Jedro

Prepoved izplačila plače dolžniku, ki jo je odobril sam dolžnik (upravna izplačilna prepoved), ima pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo. Vendar pa to ne pomeni, da je upravna izplačilna prepoved v celoti izenačena s sklepom o izvršbi, saj ni sklep o izvršbi in tudi nima narave sodne odločbe. Pravna narava upravno izplačilne prepovedi je pravnoposlovna: ne nastane s sodno odločbo, pač pa po volji dolžnika oz. s soglasjem upnika ter potrditvijo dolžnikovega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za takojšnjo prepoved SPIZ izvrševati administrativno prepoved v breme tožnice na njeno pokojnino po njeni izjavi z dne 30. 1. 2012 številka 22788. Obrazložilo je, da ima administrativna prepoved po določbi 135. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) učinke sklepa o izvršbi, zaradi česar se njenega izvrševanja ne da preprečiti z začasno odredbo.

Proti sklepu se tožnica pritožuje in predlaga njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve v nov postopek. Meni, da upravno izplačilna prepoved ni sklep o izvršbi, pač pa ima samo določene pravne učinke takega sklepa. Če bi to bil sklep o izvršbi, bi dolžnica lahko podala ugovor po 55. čl. ZIZ ali predlagala odlog, saj je že plačala več, kot je bila dolžna, tako pa se njeno oškodovanje povečuje. Po razlagi sodišča administrativne prepovedi za razliko od sodnih odločb sploh ne bi bilo mogoče izpodbijati z nobenim pravdnim sredstvom. Navaja, da je praksa sodišč tudi drugačna in prilaga dve začasni odredbi, ki jih je sodišče prve stopnje izdalo v podobnih primerih.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo: Drži, kar je navedlo, da namreč 1. odst. 135. čl. ZIZ (Izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo) določa: Prepoved izplačila plače dolžniku, ki jo je odobril sam dolžnik (upravna izplačilna prepoved), ima pravni učinek sklepa o izvršbi na dolžnikovo plačo. Vendar pa to ne pomeni, da je upravna izplačilna prepoved v celoti izenačena s sklepom o izvršbi, saj ni sklep o izvršbi in tudi nima narave sodne odločbe. Pravna narava upravno izplačilne prepovedi je pravnoposlovna: ne nastane s sodno odločbo, pač pa po volji dolžnika oz. s soglasjem upnika ter potrditvijo dolžnikovega dolžnika. (1) Vprašanje učinkov upravno administrativne prepovedi terja natančnejšo analizo. Sprejeti velja sugestijo teorije, da si je treba zaradi skoposti normativne ureditve tega instituta pri iskanju pravil pomagati z obligacijskimi ter stvarnopravnimi pravili o cesiji in asignaciji.(2) Ta primerjava sicer pokaže, da je administrativna prepoved nepreklicna, kar je tudi (ekonomski) smisel tega instituta. To pomeni, da dolžnik (praviloma, kot tudi v tem primeru, kreditojemalec) ni upravičen samovoljno prekiniti z izvrševanjem svojih obveznosti oz. bo takšna njegova izjava (preklic) brez učinka.

Vendar pa ni razumnega razloga, da bi dolžnika po administrativni prepovedi postavili v slabši položaj kot dolžnika po sodni odločbi – po sklepu o izvršbi. Vsebinsko in formalno je treba doseči, da zakonske omejitve izvršbe veljajo tudi za upravno administrativne prepovedi.(3) Pritožnica ima prav, ko navaja, da bi, če bi dolgovala na podlagi sklepa o izvršbi, v primeru upnikovega popolnega poplačila, ki ga denimo dolžnikov dolžnik ne bi (pravilno) upošteval, lahko vložila ugovor (55. čl. ZIZ), predlagala odlog izvršbe (71. čl. ZIZ) ali zahtevala odpravo nepravilnosti (52. čl. ZIZ).

Argument, da sodna odločba ne more odpraviti učinkov administrativne prepovedi, ker so ti enaki sodni odločbi, ni prepričljiv, že zato, ker v tem primeru teh učinkov (zaradi prirejenosti sodnih postopkov) ne bi smela odpraviti niti pravnomočna sodba (izdana v nekem drugem sodnem postopku). Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je to nesorazmerno s pravkar navedenim položajem dolžnika v izvršilnem postopku.

Iz tega je treba izpeljati sklep, da predlagana začasna odredba ni nedopustna sama po sebi (4), pač pa jo je mogoče izdati, če dolžnik zanjo izkaže vse predpisane zakonske pogoje. Ker se sodišče z zatrjevanimi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe ni ukvarjalo, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje (3. tč. 365. čl. ZPP).

V novem postopku naj sodišče oceni, ali so podani vsi zatrjevani pogoji za (popolno) ugoditev predlagani začasni odredbi v zavarovanje tožničine denarne terjatve. Paziti je namreč treba, da se z izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, ki je zavarovalna začasna odredba, ne bi preseglo namena zavarovanja; začasna odredba s prepovedjo dolžnikovemu dolžniku (v tem primeru smiselno SPIZ), da dolžniku (drugi toženi stranki) ne sme izplačati terjatve (3. tč. 271. čl. ZIZ) ne pomeni, da sme dolžnikov dolžnik to terjatev (ali njen del) izplačevati tožnici.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Primerjaj tudi Vuksanović, I., Nekaj dodatnih misli o upravni izplačilni prepovedi, Pravna praksa, 2011, št. 36, str. 11. (2) Rijavec, V.: Administrativna prepoved, v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Maribor 2007, str. 207-215. (3) Primerjaj Tekavc, J., Plačilo (oderuškega) potrošniškega kredita, Pravna praksa, 2005, št. 14, str. 26; Rijavec, ibidem; Vuksanović, ibidem.

(4) Podobna je vrsti začasnih odredb, primeroma navedenih pod 3. oz. 4. tč. 271. čl. ZIZ.