Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka.

To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o.... do 1/1. Podredno:

Prva tožena stranka priznava izločitveno pravico tožeče stranke na nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št.... k.o. ....

2. Zemljiškoknjižni vpis Okrajnega sodišča v Mariboru o vknjižbi skupne lastnine pri nepremični s parc. št. ..., vpisane v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... z dne 17. 2. 2005, Dn. št. 4621/1998, ni veljaven.

3. Pri nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... se izbriše vknjižba skupne lastnine v korist toženih strank z dne 17. 2. 2005, Dn. št. 4621/1998. 4. Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine s parc. št. ..., vpisane v zemljiškoknjižnem vložku ..., k.o. ..., do 1/1. 5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene sodno odmerjene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka, določenega s sodbo sodišča prve stopnje dalje do plačila.“ se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti prvi toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 6.038,66 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 5.949,00 EUR,v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do prenehanja obveznosti.“

IV. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo:

I. Ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica tožeče stranke na deležu prve tožene stranke na skupni lastnini, nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ....

II. V presežku se zahtevek, ki se glasi na ugotovitev obstoja izločitvene pravice tožeče stranke na celotni nepremičnini iz točke I, zavrne.

III. Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnica deleža prve tožene stranke na skupni lastnini – nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ....

IV. V presežku se zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica celotne nepremičnine iz točke III, zavrne.

V. Del zahtevka, ki se glasi:

1. Zemljiškoknjižni vpis Okrajnega sodišča v Mariboru o vknjižbi skupne lastnine pri nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... do 1/1, z dne 17. 2. 2005, Dn. št. 4621/1998, ni veljaven.

2. Pri nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... do 1/1, se izbriše vknjižba skupne lastnine v korist toženih strank z dne 17. 2. 2005, Dn. št. 4621/1998, se zavrne.

VI. Podredni zahtevek k točki I, ki se glasi: Prva tožena stranka priznava izločitveno pravico tožeče stranke na nepremičnini s parc. št. ..., vpisani v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ..., se v delu, v katerem zahtevku pod točko I ni bilo ugodeno, zavrne.

VII. Prva tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.974,50 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

VIII. Tožeča stranka je dolžna povrniti drugi toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.949,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za plačilo.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. S pritožbenim predlogom se zavzema, da pritožbeno sodišče v zavrnilnem delu izpodbijano sodbo razveljavi, tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pravdnega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. V pritožbi navaja, da izpodbijana sodba ni pravilna in zakonita v delu glede zavrnitve izbrisne tožbe in zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko. Posledično takšni napačni odločitvi pa tudi ni pravilna odločitev o stroških postopka. Tožeča stranka izpodbija stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, da toženi stranki, ki sta skupni lastnici nepremičnine, nista nujni sospornici. Ne drži namreč, da bi tožeča stranka lahko zahtevala samo izločitev deleža prve tožene stranke, saj se, kadar gre za nedeljivost pravnega razmerja, v konkretnem primeru, kadar gre za skupno lastnino, štejejo skupni lastniki za nujne sospornike. V tem primeru se učinki v sporu izdane odločbe neposredno nanašajo na vse udeležence postopka. Stališče, ki ga je zavzelo prvostopenjsko sodišče, da je mogoče v tej pravdi za vsako od toženih strank, ki sta skupni lastnici, sprejeti drugačno odločitev, temelji na zmotnem prepričanju, ki skupno lastnino izenačuje s solastnino. Pritožba kot zmotno označuje tudi odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vpisa in izbrisa vknjižbe skupne lastnine v korist toženih strank zavrnilo z obrazložitvijo, ker zahtevek na ugotovitev izločitvene in lastninske pravice do druge tožene stranke ni utemeljen. Pritožba graja tudi stroškovno odločitev in izpostavlja, da ne drži, da je tožeča stranka pravdo do druge tožene stranke v celoti izgubila, saj je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko izključno zato, ker je skupaj s prvo toženo stranko v zemljiški knjigi vknjižena kot imetnica skupne lastnine. Ker bi bila tožeča stranka v pravdi pri sodnem uveljavljanju svoje pravice, ki jo je pridobila na podlagi zakona, onemogočena, če bi tožbeni zahtevek uveljavljala samo zoper prvo toženo stranko, hkrati pa zoper slednjo tudi ni uveljavljala nikakršnih (samostojnih) upravičenj, tožeča stranka ni dolžan povrniti drugi toženi stranki njenih stroškov postopka. Pravdni postopek je bil nujen izključno zaradi ravnanja stečajnega upravitelja, ki je prerekal izločitveno pravico tožeče stranke. Tožeča stranka meni, da je prva tožena stranka, ki je po svoji krivdi povzročila vse pravdne stroške, in tudi glede na izid pravde, dolžna povrniti drugi toženi stranki njene stroške postopka. Hkrati tožeča stranka, če ne bi uspela s pritožbo o glavni stvari, uveljavlja spremembo odločitve o stroških v delu, ki se nanaša na njeno razmerje s prvo toženo stranko. Ne drži namreč, da je zoper njo uspela s polovico zahtevka. To potrjuje že izpodbijana sodba, kjer se navaja, da najpomembnejši del tožbenega zahtevka zajema ugotovitev obstoja izločitvene pravice in da je tožeča stranka lastnica nepremičnine. Tožeča stranka je z najpomembnejšim delom tožbenega zahtevka zoper prvo toženo stranko uspela, zato je tudi upravičena do več kot polovice. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na sicer pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo napačno uporabilo, to pa je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila nepremičnina, ki je predmet obravnavanja, to je nepremičnina parc. št. ..., vpisana v zemljiškoknjižnem vložku št. ... k.o. ... (v M. znana kot V. k.), do leta 1997 v družbeni lastnini, na njej pa je pravico uporabe, upravljanja in razpolaganja imelo podjetje P. p.o., pravni prednik prve tožene stranke; - da je bila zadevna nepremičnina v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja P. p.o. izločena iz otvoritvene bilance in ni bila predmeta lastninjenja; - da je zadevna nepremičnina predmet denacionalizacijskega postopka; - da je v zemljiški knjigi pri zadevni nepremičnini vpisano, da je skupna lastnina toženih strank.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da kljub dejstvu, da je pravni prednik prve tožene stranke sporno nepremičnino v celoti izločil iz lastninjenja, ne pa samo deleža, na katerem je imel pravico uporabe, druga tožena stranka na svojem deležu ni izgubila pravice uporabe in je to pravico obdržala do začetka veljavnosti Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Drugi, prav tako nedoločen delež na sporni nepremičnini, ki je bil izločen iz lastninskega preoblikovanja pravnega prednika prve tožene stranke zaradi možnosti vrnitve v denacionalizacijskem postopku, pa je zadržal status družbene lastnine oziroma družbenega kapitala vse do 20. 4. 2004, ko je začel veljati Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO).

