Jedro

Samo na podlagi več kot 14 let stare listine, katere izvor in namen nista pojasnjena in ki tudi ni bila v celoti prevedena, brez kritične presoje ostalih navedb in dokazov, ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti izključiti dvoma v tožnikovo identiteto.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1080/2012-17 z dne 19. 7. 2012 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo sklep tožene stranke, št. 2142-150/2012/3 (1231-13) z dne 7. 7. 2012, s katerim je tožena stranka tožniku (prosilcu za mednarodno zaščito) omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Postojna, do prenehanja razlogov, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od dne 6. 7. 2012 od 14.40 ure do dne 6. 10. 2012 do 14.40 ure. Tožena stranka je ugotovila obstoj razlogov za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto in šesto alinejo prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

2. V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni utemeljila dvoma v tožnikovo istovetnost. Sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnika in njegovih pojasnil ne dvomi v njegovo identiteto. V zvezi z zakonsko podlago za omejitev osebne svobode iz pete alineje 55. člena ZMZ tožena stranka v dokazno oceno ni vključila tožnikovega pojasnila, zakaj je za mednarodno zaščito zaprosil šele po daljšem bivanju v Sloveniji. Tožnik je na zaslišanju na glavi obravnavi potrdil svoje navedbe v upravnem postopku glede razloga za pozno izražen namen zaprositi za mednarodno zaščito. Ker je tožnik v prošnji navajal ogrožanje v Egiptu na podlagi verskega prepričanja, ni mogoče trditi, da je vložil prošnjo samo zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije. Sodišče zato v zvezi s peto in šesto alinejo 55. člena ZMZ meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejstev, ki naj bi izkazovala zavajanje oziroma zlorabo postopka. Izpodbijani sklep je odpravilo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena v zvezi s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in četrtega odstavka 75. člena ZMZ. Pri svoji odločitvi se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 31/2010 in navaja, da bolj ekstenzivna sodna presoja razlogov iz 51. člena ZMZ, ki bi vključevala v upravnem sporu na novo ugotavljanje dejstev in izvajanje dokazov, s katerimi tožena stranka ni utemeljila izpodbijane odločitve, ne bi bila v skladu s strogimi standardi nepristranske sodne presoje in enakosti orožij.

3. Tožena stranka zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Meni, da obstoji razlog za omejitev gibanja na podlagi prve alineje 51. člena ZMZ, saj je istovetnost osebe ugotovljena šele, ko predloži eno od listin, kot je določeno v 75. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). Tožnik je predložil tudi šest odpustnih pisem iz bolnišnice v Franciji iz leta 2000, ki se nanašajo na osebo z drugim imenom in priimkom, teh listin pa sodišče v sodbi ne navaja in ne pojasni. Tožnik je pri podaji prošnje sicer navedel, da je na zdravljenju v Franciji zlorabil identiteto svojega bratranca, kar pa kaže na to, da z lahkoto prilagaja svoje osebne podatke posamezni situaciji. Glede podlage za omejitev osebne svobode iz pete in šeste alineje prvega odstavka 55. člena ZMZ meni, da je ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva in ne upošteva celotnega dejanskega stanja. V obravnavanem primeru toženi stranki ni bilo treba posebej poudarjati, zakaj je tožnik begosumen, saj to izhaja že iz dejstva, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v več državah Evropske unije ter da je tudi nezakonito prehajal meje. Tožena stranka nima na voljo drugega manj invazivnega posega v človekove pravice, da bi zagotovila cilj, ki ga s tem ukrepom zasleduje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe tožene stranke, izpodbijani sklep je pravilen in zakonit, Vrhovnemu sodišču pa predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča so zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z (ne)obstojem dvoma v tožnikovo identiteto in zaključki, ki se nanašajo na dejstvo, ali je tožnik z utemeljenim razlogom tako pozno (v petdesetih dneh od prijetja v Republiki Sloveniji) izrazil namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, glede na podatke v upravnem spisu in na podlagi tožnikovega zaslišanja na glavni obravnavi, preuranjeni.

7. Tožnik je po lastni izjavi državljan Egipta, po veroizpovedi pa kopt – ortodoksni pravoslavec. Egipt je zapustil leta 1998 iz strahu pred smrtjo. Grozili naj bi mu salafisti po dogodku leta 1997, ko je v cerkvi slikal. Od leta 1998 je živel v Parizu, teden dni pred prijetjem v Republiki Sloveniji (13. 5. 2012) pa je odšel v Trst, da bi si tam uredil zaposlitev in bivanje. Francijo je zapustil zaradi spremembe zakona, ki ureja pridobivanje stalnega prebivališča za tujce, ki tam bivajo več kot deset let. V Sloveniji se je znašel „po nesreči“, saj naj bi ga prevoznik odpeljal v Trst, kjer naj bi mu pomagal najti delo in poiskati prebivališče. 8. Tožnik je v Republiko Slovenijo prispel brez vsakega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo identiteto. Na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po ZTuj-1, ampak se ukrep na tej podlagi lahko odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Vendar pa je sodišče prve stopnje po tožnikovem zaslišanju na glavni obravnavi preuranjeno oziroma brez zadostne dejanske podlage zaključilo, da dvoma glede tožnikove istovetnosti ni.

