Jedro

Sodišče lahko na storilčev odnos do izvrševanja kaznivih dejanj v zvezi s sklepanjem o obstoju ponovitvene nevarnosti sklepa tudi na podlagi kazenskih postopkov, ki se niso končali s pravnomočno obsodilno sodbo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega D.S. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena v zvezi z 20. členom in nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom po prvem odstavku 307. člena v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) iz razloga po tretji točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredila pripor, ki traja od 18.5.2009 od 13.10 ure dalje. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. 2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti in v uvodu uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz razloga po 1. točki 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena ZKP. V obrazložitvi navaja: da je bila osumljencu kršena pravica do obrambe, ker izpodbijani sklep ne vsebuje zakonske označbe kaznivih dejanj; da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa, ker iz izreka izhaja, da je vrgel bombo eden izmed osumljencev, sodišče pa v razlogih dopušča možnost, da S. na kraju dejanja ni bilo, da sodišče v zvezi z utemeljenostjo suma ni upoštevalo izpovedbe priče A.L., da sta motiv za storitev kaznivega dejanja in ponovitvena nevarnost utemeljena z izrečenimi vzgojnimi ukrepi zoper osumljenca kot mladoletnika, zato se oba sklepa opirata na nedovoljen dokaz ter da je v obravnavanem primeru podan navidezni stek med kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti in kaznivim dejanjem nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom. Vrhovnemu sodišču predlaga naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. je v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Po njenem stališču ni dvoma katerega kaznivega dejanja je D.S. osumljen, zatrjevano neupoštevanje dokaza, ki je osumljencu v prid pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče pri ocenjevanju ponovitvene nevarnosti ni uporabilo dokaza, ki je nezakonit. 4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan osumljencu in njegovi zagovornici. Osumljenec se o njem ni izjavil, njegova zagovornica pa je v izjavi izrazila nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke in poudarila, da vztraja pri stališčih zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

B.

6. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je bila osumljencu kršena pravica do obrambe, ker sklep o odreditvi pripora ne vsebuje vseh elementov iz drugega odstavka 202. člena ZKP, in sicer ne vsebuje zakonske označbe kaznivih dejanj, zato ni jasno kakšna oblika udeležbe se osumljencu očita.

7. Ko še ni vložena zahteva za preiskavo, mora sklep o odreditvi pripora vsebovati opis dejanja, ustrezno pravno opredelitev kaznivega dejanja (pravno kvalifikacijo) in tudi okoliščine, ki upravičujejo utemeljenost suma, da je priprti storil kaznivo dejanje. Ni sicer potrebno, da bi tudi izrek sklepa o odreditvi pripora, če je izdan pred vložitvijo zahteve za preiskavo oziroma pred izdajo sklepa o preiskavi, vseboval opis kaznivega dejanja, vsekakor pa ga morajo vsebovati razlogi sklepa.

8. Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je osumljencu kršena pravica do obrambe, ker naj bi izpodbijani sklep ne vseboval zakonske označbe kaznivih dejanj in ker iz njega ni jasno kakšna oblika udeležbe se osumljencu očita. Že iz uvoda izpodbijanega sklepa je razvidno, da je preiskovalna sodnica pripor odredila zaradi obstoja utemeljenega suma, da je osumljenec storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena in kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom po prvem odstavku 307. člena KZ-1, in da je obe dejanji storil v zvezi z 20. členom KZ-1, torej v sostorilstvu. Pravna opredelitev kaznivih dejanj in oblika udeležbe osumljenca pri kaznivih dejanjih je jasno razvidna tudi iz opisa osumljenčevega ravnanja v izreku sklepa (kjer je navedeno, da je deloval v dogovoru s S.R. ter da je skupaj z njim protipravno hranil vojaško orožje, kar nedvoumno kaže na sostorilstvo) ter iz njegovih razlogov.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve, da je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa in s tem kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se v izreku trdi, da je bombo vrgel eden od osumljencev, kar pa ni logično, če je bil D.S. v lokalu M. Preiskovalna sodnica v razlogih sklepa (tretji odstavek na tretji strani) sicer res dopušča možnost, da se je osumljenec v kritičnem času nahajal v lokalu M. s svojim dekletom, ob tem pa pojasni, da to ne izključuje možnosti, da se je predhodno dogovoril s S.R. glede odvrženja bombe. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da natančnejši opis kaznivega dejanja v tej fazi postopka ni potreben, saj se bo šele v nadaljnjem postopku lahko jasneje ugotovila vloga posameznega obdolženca pri storitvi kaznivega dejanja.