8. Takšno stališče sodišča prve stopnje je slednjemu dalo podlago za zaključek, da prva tožena stranka na podlagi ZLNDL ni postala lastnica niti sporne nepremičnine niti deleža na sporni nepremičnini, čeprav je vpisana kot lastnica deleža v zemljiški knjigi, ker je na tem deležu lastninsko pravico na podlagi prvega odstavka 6. člena ZZLPPO pridobil pravni prednik tožeče stranke.

9. Sodišče prve stopnje je glede prve tožene stranke še obrazložilo, da slednja nikoli ni postala lastnica deleža druge tožene stranke na sporni nepremičnini, ker zgolj zato, ker je uporabljala celotno sporno nepremičnino, in četudi jo je celotno vodila med sredstvi v svojih poslovnih knjigah, na njej ni pridobila lastninske pravice. Za drugo toženo stranko pa je presodilo, da je kot imetnica pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL na podlagi zakona postala imetnica lastninske pravice na svojem deležu sporne nepremičnine in je bila po uradni dolžnosti vpisana kot lastnica v zemljiški knjigi.

10. Takšna stališča in zaključki sodišča prve stopnje in odločitev, temelječa na le-teh, so po presoji sodišča druge stopnje materialnopravno zmotni.

11. Sodišče druge stopnje najprej izpostavlja, da s sodiščem prve stopnje ne deli njegovega mnenja o pravni naravi sosporništva toženih strank, v zvezi s katerim je zavzelo stališče, da toženi stranki kljub dejstvu, da sta skupni lastnici zadevne nepremičnine, nista nujni sospornici in da je mogoče za vsako od njiju sprejeti drugačno odločitev.

12. Skupna lastnina je lastnina več oseb ne nerazdeljeni stvari, kadar njihovi deleži niso vnaprej določeni (prvi odstavek 72. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ). Zaradi nedeljivosti pravnega razmerja je povezanost skupnih lastnikov posebej tesna; skupno stvar lahko skupni lastniki uporabljajo in z njo razpolagajo samo skupaj, ter solidarno odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi z njo. Vse navedeno pa se odraža tudi na procesnem področju. Zato je v sporih o nedeljivih stvarnih pravicah podano nujno sosporništvo. Nedeljivost skupne lastnine ne dopušča reševanja spora brez sodelovanja vseh udeležencev tega materialnopravnega razmerja in tudi ne omogoča drugačne odločitve kot take, ki zajema nepremičnino kot celoto, in ki učinkuje na enak način za vsakega skupnega lastnika. V tem pogledu je zato pritrditi pritožbi o materialnopravno zmotnem naziranju sodišča prve stopnje, da je mogoče v tej pravdi za vsako od toženih strank, ki sta skupni lastnici, sprejeti drugačno odločitev.

