Jedro

Določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP res predvideva, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. Vendar pa je navedena določba stopila v veljavo šele z novelo ZOZP-D in se glede na njen 38. člen uporablja le za škodne dogodke, ki so se pripetili po njeni uveljavitvi. Ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 31.7.2004, se določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP nanj (oziroma iz njega izvirajoče zahtevke) ne more nanašati.

Izrek

I. Pritožbi četrtotoženke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu pravilno glasi: »Tožena stranka Slovensko zavarovalno združenje je dolžna tožeči stranki dr. M. B. v roku 15 dni plačati 1.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.7.2007 dalje do plačila.«.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: »Tožeča stranka je dolžna prvi, drugi in tretji toženi stranki v roku 15 dni povrniti 1.888,65 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.«.

III. V preostalem se pritožba četrtotoženke zoper sodbo in pritožba tožnika zoper sklep zavrneta in se omenjeni odločbi v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdita.

IV. Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 26.5.2014: - zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo, drugo in tretjetoženko (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna četrtotoženka v 15 dneh tožniku plačati znesek 1.470,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.12.2004 dalje do plačila (II. točka izreka), - zavrnilo, kar je tožnik zahteval več ali drugače (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna četrtotoženka v 15 dneh tožniku plačati pravdne stroške v znesku 1.152,22 EUR (IV. točka izreka).

S sklepom z dne 17.11.2014 pa je odločilo, da je dolžan tožnik prvo, drugo in tretjetoženki v roku 15 dni povrniti 2.381,86 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je pritožila četrtotoženka, zoper sklep pa tožnik.

3. Četrtotoženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper II. in IV. točko izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (vse s stroškovno posledico). Poudarja da je materialnopravno zgrešena odločitev sodišča prve stopnje, češ da zakonske zamudne obresti od glavnice dolguje od 22.12.2004 dalje do plačila. Sodišče je svoje odločitev oprlo na določilo 165. člena OZ, a pri tem spregledalo, da se ta določba nanaša na zapadlost terjatve, ki pa ni identična s pojmom zamude. Pritožnica se sklicuje na 299. člen OZ. Za tožnikov zahtevek je pritožnica izvedela šele iz (v tem postopku) vložene tožbe. Zato pred tem z izplačilom odškodnine ni mogla priti v zamudo. Nadalje se sklicuje na določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP. Ta je specialnejši predpis in v skladu z njim pride četrtotoženka v zamudo v roku 3 mesecev od dneva vložitve obrazloženega odškodninskega zahtevka. Ker je bila s tožbenim zahtevkom seznanjena šele s prejemom tožbe 24.8.2007, (upoštevaje omenjeno določilo) ni mogla priti v zamudo pred 24.11.2007. Glede odločitve o stroških navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih stroškov za odgovor na tožbo, pripravljalne vloge, pritožbo, temu pripadajočih materialnih stroškov in DDV, kar skupaj znaša 771,09 EUR. Stroški so bili priglašeni v samih vlogah, na kar je opozorila že v stroškovniku. Prav tako sodišče neutemeljeno kot potrebnega stroška ni priznalo prevoda pisnih izjav udeležencev oziroma prič prometne nesreče v znesku 90,00 EUR. Sodišče je tožniku za naroke in trajanje narokov prisodilo 1800 točk, kar je preveč (pravilno naj bi bilo 1500).

4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Tožnik se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Navaja, da ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da preizkusiti (poleg tega je neobrazložen). Sodišče ni upoštevalo, da je vse štiri toženke zastopala ista odvetnica A. G. Ta je v imenu vseh štirih opravljala vsa pravdna dejanja. Sodišče prve stopnje je že s svojo sodbo, zoper katero se je četrtotoženka tudi pritožila in o pritožbi še ni bilo odločeno, odločilo tudi glede stroškov postopka, katere je dolžna plačati po sodbi sodišča prve stopnje z dne 26.5.2014 četrtotoženka. Iz izpodbijanega sklepa ni moč zaključiti, na kakšni podlagi je sodišče navedene stroške prvo, drugo in tretjetoženke odmerilo glede na to, da je o njih že odločilo v sodbi II P 960/2013 z dne 26.5.2014, kot tudi, kdaj sploh so bili navedeni stroški (katere je sodišče z izpodbijanim sklepom priznalo) priglašeni.

6. Toženke na pritožbo niso odgovorile.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

V zvezi s četrtotoženkino pritožbo zoper II. točko izreka sodbe z dne 26.5.2014:

8. Tožnik je v tej pravdi plačilo zakonskih zamudnih obresti od toženk zahteval od dne 22.12.2004 dalje. Relevantnost omenjenega datuma je v tožbi utemeljeval s tem, da je drugotoženki podal končni rok z dopisom z dne 6.12.2004 za poravnavo (v tem postopku vtoževane) škode in stroškov (te navedbe potrjuje vsebina dopisa z dne 6.12.2004 v prilogi A9). Ker pa je omenjeni dopis „naslovil“ zgolj na slednjo, z vidika nastanka plačilne zamude ne more biti relevanten za četrtoženko (ki je edina dolžna poravnati nastalo škodo). V tem oziru so pritožbene navedbe utemeljene.

9. Predhodna ugotovitev pa ne velja za pritožničino sklicevanje na določilo tretjega odstavka 27. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP).(1) Ta res določa, da toženka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek. Vendar pa je navedena določba stopila v veljavo šele z novelo ZOZP-D(2) in se glede na njen 38. člen uporablja le za škodne dogodke, ki so se pripetili po njeni uveljavitvi. Ker je do obravnavanega škodnega dogodka prišlo 31.7.2004, se določilo tretjega odstavka 27. člena ZOZP nanj (oziroma iz njega izvirajoče zahtevke) ne more nanašati.

