Jedro

V skladu z določbo 506. člena OZ ima pogodbi zvesta stranka v primeru razdrtja prodajne pogodbe poleg pravice do povračila škode po pravilih iz 504. in 505. člena OZ tudi pravico do povračila morebitne večje škode. Upoštevaje navedeno pravilo, bi morala tožeča stranka dokazati, za koliko je njena škoda večja od škode, ki jo je imela zaradi kritne prodaje že naročenega blaga po Pogodbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 316.587,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 75.843.386,00 SIT od 1. 9. 2003 do 31. 12. 2006 in od zneska 316.587,00 EUR od 1. 1. 2007 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo v plačilo 7.747,86 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke, oziroma, da z vmesno sodbo odloči, da je zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov po specificiranem stroškovniku.

3. Tožena stranka na pritožbo, ki ji je bila vročena 2. 3. 2012, ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v gospodarskem sporu tožeče stranke B., d. o. o., proti toženi stranki S., d. o. o., zaradi plačila 109.588,57 EUR postala pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VII Pg 1405/2010 z dne 3. 9. 2010, s katero je ugotovljena terjatev tožeče stranke v višini 109.588,57 EUR, kot tudi v pobot ugovarjana odškodninska terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 109.588,57 EUR in je tožbeni zahtevek po medsebojnem pobotanju terjatev zavrnjen (sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1467/2010 z dne 1. junija 2011).

6. Zaradi razdrtja Pogodbe o nakupu in prodaji blaga (v nadaljevanju Pogodba), ki jo je sodišče prve stopnje presojalo (po vpogledu v spis VII Pg 1405/2010, v katerem je bila predložena), je družba S., d. o. o., kot tožeča stranka, poleg odškodnine za kritno prodajo blaga (505. člen OZ), ki jo je uveljavljala v pobot v zadevi VII Pg 1405/2010, v obravnavanem sporu (z nasprotno tožbo) uveljavljala zaradi razdrtja pogodbe še izgubljeni dobiček kot pozitivni pogodbeni interes. Trdila je, da je bil skupni letni promet za sezono 2002/2003 (jesensko zimska kolekcija 2002 ter pomladno poletna kolekcija 2003) ob sklenitvi Pogodbe dogovorjen po maloprodajnih cenah v višini 3.427.330,00 EUR in da je njen izgubljeni dobiček enak neto marži, ki bi jo dosegla, če bi bila Pogodba o nakupu in dobavi blaga v celoti izpolnjena, ta pa znaša glede na planiran promet po Pogodbi, upoštevaje 70% maržo tožene stranke ter stroške tožeče stranke po njenem specificiranem izračunu, 316.587,00 EUR.

7. V skladu z določbo 506. člena OZ ima pogodbi zvesta stranka v primeru razdrtja prodajne pogodbe poleg pravice do povračila škode po pravilih iz členov 504. in 505. člena OZ tudi pravico do povračila morebitne večje škode. Upoštevaje navedeno pravilo, bi morala tožeča stranka dokazati, za koliko je njena škoda večja od škode, ki jo je imela zaradi kritne prodaje že naročenega blaga po Pogodbi.