13. Med pravdnimi strankami v predmetnem gospodarskem sporu je sporno, katera od njih in na kateri pravni podlagi je olastninila nepremičnino, ki je predmet te pravde. Preoblikovanje družbene lastnine je bilo urejeno postopno, z več zakoni, ki niso bili uveljavljeni istočasno in so se nanašali na različne kategorije družbenega premoženja, za lastninjenje katerega so predpisovali različne predpostavke oziroma pogoje. Lastninjenje družbene lastnine pravnih oseb so urejali ZLPP, ZLNDL in ZZLPPO ter drugi predpisi, ki pa za ta postopek niso odločilni.

14. Tožeča stranka v predmetni zadevi tožbeni zahtevek opira na določbo 6. člena ZZLPPO. Ta določa, da se za družbeni kapital, ki z dnem uveljavitve tega zakona preide v last in upravljanje Slovenske razvojne družbe in se preoblikuje po tem zakonu, šteje tudi premoženje fizičnih in pravnih oseb doma in v tujini, skupaj z njegovim povečanjem iz poslovanja, ki izvira iz poslovanja nekdanjih družbenih podjetij, oziroma drugih pravnih oseb, registriranih v R Sloveniji, ki se lastninsko preoblikujejo ali so se preoblikovale na podlagi ZLPP ali posebnega zakona, če to premoženje ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci po stanju na dan 1. 1. 1993 v skladu z Uredbo o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja.

15. ZLPP je v prvem odstavku 13. člena določal, da mora podjetje stvari, ki so predmet začasne odredbe, popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jih uporabljati kot dober gospodar. Iz že izpostavljenih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da je bila nepremičnina, ki je predmet obravnavanja, v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja P. p.o., izločena iz otvoritvene bilance in ni bila predmet lastninjenja.

16. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe najprej v razlogih za odločitev navaja, da ni sporno, da je bila sporna nepremičnina izločena iz otvoritvene bilance podjetja P. p.o.. Med strankami tudi dejansko ni bilo sporno, da je bila predmet izločitve celotna nepremičnina, saj nobena od pravdnih strank tudi ni zatrjevala, da bi bil izločen le določen delež obravnavane nepremičnine. Sodišče prve stopnje pa nato v nadaljevanju zavzame stališče, da je bil izločen le delež, ki bi naj odpadel na prvo toženo stranko. Takšno stališče je posledica napačnega razumevanja sodišča prve stopnje o pravni naravi skupne lastnine kot nedeljive celote, ki ni omogočala izločitve le (ne)določenega deleža. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da je predmet denacionalizacijskega zahtevka nepremičnina kot celota in je glede na že prej citirani 13. člen ZLPP obstajala dolžnost izločitve nepremičnine, ki je predmet denacionalizacijskega zahtevka, ne glede na njen lastninski status ob izločitvi. Zato je razlaga sodišča prve stopnje, da je bil izločen iz lastninskega preoblikovanja le delež prve tožene stranke, materialnopravno zmotna.

17. Za obravnavano nepremičnino je v teku denacionalizacijski postopek. Zaradi pravnih koristi iz tega denacionalizacijskega postopka je denacionalizacijski upravičenec v predmetnem gospodarskem sporu prijavil stransko intervencijo na strani tožeče stranke, sodišče prve stopnje pa je njegovo udeležbo dopustilo. Iz vloge o prijavi intervencije izhaja, da je intervenient na podlagi določb ZLPPOD vložil predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval izločitev zadevne nepremičnine iz lastninskega preoblikovanja in prepoved razpolaganja z njo, pri čemer začasna odredba še ni bila izdana. Nobena od pravdnih strank zatrjevanih dejstev o predlagani izdaji začasne odredbe ni prerekala in tudi ni zatrjevala, da je bil predlog za izdajo začasne odredbe pravnomočno zavrnjen ali zavržen.

18. ZZLPPO vsebuje posebne določbe v primerih predlogov denacionalizacijskih upravičence za izdajo začasnih odredb (48 do 51 člen), ter določa, da se pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen, pri izvedbi privatizacije upoštevajo na način, določen v tem zakonu. V zvezi s tem ZZLPPO v členih 49 do 51 obravnava primere, kadar se zahtevek za denacionalizacijo nanaša na vrnitev stvari in situacije, če je zahtevku ugodeno, oziroma če se denacionalizacijski upravičene odpove vrnitvi stvari (49. člen); v 50. členu obravnava primere, kadar se predlog za izdajo začasne odredbe nanaša na vrnitev lastninskega deleža v podjetju; v 51. členu pa določa način privatizacije za primere zavrnjenih zahtev za denacionalizacijo.

