ker v njej izdajateljica lastne menice ni pooblastila tožnice, da izpolni tudi rubriko, v kateri se navede ime trasata. Tako je bila lastna bianco menica izpolnjena v nasprotju z menično izjavo. Poleg tega akcept pri lastni menici sploh ni predviden, pri trasirani menici pa mora biti ime trasata jasno navedeno, sicer je ni mogoče šteti za trasirano menico. Nazadnje zatrjuje, da sodišče ni zavzelo stališča do toženčevih navedb glede istega datuma dospelosti menice in vložitve predloga za izvršbo, glede nepravilno vpisanega zneska, glede tega, da je bil v postopku prisilne poravnave izglasovan nižji odstotek poplačila upnikov kot je razvidno iz listin v spisu in glede tega, da je tožnica vložila predlog za izvršbo zoper družbo kot edino glavno dolžnico, v katerem toženca sploh ni omenila.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Nižji sodišči sta ugotovili: 1) da je družba z omejeno odgovornostjo izdala lastno bianco menico za zavarovanje kredita, ki ga je prejela od tožnice, 2) da je toženec kot direktor menične izdajateljice menico podpisal v njenem imenu, 3) da je v njenem imenu podpisal tudi menično pooblastilo, na podlagi katerega je smela tožnica izpolniti ostale neizpolnjene menične sestavine ter 4) da je toženec menico podpisal tudi v svojem imenu, ne kot direktor menične izdajateljice, in to na levi strani počez s pripisom „akceptiram.“ Z revizijskimi navedbami, s katerimi toženec skuša prikazati napačnost teh ugotovitev, v reviziji ne more uspeti, saj po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Tako je lastna menica s toženčevim akceptom postala trasirana menica, toženec pa je po prvem odstavku 24. člena Zakona o menici (ZM) postal trasat. Ker se je z akceptom toženec obvezal menico plačati ob dospelosti, je odločitev pritožbenega sodišča, da sklep o izvršbi ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice z obrestmi, materialnopravno pravilna.

8. Očitek, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do določenih toženčevih navedb (glede datuma vložitve predloga za izvršbo, nepravilno vpisanega zneska, postopka prisilne poravnave in vzporedne vložitve predloga za izvršbo zoper družbo), zaradi česar naj bi bila kršena njegova ustavna pravica do pritožbe, je neutemeljen. Toženec namreč teh navedb v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni uveljavljal. 9. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih kršitev ustavnih pravic in postopkovnih kršitev niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po 378. členu ZPP zavrnilo.