20. 5. 2010

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Ane Trotošek Šerbec in Avgusta Šerbca, oba Ljubljana, ki ju zastopa Ervin Dokič, odvetnik v Piranu, na seji 20. maja 2010

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II DoR 65/2009 z dne 14. 10. 2009 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog pritožnikov (v pravdi tožencev) za dopustitev revizije. Presodilo je namreč, da nista ravnala v skladu s četrtim odstavkom 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), ker v predlogu nista natančno in konkretno navedla spornega pravnega vprašanja in tudi ne domnevno prekršenega pravnega pravila. Zapisalo je še, da je njun predlog po vsebini revizija, ki ne presega revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (40.000 EUR), in je zato nedovoljena.

2.Pritožnika zoper navedeni sklep vlagata ustavno pritožbo. Obširno opisujeta, zakaj sta po njunem mnenju sodbi sodišč prve in druge stopnje napačni, in poudarjata, da sta vse to jasno in konkretno navedla v predlogu za dopustitev revizije. Revizijsko sodišče naj bi njun predlog očitno napačno ocenilo in s tem ravnalo arbitrarno. Zato je po njunem mnenju kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

3.Skupaj z ustavno pritožbo pritožnika vlagata tudi pobudo za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). V zvezi s tem navajata, da je bila tožba v njuni zadevi vložena leta 2003, ko je bila revizija glede na ocenjeno vrednost spora dovoljena. Opozarjata, da je bila prva sodba sodišča prve stopnje, izdana pred 1. 10. 2008, razveljavljena, druga prvostopenjska sodba pa je bila izdana po uveljavitvi ZPP-D, ko revizija v njuni zadevi glede na tretji odstavek 130. člena ZPP-D ni več dovoljena in ko vrednosti spora ni bilo več mogoče spreminjati. Prepričana sta, da takšna ureditev v nasprotju z načeli pravne države, pravne varnosti in sorazmernosti (2. člen Ustave) ter v nasprotju z enakostjo pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ureja razmerja za nazaj (155. člen Ustave). Ko je zakonska pravica do revizije pridobljena, naj je namreč ne bi bilo mogoče odvzeti na način, na kakršnega naj bi to storil tretji odstavek 130. člena ZPP-D. Ista zakonska določba po njunem mnenju "diskriminatorno" obravnava posameznike, ki so istočasno vložili tožbe in katerih revizije so bile tedaj dopustne: tisti, katerih zadeve so bile zaključene pred 1. 10. 2008, so pravico do revizije obdržali, tisti, v katerih zadevah so bile sodbe izdane po tem datumu, pa so to pravico izgubili. Takšen ukrep se jima zdi nesorazmeren, saj naj bi bile njegove posledice "strahotne".

B. – I.

4.Pritožnika sta zapisala, da izpodbijata drugi in tretji odstavek 130. člena ZPP-D. Drugi odstavek določa izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka istega člena, po katerem se postopek, začet pred uveljavitvijo ZPP-D, nadaljuje po določbah tega zakona. Skladno z navedenim drugim odstavkom se v primeru, ko je bila pred uveljavitvijo ZPP-D na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, postopek nadaljuje po dotedanjih predpisih. Tretji odstavek 130. člena ZPP-D pa določa, da se v primeru, ko je po uveljavitvi ZPP-D odločba prve stopnje, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, razveljavljena, postopek nadaljuje po določbah ZPP-D. Iz vsebine pobude izhaja, da pritožnika izpodbijata le navedeno določbo (poleg tega le zanjo izkazujeta pravni interes), zato je Ustavno sodišče opravilo preizkus le v tem obsegu.

5.Ustavno sodišče je na vsebinsko enake argumente, kot jih vsebuje pobuda, že odgovorilo v sklepu št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166). Tedaj je zavrnilo očitke o protiustavnosti prehodne določbe 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ki je postrožila pogoje za revizijo in ki je predpisala, da se nova ureditev uporablja tudi glede postopkov, začetih pred njeno uveljavitvijo. Zapisalo je, da pravica do revizije ne nastane z vložitvijo tožbe, ampak šele po pravnomočnosti drugostopenjske odločbe, zato med postopkom ne more biti odvzeta in torej ne gre za nedopusten poseg v pridobljeno pravico (155. člen Ustave). Poudarilo je, da bi bilo z vidika načela varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave sicer nedopustno, če bi uporaba novega zakona za tekoče sodne postopke povzročila negativne posledice stranki, ki je procesna dejanja upravičeno opravljala tako, da se je zanesla na ureditev, veljavno v času opravljanja teh dejanj, in ni mogla pričakovati, da se bo zakonska ureditev postopka v vmesnem času spremenila. Presodilo pa je, da glede na smisel ocene vrednosti spornega predmeta zaostritev pogojev za revizijo ni neskladna s tem načelom. Prav tako je kot neutemeljene zavrnilo očitke o primerjavi procesnih položajev strank pri vlaganju izrednih pravnih sredstev glede na čas vložitve tožbe.

6.Smiselno enako velja tudi za izpodbijani tretji odstavek 130. člena ZPP-D. Ker pravica do revizije ne nastane z vložitvijo tožbe, vanjo logično ne more biti poseženo med postopkom. S tem ko nova, strožja ureditev pogojev za revizijo velja tudi za primere, ko so stranke tožbo vložile pred uveljavitvijo te ureditve, pa je bila po njeni uveljavitvi odločba prve stopnje (s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal) razveljavljena, torej ne more biti (nesorazmerno) poseženo v (pridobljeno) pravico do revizije. Očitek o neskladju z drugim odstavkom 155. člena Ustave je zato neutemeljen. Ob izhodišču, da je smisel navedbe vrednosti spornega predmeta realno oceniti ekonomski pomen spora (in ne določiti njegovo vrednost v odvisnosti od tega, ali bo dosegla višino, ki zagotavlja kasnejšo revizijo), prav tako očitno ne gre za neskladje z načelom varstva zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. Stranki, ki vrednost spornega predmeta opredeli skladno z opisanim namenom tega instituta, kasnejša zaostritev pogojev za revizijo z zvišanjem vrednostnega praga namreč ne povzroči negativnih posledic. Načelo varstva zaupanja v pravo pa ne varuje stranke, ki se pri opredelitvi vrednosti spornega predmeta ne ravna po realni ekonomski vrednosti spora, temveč po učinku za dovoljenost revizije.[1] Zgolj okoliščina, da so stranke v različnih pravdnih postopkih istočasno vložile tožbe, ne utemeljuje primerljivosti njihovih položajev pri možnosti vlaganja izrednih pravnih sredstev. Zato je očitno neutemeljen tudi očitek o neskladju izpodbijane ureditve z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

7.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo (1. točka izreka).

B. – II.

8.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane (2. točka izreka).

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Glej 6. točko sklepa št. U-I-21/02.