Jedro

V obravnavanem primeru, v katerem se izpodbija odločba, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS po ZUSDDD, je sporno, ali je tožnica uspela dokazati pogoj dejanskega prebivanja v RS, oziroma ali je uspela dokazati, da se je dovolj potrudila, da bi se poskušala vrniti v Slovenijo tudi po preteku prvega petletnega obdobja, ko ji je upravni organ priznal upravičeno odsotnost. Ta pogoj je treba obravnavati kot širok spekter ravnanj prosilca in ga presojati preko vseh njegovih aktivnosti. Do kolikšne mere je bila tožnica po letu 1997 aktivna v smislu vrnitve v RS in nadaljevanja dejanskega življenja v njej, bo moral prvostopenjski organ v ponovnem postopku ugotoviti z izvedbo predlaganega dokaza, to je z zaslišanjem predlagane priče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5487/2011-16 z dne 18. 2. 2013 odpravi ter se zadeva vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe pojasnjuje, da je tožnica vložila prošnjo za stalno prebivanje po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnica izpolnjuje pogoj, da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ ter da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, pač pa ne izpolnjuje tretjega pogoja iz prvega odstavka 1. člena ZUSDDD, to je, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. Upoštevajoč določbo 6. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD je pri tožnici izpolnjen pogoj dejanskega življenja v obdobju prvih petih let po njeni zapustitvi Republike Slovenije, torej od septembra 1992 do septembra 1997, kajti v tem obdobju ji je bil zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo. Po mnenju prvostopenjskega organa pa ni izpolnjen pogoj, da se je tožnica v nadaljnjem obdobju petih let poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je v upravnem postopku sicer navedla, da je leta 2000 ponovno pričela s poizvedovanjem, kako bi se lahko vrnila v Slovenijo ter za pomoč pri tem zaprosila prijateljico A.A., ta pa se je po informacije obrnila na več naslovov. Informacije niso bile vzpodbudne, zato nadaljnjih prošenj ni vlagala. Prvostopenjski organ A.A., čeprav jo je tožnica predlagala, naj se jo zasliši kot pričo, ni zaslišal, ker meni, da to ni zadosten dokaz o tem, da ravnanja tožnice kažejo na to, da se je v času odsotnosti poskušala vrniti v Republiko Slovenijo tudi po septembru 1997. Po mnenju prvostopenjskega organa tožnica osebno ni naredila nič v smeri okoliščin, ki bi kazale na njen dejanski poskus vrnitve v Republiko Slovenijo, kot je zaprosilo za vstopni vizum. Poleg tega je na zaslišanju rekla, da se ni nikoli poskusila vrniti v Republiko Slovenijo z namenom nadaljevanja z dejanskim življenjem v njej. Razen tega je povedala, da je v Bosni in Hercegovini poročena in da živijo njeni ožji družinski člani in otroci v BiH ter da je tam zaposlena v podjetju sorodnika, iz česar prvostopenjski organ sklepa, da je dejansko središče njenih življenjskih interesov v BiH in ne v Republiki Sloveniji.

Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, pri čemer je prvostopenjski organ njeno pritožbo najprej zavrgel, na kar je drugostopenjski organ sklep o zavrženju pritožbe odpravil, pritožbo tožnice obravnaval po vsebini in jo zavrnil. Tožnica v tožbi navaja, da prvostopenjski organ napačno interpretira središče tožničinih življenjskih interesov. Popolnoma jasno je, da si je morala tožnica, ko ji je bila vrnitev v Slovenijo onemogočena zaradi zavrnitve na meji, življenje urediti v Bosni in Hercegovini. To pa še ne pomeni, da ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Prvostopenjski organ je do določene mere upošteval njeno dopustno odsotnost. Vendar pa očita, da njena ravnanja ne kažejo na to, da bi se poskušala vrniti in nadaljevati z dejanskim življenjem v Republiki Sloveniji. Tožnica je leta 2000 ponovno pričela s poizvedovanjem, kako bi se v Slovenijo vrnila, zaradi slabih izkušenj na meji pa si to ni upala storiti sama, zato je prosila svojo prijateljico, da je o možnostih poizvedovala v njenem imenu. Ta se je obrnila na več naslovov, tako na Pravno-informacijski center NVO - PIC kot tudi na sodišče (v smislu brezplačne pravne pomoči). Informacije, ki jih je pridobila, niso bile vzpodbudne, zato ni vlagala prošenj. Tožnica