Jedro

Razmerje med starši in otroki glede stikov ter skrbi za zdravje, telesni in duševni razvoj otroka ni obligacijsko razmerje, za katero bi se uporabljale določbe OZ. Posebnost ureditve razmerja zato tudi izključuje uporabo 269. člena OZ, ki predvideva sodne penale za primer, da dolžnik tudi v primernem dodatnem roku ne izpolni kakšne svoje nedenarne terjatve, katere izpolnitev je že zamudil. Starša, ki ne izpolnjuje obveznosti glede stikov otrok z drugim od staršev, je z izvršbo mogoče prisiljevati k zagotavljanju stikov le v prihodnje, ne pa tudi za nazaj z nadomeščanjem, kot to predlaga upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za določitev sodnih penalov, upniku pa naložilo dolžnici povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 91,39 EUR v 8 dneh.

2. Dolžnik se je po pooblaščencih pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se zahtevku za določitev sodnih penalov ugodi, dolžnici pa se naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Uveljavlja, da je materialnopravno zmotno uvodno navajanje sodišča, da gre v tem primeru za izvršilni postopek in da je treba izvršbo v tovrstnih zadevah izpeljati po določbah 238.a do 238.g člena ZIZ. Upnik ima na voljo, da svojo nedenarno terjatev predhodno poskuša uveljaviti v postopku določitve sodnih penalov, ali bo zahteval izvršbo ali sodne penale, je prepuščeno njemu. Gre za različna postopka, saj se izvršba vodi po določbah ZIZ, sodni penali pa po določbah OZ. 212. člen ZIZ določa le pristojnost izvršilnega sodišča za odločanje o sodnih penalih in razmerje med postopkom sodnih penalov in izvršbe. ZIZ ne predstavlja specialnejše ureditve napram OZ. Sodni penali in izvršba sta usmerjena k prisilitvi k izpolnitvi obveznosti, razlika je le v tem, da gre v primeru izvršbe denarna kazen na račun države, v primeru sodnih penalov pa na račun upnika. Pomembnejši je vidik izvedbe obeh postopkov, ki je v tem, da je v primeru sodnih penalov nadaljnji postopek izterjave prepuščen upniku in njegovim aktivnostim, kar je hitreje kot izvršba denarne kazni, ki jo opravlja sodišče in upnik pri tem ne dobi informacije, ali je do izterjave denarne kazni sploh prišlo. Opozarja, da je predlagal nadomestitev odpadlih stikov dne 4. 5. 2016 in 11. 5. 2016 med njim in otrokoma A. ter B., kakor tudi, da dolžnica oba otroka vključi v terapevtsko obravnavo pri kliničnem psihologu – terapevtu oziroma psihiatru psihoterapevtu z medicinsko izobrazbo in o tem seznani upnika, kot se je zavezala s pravnomočno sodno odločbo. Izvršba po določbah 238.a do 238.g člena ZIZ tega ne omogoča in je že iz tega razloga odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotna. O tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo in sklep nima razlogov. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da ni nepravilna uvodna opredelitev v izpodbijanem sklepu, da gre za izvršilni postopek, saj po izrecni določbi prvega odstavka 212. člena ZIZ sodišče o upnikovi zahtevi za naložitev sodnih penalov dolžniku odloči v izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo navedeno določbo kot procesnopravno podlago za odločanje o predlogu za določitev sodnih penalov v izvršilnem postopku.

5. Višje sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga v zvezi z nadomestvijo odpadlih stikov dne 4. 5. 2016 in 11. 5. 2016 med njim in otrokoma A. ter B., kakor tudi, da dolžnica oba otroka vključi v terapevtsko obravnavo, s čimer smiselno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Izpodbijani sklep vsebuje zadostne razloge, da ga je mogoče preizkusiti, zato očitana kršitev ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo upnikov predlog za določitev sodnih penalov zaradi narave nedenarne terjatve, katere neizpolnitev naj bi bila podlaga za zahtevane sodne penale. To je razvidno iz pojasnila materialnopravne podlage za določitev sodnih penalov, ki je v 269. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), medtem ko upnikova nedenarna terjatev iz izvršilnega naslova izvira iz razmerja med starši in otroki, kar ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Zaradi narave in vsebine obveznosti iz razmerja med starši in otroki je zakonodajalec tudi predpisal specialno ureditev izvrševanja odločb v zadevah glede varstva in vzgoje otrok ter glede osebnih stikov z otroki v Dvajsetem a) poglavju ZIZ, katerega določbe je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi predstavilo. Z opisano posebnostjo ureditve izvršbe navedenih nedenarnih obveznosti je utemeljevalo neprimernost uporabe določbe 269. člena OZ kot materialnopravne podlage za dosego izpolnitve obveznosti, zaradi česar tudi določba 212. člena ZIZ ustrezne podlage za dosego izpolnitve obveznosti ne predstavlja.