19. Po presoji sodišča druge stopnje razlaga določb 48. do 51. člena ZZLPPO ne omogoča drugačnega razumevanja načina privatizacije, kadar gre za stvari in pravice, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov in zavarovane s predlogi začasne odredbe, da je pogoj za izvedbo privatizacije pravnomočen zaključek denacionalizacijskega postopka. Pri tem 51. člen ZZLPPO v prvem odstavku določa, da sredstva in delnice, ki so bile v postopku lastninskega preoblikovanja zavarovane v korist upravičencev do denacionalizacije v smislu II. Poglavja ZLPP (zavarovane delnice in sredstva), pa je bila njihova izročitev denacionalizacijskim upravičencem pravnomočno zavrnjena, postanejo last (prej) Slovenske razvojne družbe. Tako zavarovana sredstva se tedaj v skladu s citirano določbo prvega odstavka 51. člena ZZLPPO olastninijo šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji – bodisi z vrnitvijo denacionalizacijskem upravičencu bodisi s prenosom v last (tedaj) Slovenske razvojne družbe (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 37/2011). Takšno razumevanje privatizacije izločenega premoženja pa izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-208/99 (točka 42 obrazložitve).

20. To pomeni, da lastninsko pravico na sredstvih in delnicah v zvezi z denacionalizacijskimi postopki, zavarovanimi s predlogi za izdajo začasne odredbe, pridobi Slovenska razvojna družba oziroma tožeča stranka kot njena pravna naslednica, šele z zaključkom denacionalizacijskega postopka in samo, če je zahteva upravičencem pravnomočno zavrnjena ali zavržena. Upoštevaje dejstvo, da denacionalizacijski postopek v zvezi z nepremičnino, ki je predmet obravnavanja, še ni pravnomočno zaključen, po neprerekanih trditvah pa je bil podan tudi predlog za zavarovanje v korist upravičenca do denacionalizacije, tožeča stranka ni lastnica sporne nepremičnine.

21. Ker je predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeče stranke prav lastninska pravica na sporni nepremičnini, te pa, kot obrazloženo, tožeča stranka (še) ni pridobila, je njen zahtevek, tako iz naslova izločitvene pravice na zadevni nepremičnini, kakor tudi ugotovitve lastninske pravice in posledično vsi zahtevki v zvezi z zemljiškoknjižnimi vpisi, neutemeljen.

22. Sodišče druge stopnje je zato ob pravilni uporabi materialnega prava sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP), pri čemer je pri odločitvi upoštevalo nedeljivost spornega razmerja glede na lastninski status obravnavane nepremičnine kot skupne lastnine toženih strank kot nujnih enotnih sospornic. Sodna odločba pri enotnem sosporništvu mora namreč biti enotna. Meritorna odločitev mora biti enaka za vse enotne sospornike: vsebinsko enakemu tožbenemu zahtevku sodišče lahko ugodi ali ga zavrne le glede vseh sospornikov. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je razmejilo tožbeni zahtevek v razmerju do posamezne tožene stranke, nepravilno poseglo v postavljen tožbeni zahtevek, s čemer je na nek način odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka, zato je sodišče druge stopnje s sprejeto odločitvijo odločilo o zahtevku, kot ga je postavila tožeča stranka.

23. Glede na spremenjeno odločitev je sodišče druge stopnje v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP dolžno odločiti o vseh stroških postopka. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 154. in 155. člena ZPP ter upoštevaje taksno tarifo in odvetniško tarifo po Zakonu o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvt). Tožeča stranka, neuspešna v postopku, je toženima strankama dolžna povrniti njune pravdne stroške.

24. Prvi toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo naslednje pravdne stroške: - za postopek na prvi stopnji 2.567,50 EUR po tarifni številki 3100; - za nagrado za narok 2.370,00 EUR po tarifni številki 3102; - za prevozne stroške na razdalji Ljubljana – Maribor – Ljubljana (kilometrina v znesku 94,72 EUR); - 20 % DDV na odvetniške storitve; kar znaša skupaj 6.038,66 EUR.

Sodišče pa prvi toženi stranki ni priznalo priglašenih 2 % materialnih stroškov, ker ZOdvt teh stroškov ne predvideva.

25. Drugi toženi stranki je sodišče druge stopnje priznalo naslednje pravdne stroške: - za postopek na prvi stopnji 2.567,50 EUR po tarifni številki 3100; - za nagrado za narok 2.370,00 EUR po tarifni številki 3102; - za poštne in telekomunikacijske storitve 20,00 EUR; - 20 % DDV na odvetniške storitve; kar znaša skupaj 5.949,00 EUR.

26. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).