je predlagala, naj prvostopenjski organ kot pričo zasliši njeno prijateljico, vendar je ni hotel zaslišati, ker naj tožnica ne bi nič storila v smeri poskusa vrnitve. Taka odločitev prvostopenjskega organa pa je po mnenju tožnice arbitrarna. Pojem ravnanja osebe v tem smislu, da se je poskušala vrniti v Republiko Slovenijo in nadaljevati z dejanskim življenjem v Sloveniji, je upravno sodišče interpretiralo v sodbi št. I U 1930/2012, ko je med drugim navedlo, da zakonodajalec ni imel namena za predmetna ravnanja upoštevati zgolj vložitev zahtevka zaradi uveljavljanja določenega pravnega interesa, nadalje je navedlo, da je potrebno ravnanje presojati prek aktivnosti za vrnitev v Slovenijo in objektivnih ovir in da zahteve po predložitvi dokazil o pridobivanju vizumov in poskusu vstopa pomenijo preveč restriktivno razlago določila četrtega odstavka 1.č ZUSDDD. Nadalje tožnica navaja, da prvostopenjski organ ne bi smel svoje odločitve opreti le na njeno izjavo na zaslišanju, da se v Slovenijo ni poskušala vrniti. Očitno je, da je tožnica laična stranka, ki se ne znajde dobro v tako zapletenem postopku, kot je postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Vprašanja ni dobro razumela, sicer bi v odgovoru na to vprašanje navedla vsaj njene poskuse vračanja preko slovensko hrvaške meje. Tožnica pa tudi meni, da je pogoj poskušanja vračanja v Slovenijo na splošno neustaven. To je v nasprotju z 2. členom ustave. Tožnica opozarja na to, da je dokazovanje dejanskega življenja in poskusa vračanja tudi v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena ustave, po katerem imajo vse žrtve kršitev ustavnih pravic pravico do odprave posledic kršitev svojih pravic. Tožnica predlaga, naj sodišče na podlagi glavne obravnave izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri odločbi drugostopenjskega organa in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V tem upravnem sporu je sporno, ali je tožnica uspela dokazati pogoj dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji, oziroma ali je uspela dokazati, da se je dovolj potrudila, da bi se poskušala vrniti v Slovenijo tudi po preteku prvega petletnega obdobja, ko ji je upravni organ priznal upravičeno odsotnost. Tožnica je predlagala v dopisu z dne 3. 1. 2013, naj prvostopenjski organ o tem zasliši pričo A.A., ki bo lahko povedala, na kakšen način se je tožnica trudila tudi po poteku prvega petletnega obdobja vrniti v Republiko Slovenijo. Prvostopenjski organ tega dokaza ni izvedel z obrazložitvijo, da tožnica sama osebno ni naredila nič v tej smeri, kar bi kazalo na dejanski poskus njene vrnitve v Republiko Slovenijo in da je na zaslišanju dne 7. 8. 2012 rekla, da se ni nikoli poskusila vrniti v Republiko Slovenijo z namenom nadaljevanja dejanskega življenja v njej. Vendar pa sodišče meni, da bi ne glede na tožničino izjavo na zaslišanju prvostopenjski organ moral zaslišati predlagano pričo in je bilo dejansko stanje zaradi tega nepopolno ugotovljeno ter preuranjeno sprejet zaključek, da tožnica ni uspela dokazati, da bi se tudi po letu 1997 poskušala vrniti v Slovenijo. Sodišče se strinja s tožnico, ki v tožbi trdi, da je laična stranka, ki se ne znajde dobro v zapletenem upravnem postopku in da zato njene izjave na zaslišanju ne bi smeli sprejemati kot edinega in ključnega dokaza zato, da se ni poskusila vrniti v Slovenijo tudi po letu 1997. Prav tako se sodišče strinja s tem, da je potrebno ravnanje prosilca, da se poskuša vrniti v Slovenijo, obravnavati kot bolj širok spekter ravnanj. Ravnanje prosilca je potrebno presojati preko vseh njegovih aktivnosti. Do kolikšne mere je bila tožnica aktivna po letu 1997 v smislu vrnitve v Republiko Slovenijo in nadaljevanja dejanskega življenja v njej, pa bo potrebno ugotoviti z izvedbo predlaganega dokaza, to je z zaslišanjem predlagane priče. Sodišče je iz zgoraj navedenega razloga na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) prvostopenjsko odločbo odpravilo, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ zaslišati predlagano pričo in šele potem oceniti, ali je izpolnjen pogoj dejanskega prebivanja tudi po letu 1997. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, se do ostalih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).