Jedro

Očitno neutemeljena prošnja za azil izključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS,Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.2.2006, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka pravilno odločila v t.i. pospešenem postopku. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnik Albanec, muslimanske veroizpovedi in da je glede preganjanja v izvorni državi navedel, da neposredno nikoli ni bil napaden, da pa so mu vaščani iz njegove vasi, ki so simpatizerji politične stranke PDK povedali, da mu pripadniki te stranke zamerijo, ker se jim ni pridružil. V oktobru oziroma novembru 2004 je tožnik pretepel člana stranke PDK, ki ga je predhodno užalil, za tem pa je v vasi slišal govorice, da se mu bodo pripadniki stranke PDK maščevali, vendar tožniku neposredno ni nihče grozil. Prvostopno sodišče nadalje navaja, da tožnik tudi v tožbi ni navedel drugih razlogov ali drugih okoliščin oziroma predložil dokazov, ki bi kazali na to, da je v izvorni državi zaradi pripadnosti politični stranki LDK ne le diskriminiran (s strani PDK) temveč preganjan v smislu standarda, kot se je uveljavil v upravno sodni praksi in da zato potrebuje mednarodno zaščito. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča svoj sklep, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, utemeljila z gotovostjo, da posredne oziroma časovne odmaknjene verbalne žalitve ne dosegajo standarda preganjanja. Tudi po presoji sodišča razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, ne morejo predstavljati preganjanja v smislu pravnega standarda preganjanja v azilnih postopkih, kot se je izoblikoval po upravno sodni praksi, to pa je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Glede tožbenega ugovora, da je tožnik prejel odločbo v maternem jeziku le v skrajšani obliki, se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 32. člena ZAzil, po kateri se v jezik, ki ga prosilec za azil razume, prevedejo le izrek in pravni pouk ter kratek povzetek obrazložitve, ki vsebuje bistvene elemente na katerih temelji odločitev. Navaja še razloge, zakaj ni sledilo predlogu sodišča, da izvede glavno obravnavo, ter se pri tem sklicuje tudi na stališče Ustavnega sodišča RS v odločbah, št. Up 422/03 in Up 1055/05. S pritožbo tožnik izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo prvostopnega sodišča. Navaja, da odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazi v spisu. V azilnem postopku in niti v postopku pred sodiščem ni bil zaslišan, kar je v nasprotju z določilom 29. člena ZAzil in načelom dispozitivnosti. Sodišče bi moralo preizkusiti zakonitost izpodbijane odločbe, ne pa samo ugotavljati dejanskega stanja brez oprave glavne obravnave in izvedbe predlaganih dokazov. Tožena stranka mu s pavšalnim razlogom, da je vloga očitno neutemeljena ni omogočila, da bi podal celovito zgodbo o preganjanju niti, da predlaga dokaze. Preganjanje zaradi političnih razlogov, ki jih je navedel, so razlogi za azil, zato tožena stranka njegove prošnje ne bi smela zavrniti kot očitno neutemeljene, brez preverjanja politične situacije v izvorni državi in bi morala izvesti redni postopek. Tožena stranka je dolžna po uradni dolžnosti presojati, ali so podani razlogi tudi za azil iz humanitarnih razlogov. Ker tega ni storila je podana bistvena kršitev določb postopka, pa tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ponovi tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na prevoda odločbe tožene stranke.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in temelji na zakonu, za svojo odločitev pa je navedlo tudi utemeljene razloge s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. V obravnavani zadevi je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno in se pri tem oprla na 2. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. ZAzil v 1. odstavku 35. člena ureja zavrnitev prošnje za azil po opravljenem rednem postopku, v katerem se ugotavljajo vsa dejstva in izvajajo vsi dokazi, v 2. odstavku 35. člena tega zakona pa je urejena zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene v t.i. pospešenem postopku, če pristojni organ ugotovi katerega od izrecno določenih pogojev. V takem primeru pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, ne da bi v postopku ugotavljal, ali prosilec za azil izpolnjuje pogoje za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (22. člen ZAzil). Eden od razlogov, ki pristojnemu organu dopušča, da prošnjo za azil takoj zavrne kot očitno neutemeljeno, je, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena).

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavanem primeru pravilno odločila, ko je odločala v t.i. pospešenem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Strinja se s presojo prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo oceni tožene stranke, da tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, saj okoliščine, ki jih kot razlog za pridobitev azila tožnik navajal v prošnji za azil, niso takšne, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogrožen. Zatrjevano preganjanje zaradi razlogov, ki jih je navedel za pridobitev azila v Republiki Sloveniji (pritožbeno sodišče jih v izogib ponavljanju ne navaja ponovno) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni takšno, kakršno se je kot pravni standard uveljavilo v upravno sodni praksi in sta ga prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka pravilno obrazložila.

Pritožbene navedbe po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev ne morejo vplivati.

Ker iz tožnikove prošnje za azil tudi po presoji pritožbenega sodišča očitno izhaja, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, je torej njegov strah pred zatrjevanim preganjanjem neutemeljen iz razlogov, kot jih je navedlo prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka. Zato tudi ni pogojev, da bi se v rednem postopku ugotavljalo ali bi tožniku bilo treba priznati azil iz humanitarnih razlogov, kajti očitno neutemeljena prošnja za azil izključuje tudi azil iz humanitarnih razlogov.

Ker so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača tožnikov ugovor, da bi se moral izvesti redni postopek in bi moral biti zaslišan, da bi pojasnil celovito zgodbo o preganjanju v izvorni državi. Postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, je uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem postopku pa, kot je pritožbeno sodišče že navedlo, ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, kar sta tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru prvostopno sodišče ni bistveno kršilo pravil postopka, ker je odločalo, ne da bi opravilo glavno obravnavo. Že v nekaj zadevah je pritožbeno sodišče razsodilo, da je v primeru, kadar gre za postopek po 2. odstavku 35. člena ZAzil, za odločanje o stvari pomembna zgolj prošnja za azil. Že v njej mora namreč prosilec za azil obširno in po resnici navesti okoliščine, ki so pomembne za odločanje o priznanju azila in o tem predložiti tudi dokaze (3. odstavek 29. člena ZAzil). Iz tožnikove prošnje za azil pa je, kot že povedano, očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil in ker tožnik niti v tožbi ni navedel kakšnih drugačnih okoliščin in predložil zanje ustreznih dokazov, po presoji pritožbenega sodišča prvostopnemu sodišču ni bilo treba opraviti glavne obravnave zato, da bi lahko odločilo o stvari. Tudi v pritožbi tožnik ni navedel nobenih okoliščin ali razlogov, ki bi kazale na utemeljenost njegovega strahu pred zatrjevanim preganjanjem in utemeljenost vloge za priznanje azila ter spremenile njegove navedbe v prošnji za azil. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedena glavna obravnava ne bi pripeljala do drugačne odločitve in dejstvo, da ta ni bila opravljena ni vplivalo oziroma ni moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne morejo vplivati ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal že kot tožbene ugovore in jih je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno utemeljeno zavrnilo.

Izpodbijana sodba ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku, zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru, ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.