Jedro

Sodišče druge stopnje je s sodbo ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno 3,922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za ugoditev pritožbi je bil, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti, tudi zatrjevano škodo. Že iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ne obstaja z verjetnostjo.

Res je, da sodišče prve stopnje praviloma nima znanja za oceno vrednosti motornega čolna. Vendar glede na predhodno ugotovitev o nedoseganju dosedanjega zavarovanja niti 5 % vtoževane terjatve ni mogoče kar sklepati, da bo vrednost motornega čolna očitno presegala nezavarovani 95 % del terjatve.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 6. 7. 2023 za razširitev začasne odredbe, da se drugotožencu prepove odtujitev in obremenitev premičnine – čolna […], z zaznambo te prepovedi v vpisniku morskih čolnov (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka sama krije stroške postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je v zvezi z obstojem pogoja verjetnosti terjatve prišlo do spremembe okoliščin zaradi izvedbe dokaznega postopka in je že bila izdana nepravnomočna sodba, s katero je zavrnilo zahtevek. Tožeča stranka ni izkazala škode kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (obveznosti), tako odškodninska odgovornost in obstoj vtoževane terjatve ni z verjetnostjo podana. Tožeča stranka ni z verjetnostjo izkazala, da je predlagana razširitev zavarovanja s prepovedjo in odtujitve premičnine – čolna v sorazmerju z vtoževanim zahtevkom in potrebna, da se zagotovi namen zavarovanja, saj ni navedla vrednosti premičnine. Sodišče niti z verjetnostjo ne more presoditi ali je predlagana dodatna začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve motornega čolna v sorazmerju z že podanimi sredstvi zavarovanja in vtoževano terjatvijo, da ne bi preseglo vtoževane vrednosti. Iz sklepov o začasni odredbi z dne 29. 6. 2021 in 16. 12. 2022 sicer izhaja, da premoženje, ki je bilo predmet zavarovanja, ne zadošča za celotno poplačilo vtoževane terjatve, da sta prvotoženka in drugotoženec solastnika nepremičnin, katerih vrednost ne dosega niti 5 % vtoževane terjatve in na katerih ima vpisan zemljiški dolg ter ima na poslovnih deležih, ki so predmet zavarovanja, vpisano zastavno pravico.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da sodišče v nasprotju z ugotovitvijo, da vrednost premoženja niti približno ne zadošča za poplačilo terjatve tožeče stranke 3,922.878,70 EUR in zakonske zamudne obresti, v obrazložitvi špekulira, da bi lahko bila vrednost motornega čolna tako visoka, da ne bi bilo sorazmerno z vtoževano terjatvijo. V konkretnem primeru je sodišče nedvomno ugotovilo, da obstoječe zavarovanje niti približno ne zadošča za poplačilo vtoževane terjatve. Tožeča stranka ni bila dolžna podati trditvene podlage glede vrednosti motornega čolna, saj je ustrezno in dovolj natančno opredelila predmet zavarovanja – motorni čoln [...]. Zgolj dejstvo, da je sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, še ne pomeni, da terjatev ni z verjetnostjo izkazana. Ob presoji verjetno izkazane terjatve je potrebno upoštevati razloge, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek s sodbo, ki še ni pravnomočna in se je tožeča stranka zoper sodbo pritožila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka utemeljeno povzema njene bistvene pritožbene razloge zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 16. 4. 2023, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je s sodbo z dne 13. 3. 2024 ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencema, da sta dolžna plačati tožeči stranki nerazdelno 3,922.878,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glavni razlog za ugoditev pritožbi je bil, da je tožeča stranka izkazala vse predpostavke odškodninske obveznosti, tudi zatrjevano škodo. Že iz tega izhaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da terjatev tožeče stranke ne obstaja z verjetnostjo (8. točka obrazložitve sklepa). Nenazadnje iz okoliščin, ki so razvidne iz izpodbijanega sklepa in se izpostavljajo v pritožbi, izhaja, da je verjetnost obstoja terjatve podana. Pritožbeno sodišče, za razliko od sodišča prve stopnje. ugotavlja, da je nastanek škode izkazan. Sodišče prve stopnje je tako zmotno uporabilo prvi odstavek 270. člen ZIZ. Ta določa, da sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

5. Prav tako tožeča stranka utemeljeno izpodbija nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje o potencialni nesorazmernosti predlagane začasne odredbe z vtoževano terjatvijo oziroma nevarnosti, da bi jo lahko preseglo. V pritožbi utemeljeno izpostavlja ugotovitev sodišča prve stopnje, da do sedaj izdani začasni odredbi ne dosegata niti 5 % vtoževane terjatve (10. točka obrazložitve sklepa). Ta znaša 3,922.878,70 EUR in zakonske zamudne obresti. Res je, da sodišče prve stopnje praviloma nima znanja za oceno vrednosti motornega čolna. Vendar glede na predhodno ugotovitev o nedoseganju dosedanjega zavarovanja niti 5 % vtoževane terjatve ni mogoče kar sklepati, da bo vrednost motornega čolna očitno presegala nezavarovani 95 % del terjatve. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu zmotno uporabilo 3. člen ZIZ, ki določa, da se izvršba za poplačilo denarne terjatve in zavarovanje take terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oziroma zavarovanje.

6. Zaradi zmotne uporabile materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ ni ugotavljalo. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti zaradi zagotavljanja pravice tožencev do izjave pred sodiščem prve stopnje in do pritožbe strank, ne more samo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi, razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 355. ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ.

7. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upoštevaje povedano ponovno odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe. Pri tem naj bo pozorno na predlagani čas veljavnosti izdane začasne odredbe in kaj ta pomeni glede na pravnomočno sodbo.

8. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).