Jedro

Obdolžencu je dokazana storitev kaznivega dejanja tatvine tudi v subjektivnem pogledu. Ob storitvi je sicer bil pod vplivom mamil kar pa ne zmanjšuje prištevnosti, saj storilca pomirja, ni pa bil tudi v fazi paranoje, saj je iz kraja pobegnil, se zaklenil v vozilo in potem odpeljal, ker je spoznal, da ga bodo obravnavali policisti in ne zato "ker so ga vsi gledali".

Izrek

Pritožba obdolženega M. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi M. K. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi M. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po II. in I. odstavku 211. člena KZ, kar mu v vloženem obtožnem predlogu očita oškodovanec kot tožilec P., S. e. d. d.d., L. in obsojen na kazen dveh mesecev zapora. Skladno z določili II. odstavka 105. člena ZKP je bil obdolženi obsojen tudi na plačilo 16,70 EUR (prej 4.002,46 SIT) oškodovani družbi. Odločeno je bilo še, da se obdolženi oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženi M. K. smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe sodišča prve stopnje o izrečeni mu kazenski sankciji. Prav tako smiselno predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa spremeni tako, da se mu namesto kazni zapora izreče pogojna obsodba z daljšo preizkusno dobo.

Pritožba ni utemeljena.

V nasprotju s pritožnikom senat sodišča druge stopnje ne vidi razlogov za dvom v pravilnost in popolnost po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja te kazenske zadeve. Na podlagi podanega zagovora in vseh potrebnih dokazov izvedenih na glavni obravnavi je namreč mogoče zanesljivo zaključiti, da so inkriminirani dogodki dejansko potekali tako, kot se očita obdolžencu v vloženem obtožnem predlogu in je obrazloženo v razlogih izpodbijane sodbe. Temu ne nasprotuje niti pritožnik, saj tudi sedaj v pritožbi ne oporeka dejstvu, da je bil on tisti, kateri je takrat vozil vozilo v katerega je na bencinskem servisu natočil gorivo v vrednosti 16,70 EUR in se potem, ko ga ni plačal od tam odpeljal. Res je, da je pred tem stopil v servis in delavcu A. B. izročil plačilno kartico, katera je bila zavrnjena. Zaradi informacije katero je dobil navedena priča, da je obdolženi tako ravnal tudi že na drugih servisih Petrola, ga je hotel zadržati do prihod policije. Prav spoznanje, da ga bo obravnavala policija obdolžencu očitno ni bilo povšeči in je iz servisa odšel, se najprej zaklenil v vozilo, nato pa skupaj s sopotnikoma in natočenim bencinom odpeljal. Gre za premišljeno ravnanje obdolženega iz katerega jasno izhaja, da se je takrat zavedal kaj počne in hoče, kot tudi, protipravnosti svoje ravnanja, kakor je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Obdolženi se je torej zavedal in hotel pridobiti protipravno premoženjsko korist na škodo družbe Petrol pri čemer sama višina te, na kar opozarja pritožnik, za presojo v tem delu ni odločilna, zlasti ob ugotovitvi, da je tudi sodišče prve stopnje štelo, da se ji je hotel pridobiti stvar majhne vrednosti, kakor je bilo očitno mu dejanje pravno opredeljeno. Nobenega dvoma ni, da je obdolženi ravnal v krivdni obliki direktnega naklepa, pri tem pa bil tudi po presoji sodišča prve stopnje prišteven. Sam v pritožbi trdi, da je bil takrat pod vplivom mamil, kar naj bi pri njemu povzročilo občutek paranoje, saj je mislil, da ga vsi opazujejo. Meni, da bi bilo to potrebno ugotoviti s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Za kaj takšnega ni videti potrebe, ko je splošno znano, da zaužito mamilo na prištevnost storilca v času izvrševanja kaznivega dejanja ne vpliva v smeri njegove neprištevnosti, ampak na takšen način, da dejanje lažje opravi, saj ga pomiri. Drugačno bi bilo stanje, če bi se nahajal v tako imenovani abstinenčni krizi, katere pa ne zatrjujejo niti obdolženi sam. Da pri tem obdolženi ni bil v stanju paranoje, pa izhaja že iz prej povedanega, ko je obdolženi iz prostorov servisa odšel zato, ker se je zbal policije in ne zato, ker bi ga vsi gledali in opazovali. Storitev kaznivega dejanja je torej obdolžencu dokazana tako v objektivnem, kot tudi v subjektivnem pogledu.

V zvezi s pritožbo je sodišče druge stopnje preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o obdolžencu izrečeni kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje z izrekom kazni zapora, pravilna. Podatki spisa dajejo vso osnovo za zaključek, da gre pri obdolžencu že za specialnega povratnika na katerega kazenske sankcije, v pretežni meri izrečene pred tem, ko je pričel prestajati zadnjo kazen zapora, niso imel prav nobenega pozitivnega učinka. Že zaradi tega obdolžencu, čeprav je morda res, da sedaj ne uživa več mamil kot trdi v pritožbi, ni mogoče brezpogojno verjeti, da kaj takšnega v prihodnje ne bo več storil. Ni torej pogojev za izrek pogojne obsodbe v tem kazenskem postopku, kot to predlaga pritožnik. Nasprotno, ob dejstvu, da je izvršil več podobnih kaznivih dejanj za kar je bil obravnavan pred drugimi sodišči, kar daje težo tudi sedaj obravnavanemu in upoštevanju stopnje kazenske odgovornosti, je bilo dejansko potrebno poseči po strožji kazni zapora. Ta mu je bila odmerjena v povsem primerni višini, zato ni videti potrebe po spremembi izpodbijane sodbe v tem delu v korist obdolženega. Pri tem pa je za dodati, da je tudi sodišče druge stopnje znano, da obdolženi sedaj prestaja kazen zapora, kar bi pomenilo, da bi mu bilo potrebno z upoštevanjem sedaj izrečene izreči novo enotno kazen po določilih KZ o steku. Tega pa ni bilo mogoče storiti, saj ni bila možna pridobitev spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 258/05 (glej dopis na listni številki 49 spisa), brez podatkov tega, ko ni jasno, katere obsodbe so bile obdolžencu že upoštevane pri tam izrečeni enotni kazni, pa navedenega izreka nove enotne kazni ni bilo mogoče opraviti. Čakanje na navedeni sodni spis pa bi brez potreben zavlekel tek tega kazenskega postopka. Zadevo pa bo mogoče še vedno urediti v korist obdolženega z izrekom enotne kazni v nepravi obnovi po določilih čl. 407 ZKP.

Zaradi povedanega pritožbi ni bilo mogoče ugoditi, ampak jo je bilo potrebno kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel, zato bi moral plačati povprečnino. Plačila te ga je sodišče druge stopnje oprostilo iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.