8. Sodišče prve stopnje je kot dokazane potrdilo trditve tožeče stranke, da je utemeljeno odstopila od pogodbe, ker ji je tožena stranka izjavila, da ne bo realizirala odprtja B., kar pomeni, da ni izpolnila bistvenega dela Pogodbe, ki je bil v njeni obvezi, da uredi prodajne prostore za prodajo blaga posameznih blagovnih znamk. Materialno pravno pravilno je presodilo, da te okoliščine predstavljajo predpostavko za uveljavljanje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožbeni zahtevek tožeče stranke iz naslova izgubljenega dobička pa je zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala zatrjevanega obsega odškodnine v smislu 1. odstavka 243. člena OZ, to je višine izgubljenega dobička, ki bi ga tožena stranka morala pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so ji bila znana ali bi ji morala biti znana. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo trdila, da je bila Pogodba sklenjena kot okvirna pogodba, ki je predvidevala posamezna naročila blaga, kar potrjuje tudi eno naročilo, ki ga je tožena stranka dala tožeči stranki. Zanikala je tudi kakršenkoli dogovor oziroma zavezo tožene stranke o višini prometa kot pogoju, na podlagi katerega naj bi tožeča stranka sploh sklenila Pogodbo s toženo stranko, da ji dobavlja blago določenih blagovnih znamk. Na podlagi teh ugovorov, je sodišče prve stopnje presojalo Pogodbo in ugotovilo, da ne vsebuje določil, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na zatrjevani obseg dogovorjenega prometa. Zato je zaključilo, da je očitno, da je bila natančna specifikacija naročil prepuščena naknadnemu dogovoru pravdnih strank, ki bo sledil izgradnji B. Tožeči stranki je jasno in razumljivo odgovorilo, da je njeno zatrjevanje, da Pogodbe s toženo stranko ne bi sklenila, v kolikor pogodbeni stranki ne bi že ob sklenitvi Pogodbe tudi izrecno dogovorili obsega poslovanja, neprepričljivo, ker če bi ta okoliščina za tožečo stranko predstavljala bistveni element za sklenitev pogodbe, potem ni videti razumnega razloga, zakaj v pisno Pogodbo višine prometa nista zapisali tako kot sta natančno zapisali druge pogoje prodaje blaga. Zato očitek sodišču prve stopnje, da je Pogodbo presojalo formalistično in da ni upoštevalo vseh okoliščin primera, ni utemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vse okoliščine konkretnega primera in ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da se je tožena stranka pred izjavo, da ne bo zgradila B., zavezala v smislu določbe 1. odstavka 435. člena OZ, da bo od tožene stranke kupila blago določenih blagovnih znamk v količini, kot jo zatrjuje tožeča stranka. Iz kvadrature predvidenih prodajnih kotičkov, neobvezujočih izračunov in ustnih dogovorov, bi bilo mogoče sklepati na zavezo o višini prometa, če je pogodbeni stranki ne bi smiselno izključili s pisno pogodbo, kot rezultatom dogovorov, v kateri pa se je tožena stranka zavezala dati tožeči stranki sprotno naročilo, kar je v enem primeru, ki je bil predmet druge pravde, tudi storila. Zato je neutemeljeno sklicevanje tožeče stranke na drugačna običajna ravnanja v praksi, prav tako pa tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni presojalo potrebnih ravnanj pogodbenih strank in njihovih učinkov po 12. členu OZ. S tem pa se izkaže, da pritožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določbe 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno kot neutemeljen zavrnilo dokazni predlog tožeče stranke, da se za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov v zvezi s poslovno prakso odredi izvedenstvo ekonomske stroke. Ker je kot odločilen štelo dogovor pogodbenih strank iz Pogodbe o dajanju sprotnih naročil za dobavo blaga, v tem smislu pa je bilo dano s strani tožene stranke le eno naročilo, so nepomembne trditve tožeče stranke, da je toženo stranko Š. L. kot pooblaščenka po zaposlitvi zavezala k nakupu blaga v količini, ki jo zatrjuje tožeča stranka. Sicer pa pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da dejstvo, da se je navedena izkazala tožeči stranki z vizitko (A56), na kateri ni navedena nobena njena funkcija v družbi, ne daje tožeči stranki pravice na sklepanje, da je imela pooblastilo v smislu 80. člena OZ za sklenitev ustne letne pogodbe o nakupu in za zavezo o tem, da bo tožena stranka ustvarila za 3.427.330,00 EUR prometa, kar tožeči stranki predstavlja podlago za izračun izgubljenega dobička. Zato je tudi neutemeljen očitek sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče Š. L. in da je s tem kršilo tožeči stranki pravico do izjave.

10. S tem se izkaže, da so pravilni razlogi sodišča prve stopnje o tem, da med pravdnima strankama pred kršitvijo Pogodbe s strani tožene stranke, ni bil dosežen dogovor o skupni količini prodaje blaga. Ravno tak dogovor o skupni količini prodaje pa je bil bistven v zadevi III Ips 53/2001, na katero se zato pritožnica neutemeljeno sklicuje.

11. Ker tožeča stranka ni uspela z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi, prav tako pa tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).