9. Zaključek sodišča prve stopnje glede neobstoja dvoma v tožnikovo identiteto izhaja iz listine (sporočila cerkve iz Egipta z dne 27. 2. 1998), katere bistven del je prevedel tolmač na glavni obravnavi. Po mnenju sodišča prve stopnje listina izkazuje, da je tožnik sin župnika J. A. in da sta njegovo ime in rojstni datum ista, kot ju tožnik ves čas zatrjuje v postopku. Iz listine naj bi tudi izhajalo, da se ukvarja s tehničnim risanjem v krščanskih cerkvah, kar je zatrjeval že v prošnji za mednarodno zaščito. Samo na podlagi neke več kot 14 let stare listine, katere izvor in namen nista povsem pojasnjena in ki tudi ni bila v celoti prevedena, brez kritične presoje ostalih navedb in dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče s potrebno stopnjo verjetnosti izključiti dvoma v tožnikovo identiteto.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče prve stopnje preuranjeno zadovoljilo s tožnikovim pojasnilom, zakaj je Veleposlaništvo Egipta v Sloveniji odgovorilo slovenski policiji, da tožnika ni v evidenci egiptovskih državljanov. Tožnik je namreč pojasnjeval, da odgovor veleposlaništva temelji na tem, da v času, ko je odšel iz Egipta, potni listi še niso imeli prstnih odtisov, poleg tega pa tudi ni služil vojaškega roka. Po mnenju Vrhovnega sodišča, bi sodišča prve stopnje moralo podatek egiptovskega veleposlaništva bolj kritično presojati. Ni nepomembno dejstvo, da v upravnem in sodnem spisu odgovora egiptovskega veleposlaništva ni. V spisu je samo dopis policije – Centra za tujce, sektorja za mednarodno zaščito z dne 3. 7. 2012, iz katerega izhaja, da je policija na veleposlaništvu Egipta v Sloveniji zaprosila za potrditev njegove identitete in prejela odgovor, da iz njihovih evidenc ni razvidno, da bi bil tožnik egiptovski državljan. Tako ni razvidno, ali se je tožnikova identiteta preverjala na podlagi prstnih odtisov ali pa samo na podlagi zatrjevanih osebnih podatkov. To je po mnenju Vrhovnega sodišča pomemben element, saj v primeru, da se je tožnikova identiteta preverjala samo na podlagi osebnih podatkov, tožnikovo pojasnilo ne drži. Poleg tega tudi ni jasno, zakaj naj bi bilo pomembno dejstvo, da tožnik vojske v Egiptu ni služil, kar bi moralo sodišče prve stopnje na glavni obravnavi razčistiti in to tudi obrazložiti.

11. Tožena stranka v pritožbi tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v sodbi ne navaja in ne pojasni šestih odpustnih pisem iz bolnišnice v Franciji iz leta 2000 (ki jih ravno tako ni ne v sodnem ne v upravnem spisu), ki se glasijo na drugo osebo. Res je, da je tožnik že v prošnji za priznanje mednarodne zaščite pojasnjeval, da je bil v Franciji operiran in da je uporabil izkaznico svojega bratranca. Vseeno pa ta podatek zbuja določen dvom in tožena stranka pravilno opozarja, da bi lahko obstajala tudi možnost, da tožnik prilagaja svoje osebne podatke glede na posamezno situacijo. Zato bi bilo tudi iz tega razloga treba bolj kritično presojati dokument oziroma listino (sporočilo cerkve iz Egipta z dne 27. 2. 1998).

12. Po presoji Vrhovnega sodišča je preuranjen tudi zaključek sodišča prve stopnje glede neobstoja razloga za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s peto alinejo prvega odstavka 55. člena ZMZ, na podlagi katere se prosilcu lahko omeji gibanje, če brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je zato imel možnost. Tožnik je bil v Republiki Sloveniji pred 13. 5. 2012, za mednarodno zaščito pa je zaprosil 3. 7. 2012. Po lastni izjavi takrat zato, ker so bile volitve v Egiptu, na podlagi katerih so na oblast prišli salafisti (zaradi katerih naj bi se počutil ogroženega), konec junija. Sodišče prve stopnje podatka o času (in izidu) volitev ni preverjalo. Je pa ta podatek pomemben, saj je od njega odvisen odgovor na vprašanje, ali je tožnik res v najkrajšem možnem času zaprosil za mednarodno zaščito.

13. Glede na navedeno Vrhovno sodišče meni, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti nova dejstva oziroma izvesti nove dokaze, zato je na podlagi prvega odstavka 79. člena ZUS-1 s sklepom izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo treba v tem sklepu navedene pomanjkljivosti odpraviti.