10. Vložnica zahteve trdi, da se pravnomočni sklep opira na nedovoljen dokaz (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), ker se v skladu s 86. členom KZ podatki iz evidenc o vzgojnih ukrepih smejo dati samo v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku, izpodbijana sklepa pa domnevni motiv za kaznivo dejanje in s tem obstoj utemeljenega suma ter ponovitveno nevarnost osumljenca utemeljujeta prav z izrečenimi vzgojnimi ukrepi zoper S. kot mladoletnika. Osumljenec po podatkih spisa še ni bil obsojen za kaznivo dejanje, zato je utemeljitev izreka izpodbijanega sklepa z njegovo obravnavo v postopku za mladoletnike v nasprotju s podatki spisa, kar predstavlja kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

11. Pritrditi gre trditvi zahteve za varstvo zakonitosti, da se v skladu s 86. členom KZ podatki iz evidence o vzgojnih ukrepih smejo dati sodiščem samo v zvezi s kazenskim postopkom proti mladoletniku. To pomeni, da sodišču ni mogoče sporočiti podatkov o vzgojnem ukrepu zoper mladoletnika, ko se zoper njega vodi kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil že po doseženi polnoletnosti. Navedeno velja le za evidenco o vzgojnih ukrepih, ne pa tudi za evidenco o drugih kazenskih sankcijah, izrečenih mladoletnikom oziroma za druge podatke v zvezi s kazenskim postopkom, ki je tekel proti mladoletniku.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se ni mogoče strinjati z vložnico zahteve, da se izpodbijani pravnomočni sklep opira na nedovoljen dokaz ter da je okoliščina, da je bil osumljenec obravnavan v postopku za mladoletnike v nasprotju s podatki spisa. Sodišče pri ugotavljanju osumljenčevega motiva za domnevno storitev kaznivega dejanja in pri ocenjevanju njegove ponovitvene nevarnosti namreč ni upoštevalo vzgojnih ukrepov, ki so mu bili morebiti izrečeni, temveč je upravičeno opozorilo na dejstvo, da se je proti osumljencu pri tem sodišču vodilo več mladoletniških postopkov, na podlagi česar je sklepalo, da se je osumljenec na takšen način hotel maščevati oziroma zastrašiti policiste. Kot pravilno ugotavlja že vrhovna državna tožilka lahko sodišče na storilčev odnos do izvrševanja kaznivih dejanj sklepa tudi na podlagi kazenskih postopkov, ki se niso končali s pravnomočno obsodilno sodbo, zato tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotovljena subjektivna okoliščina v zvezi s ponovitveno nevarnostjo osumljenca ni bila ugotovljena nezakonito.

13. Zahteva za varstvo zakonitosti meni, da kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem ali eksplozivom po prvem odstavku 307. člena KZ-1 zaradi inkluzije (oziroma navideznega steka) s kaznivim dejanjem povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1 ni samostojno kaznivo dejanje, ker je kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti nujno povezano z nošenjem bombe.

14. Vrhovno sodišče ugotavlja, da za odreditev pripora zadošča že, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1, zato je v tej fazi postopka nepomembno ali je njegovo ravnanje zaradi navideznega steka (ob življenjsko gledano enaki kriminalni količini) opredeljeno kot eno kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti, kot to uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, v katerega je zajeta tudi hramba vojaškega orožja - ročne bombe, ali pa je kvalificirano kot dve samostojni kaznivi dejanji. Natančnejša pravna opredelitev kaznivega dejanja je stvar nadaljnjega postopka in za presojo obstoja pripornih razlogov ni pomembna.

15. Navedbe zahteve, da v spisu ni dokazov, da je osumljenec na kraju dejanja skušal dajati vtis, da je tam naključno in da zgolj iz radovednosti opazuje delo policistov ter da sodišče ni upoštevalo izjave A.L., ki je potrdila osumljenčev alibi, v čemer vložnica vidi kršitev 17. člena ZKP, kažejo na nestrinjanje z dokazno oceno preiskovalne sodnice in pritožbenega sodišča in po vsebini pomenijo izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar po drugem odstavku 420. člena ZKP ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornica osumljenega D.S., niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.