7. Ker je sodišče prve stopnje upnikov predlog zavrnilo že iz navedenih razlogov, se ni bilo treba posebej opredeljevati do predloga vsebine sklepa o določitvi sodnih penalov in zato ne gre za pomanjkljivost razlogov, ki bi pomenila absolutno bistveno kršitev določb postopka.

8. Višje sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje kot materialnopravno pravilno. Že zaradi posebnosti ureditve medsebojnih razmerij med starši in otroki, kamor sodijo tako stiki kot tudi skrb staršev za zdravje otrok, njihov telesni in duševni razvoj (v ta okvir sodi dogovor strank iz 4. točke sodne poravnave N 147/2014 z dne 19. 1. 2016 o nadaljnjem vključevanju v terapevtsko obravnavo), se višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da določba 269. člena OZ ne predstavlja ustrezne materialnopravne podlage za dosego izpolnitve obveznosti.(1)

9. Razmerje med starši in otroki glede stikov ter skrbi za zdravje, telesni in duševni razvoj otroka, ni obligacijsko razmerje, za katero bi se uporabljale določbe OZ (prim. drugi odstavek 1. člena OZ). Posebnost ureditve razmerja zato tudi izključuje uporabo 269. člena OZ, ki predvideva sodne penale za primer, da dolžnik tudi v primernem dodatnem roku ne izpolni kakšne svoje nedenarne terjatve, katere izpolnitev je že zamudil. Izvršilni naslov vsebuje ponavljajočo se obveznost v obliki izvrševanja stikov starša z otrokom, tako da morebitne neizpolnitve posameznega stika ni mogoče v skladu z izvršilnim naslovom doseči z izpolnitvijo v dodatnem roku. Če bi sodišče bodisi z določitvijo sodnih penalov bodisi z izvršbo dovolilo nadomeščanje zamujenih stikov, bi poseglo v sam izvršilni naslov in s tem kršilo načelo formalne legalitete kot eno temeljnih načel izvršilnega postopka, v katerega okvir sodi tudi postopek določitve sodnih penalov. To pa pomeni, da je starša, ki ne izpolnjuje obveznosti glede stikov otrok z drugim od staršev, mogoče le z izvršbo prisiljevati k zagotavljanju stikov v prihodnje, ne pa tudi za nazaj z nadomeščanjem, kot to predlaga upnik.

10. V zvezi s predlogom za izpolnitev nedenarne obveznosti vključitve otrok v terapevtsko obravnavo pri kliničnem psihologu višje sodišče zavrača pritožbeno trditev, da določbe ZIZ ne omogočajo izvršitve sodne poravnave. Vsako obveznost iz sodne poravnave, ki je izvršljiva v skladu z določbo 20. člena ZIZ, je dopustno izvršiti po določbah ZIZ. Ker pa gre v konkretnem primeru za izpolnjevanje nedenarne obveznosti v okviru skrbi za zdravje, telesni in duševni razvoj otrok, kot je bilo že prej obrazloženo, je tudi v tem delu po mnenju višjega sodišča izključena uporaba določbe OZ o sodnih penalih. Višje sodišče ob tem le še dodaja, da upnik zapadlosti terjatve in s tem izvršljivosti sodne poravnave N 147/2014 z dne 19. 1. 2016 v 4. točki izreka niti ni izkazal na predpisan način v skladu z drugim oziroma tretjim odstavkom 20. člena ZIZ (v zapisniku o poravnavi paricijski rok ni določen, zato bi bilo treba zapadlost dokazovati z javno listino ali po zakonu overjeno listino oziroma s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku) in zato v tem delu sodna poravnava nima lastnosti izvršilnega naslova. Sodnih penalov ne bi bilo mogoče naložiti že zaradi neizpolnitve pogoja iz 212. člena (obstoj izvršilnega naslova o nedenarni obveznosti) v zvezi s 1. točko drugega odstavka 17. člena in 20. členom ZIZ.

11. Pritožba je glede na navedeno neutemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Upnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Celju v sklepu I Ip 611/2014 z dne 18. 12. 2014.