10. V konkretnem primeru je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena OZ,(3) v skladu s katero pride, če rok za izpolnitev ni določen, dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, od njega zahteva, da naj izpolni svojo obveznost. Upoštevajoč, da je bila tožba (tudi) zoper četrtotoženko vložena dne 31.7.2007, je od tega datuma dalje tožnik od nje upravičen zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti. Zato je bilo potrebno pritožbi četrtotoženke zoper II. točko izreka sodbe z dne 26.5.2014 delno ugoditi in izpodbijano odločitev upoštevajoč predhodno navedeno spremeniti (358. člen ZPP(4)). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem njeno pritožbo zoper II. točko izreka sodbe kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s četrtotoženkino pritožbo zoper IV. točko izreka sodbe z dne 26.5.2014 oziroma tožnikovo pritožbo zoper sklep z dne 17.11.2014:

11. Pritožbena navedba četrtotoženke, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku za naroke oziroma njihovo trajanje narokov namesto 1500 napačno prisodilo 1800 točk, je premalo konkretna in ji zato ni moč slediti.(5) Upravičeno pa četrtotoženka opozarja, da sodišče prve stopnje na drugi strani ni upoštevalo stroškov za sestavo odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog in pritožbe (vključno s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV), prav tako ne stroškov prevoda. Vse (torej tudi te, ki jih v pritožbi omenja četrtotoženka(6)) stroške, ki so v postopku nastali toženkam, pa je sodišče prve stopnje upoštevalo v sklepu z dne 17.11.2014, s katerim je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov prvih treh toženk. Tožnik na drugi strani v svoji pritožbi utemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje v sklepu, ki ga izpodbija, prvim trem toženkam ponovno priznalo stroške, ki jih je upoštevalo že pri ugotavljanju obsega stroškov četrtotoženke v sami sodbi. Velik del stroškov toženk je bil tako dejansko (neutemeljeno) upoštevan dvakrat. 12. Za pravilno odločitev o stroških je bilo potrebno prvenstveno ugotoviti, kakšni skupni stroški so nastali štirim toženkam, ki jih je v postopku zastopala ista pooblaščenka. Pritožbeno sodišče je glede tega vprašanja izhajalo iz višine stroškov toženk, kot jo je v sklepu z dne 17.11.2014 ugotovilo sodišče prve stopnje,(7) pri čemer je izračun „korigiralo“ tako, da je namesto v sklepu uporabljenega 20% (zaradi pooblaščenkinega zastopanja štirih strank) upoštevalo(8) 30% povečanje zaradi zastopanja štirih strank.(9) Skupni znesek njihovih stroškov tako znaša 2.518,2 EUR. Prve tri toženke, zoper katere je tožnik v postopku v celoti propadel, so upravičene do povrnitve 3/4 tega zneska oz. do plačila pravdnih stroškov v višini 1.888,65 EUR. V tem oziru je bilo potrebno tožnikovi pritožbi zoper sklep (delno) ugoditi in tega ustrezno spremeniti (tretja točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi tožnika niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje z dne 17.11.2014 potrditi (druga točka 365. člena ZPP).

13. V skladu s predhodno navedenim na četrtotoženko, zoper katero je tožnik v postopku delno uspel (45%), odpade 1/4 prej ugotovljenih skupnih stroškov toženk (2.518,2 EUR) oziroma znesek 629,55 EUR. Upoštevaje njen 55% uspeh v pravdi ji gre povračilo v višini 346,25 EUR. Ker je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljen obseg stroškov, ki ga je od nje upravičen zahtevati tožnik (1.856,80 EUR), to pomeni, da po pobotanju (obojestranskih stroškovnih obveznosti tožnika in četrtotoženke) dobimo razliko(10) v korist tožnika, ki je večja od tiste ugotovljene s strani sodišča prve stopnje.(11) Ker pa se je zgolj četrtotoženka pritožila zoper stroškovno odločitev vsebovano v IV. točki izreka sodbe, le-te ni bilo moč spremeniti, saj bi to pomenilo spremembo v njeno škodo (359. člen ZPP). Vendar pa je bilo potrebno (iz predhodno navedenih razlogov) njeno pritožbo zoper omenjeno stroškovno odločitev zavrniti in izpodbijano odločitev potrditi (353. člen ZPP).

14. Ker sta obe stranki s svojima pritožbama zgolj delno uspeli, sami nosita stroške nastale z njuno vložitvijo (1. in 2. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS št. 70/94, s kasnejšimi spremembami.

(2) Ur. l. RS št. 52/2007. (3) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(4) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(5) Ni namreč pojasnjeno, kateri priglašeni stroški točno (oziroma v zvezi s katerim narokom) naj bi bili priznani neutemeljeno.

(6) Razen za vlogo z dne 17.8.2009, glede katere ni razvidno, kje v spisu naj bi se nahajala.

(7) Prve tri toženke se zoper sklep niso pritožile, medtem ko so tožnikovi pritožbeni očitki, češ da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdaj naj bi bili (s strani sodišča prve stopnje) priznani stroški priglašeni oziroma na kakšni podlagi naj bi bili odmerjeni, neutemeljeni (sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa navaja tako, kje naj bi bili stroški priglašeni, prav tako navaja njihovo pravno podlago). Njegovi očitki, da ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se ne da preizkusiti, ne držijo.

(8) V skladu z 9. členom za odločitev relevantne Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/2003, s kasnejšimi spremembami).

(9) Te so tako svoje stroške v postopku tudi priglasile.

(10) In sicer 1.510,55 EUR.

(11) In sicer 1.152,22 EUR.