Jedro

Ker je bil tožnik odsoten v času od 7. 9. 2015 do 20. 5. 2017, je poteklo tako obdobje 12 mesecev za prenos po ZDR-1, kakor tudi obdobje 15 mesecev po odločitvah SEU. Glede na to, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženki, pa skladno z določbo 164. člena ZDR-1 in 7. člena Direktive 2003/88/ES ni upravičen do denarnega nadomestila.

Tožnikova dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega nobena od strank niti tožnik in niti toženka ni imela vpliva na to, da tožnik ni mogel izkoristiti preostanka letnega dopusta za leto 2015 (v času bolniškega staleža izraba letnega dopusta ni možna; ker tožnika ni bilo na delu, ga toženka tudi ni mogla poučiti o izrabi letnega dopusta). Toženka po poteku referenčnega obdobja izrabe dopusta tožniku ni mogla več omogočiti, zato ni ravnala protipravno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v točki II izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške postopka v višini 520,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da mu toženka iz naslova odškodnine oz. nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2015 obračuna znesek 777,92 EUR bruto in preostali neto znesek izplača s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 23. 5. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da v roku 15 dni plača toženki stroške postopka v višini 733,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženki pa naloži v plačilo celotne stroške postopka. Podredno predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnik pravice do plačanega letnega dopusta ni mogel izgubiti, saj ga ni imel možnost uveljavljati. Tožena stranka ni storila vsega, da bi tožniku omogočila izrabo letnega dopusta po vrnitvi z bolniške. Pravzaprav ni storila ničesar. Sodišče je tožnika postavilo v manj ugoden položaj, kot bi mu šel, če ne bi bil več zaposlen pri toženki. Zmotno je stališče sodišča, da je obdobje enega leta po preteku posameznega leta zadosti dolgo obdobje za koriščenje in da lahko po tem obdobju pravica kar avtomatično ugasne. Ni upoštevalo in se opredelilo do tožnikovih trditev, da je potrebno smiselno upoštevati zastaralni rok za zahtevke iz delovnega razmerja (5 let). Odločitev je v očitnem nasprotju s prakso slovenskih sodišč in SEU, ki je v zadevi C-684/16 zavzelo stališče, da samodejna izguba pravice do plačanega letnega dopusta ni utemeljena, saj je delavec šibkejša stranka v postopku in je potrebno preprečiti delodajalcu, da omeji njegove možnosti. Na delodajalcu je, da dokaže, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Le če predloži dokaz, da delavec po tem, ko je dejansko imel možnost uveljavljati pravico do plačanega dopusta, tega namerno ni uveljavljal, izgubi pravico. Toženka ni zatrjevala, da je tožnika poučila o njegovih pravicah glede izrabe letnega dopusta, sodišče pa se do tega ni opredelilo, kar je bistvena kršitev določb postopka. Sodbe se sploh ne da preizkusiti. Sklicuje se na sodbo VSRS VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020, ki je zelo primerljiva z obravnavano zadevo. Sodišče je prav tako spregledalo stališče SEU v zadevah C-214/16, C-619/16 in C‑684/16. Odločitev je diametralno nasprotna sodni praksi VSRS in VDSS. Pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče prve stopnje glede na vrednost spornega premeta previsoko odmerilo, saj bi znašali 634,64 EUR in ne 733,20 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, tožniku pa v plačilo naloži pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, razen v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP presoja pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je tožnik še vedno zaposlen na Policijski upravi A., PP B., da je bil zaradi bolezni z dela odsoten od 7. 9. 2015 do 20. 5. 2017 in da zaradi bolezni ni mogel izkoristiti 13 dni letnega dopusta za leto 2015. V nadaljevanju je presojalo, ali je tožnik zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta v trajanju 13 dni za leto 2015 upravičen do nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. 8. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik na delo vrnil 21. 5. 2017 in da je dne 7. 5. 2019 pri delodajalcu podal zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju določbe 162. člena ZDR-1, 7. člena Direktive 2003/88/ES in odločitev SEU (zadeve C-214/2010, C-337/2010), ki je petnajstmesečno obdobje za prenos dopusta sprejelo kot ustrezno, pri odločitvi o tožnikovem zahtevku za plačilo nadomestila upoštevalo to obdobje. Ker je bil tožnik odsoten v času od 7. 9. 2015 do 20. 5. 2017, je poteklo tako obdobje 12 mesecev za prenos po ZDR-1, kakor tudi obdobje 15 mesecev po odločitvah SEU. Glede na to, da je tožnik še vedno zaposlen pri toženki, pa skladno z določbo 164. člena ZDR-1 in 7. člena Direktive 2003/88/ES ni upravičen do denarnega nadomestila.

9. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke. Pravilno je ugotovilo, da tožnikova dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega nobena od strank niti tožnik in niti toženka ni imela vpliva na to, da tožnik ni mogel izkoristiti preostanka letnega dopusta za leto 2015 (v času bolniškega staleža izraba letnega dopusta ni možna; ker tožnika ni bilo na delu, ga toženka tudi ni mogla poučiti o izrabi letnega dopusta). Toženka po poteku referenčnega obdobja izrabe dopusta tožniku ni mogla več omogočiti, zato ni ravnala protipravno.

10. Odločitvi VSRS v sodbi opr. št. VIII Ips 42/2019 z dne 14. 1. 2020 in VIII Ips 23/2022 z dne 25. 10. 2022 nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj je do 21. 5. 2017, ko se je tožnik vrnil na delo, preteklo več kot 28 mesecev.

11. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v delu, ki se nanaša ne odločitev o tožbenem zahtevku kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so pritožbeni očitki o previsoki vrednosti spornega predmeta upravičeni. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi je 837,78 EUR oz. 777,92 EUR in tako je skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015) toženka upravičena do 200 točk za odgovor na tožbo (1. tč. tar. št. 16), po 150 točk za vsako izmed treh pripravljalnih vlog (2. tč. tar. št. 16) in 200 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (3. tč. tar. št. 16), kar znese 850 točk. Ob vrednosti točke 0,60 EUR in 2 % za materialne stroške je toženka upravičena do povrnitve stroškov v višini 520,20 EUR. Glede na navedeno je sodbo v točki II izreka spremenilo tako, da je znesek 733,20 EUR znižalo na 520,20 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, saj je s pritožbo uspel le v odločitvi o stroških postopka, toženka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.