Jedro

Geodetski načrt mora glede prikaza parcelnih mej temeljiti na podatkih zemljiškega katastra. Iz certifikata h geodetskemu načrtu, ki se nahaja v PGD, in s katerim je odgovorni geodet v skladu s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika o geodetskem načrtu potrdil skladnost geodetskega načrta s predpisi, ki urejajo graditev objektov in urejanje prostora oz. drugimi predpisi, ki določajo izdelavo geodetskega načrta in z namenom njegove uporabe, je potrjeno, da so podatki o zemljiških parcelah vzeti iz digitalnega katastrskega načrta GURS. Po tako prikazani meji pa ni dvoma, da objekt investitorjev v celoti leži na njunem zemljišču. Zgolj dejstvo, da meja ni urejena in je njen prikaz informativne narave, še ne pomeni, da sporni objekt sega tudi na tožnikovo parcelo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izdala investitorjema A.A. in B.A. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) gradbeno dovoljenje za legalizacijo vzhodne polovice stanovanjskega dvojčka, stoječega na zemljišču parc. št. 252/13 k.o. ..., s pripadajočo komunalno in prometno ureditvijo. V izreku je med pogoji gradnje navedena tudi arhitektonsko zazidalna situacija, v skladu s katero je objekt funkcionalno zasnovan kot dvojček z enojno vmesno steno, ki poteka na meji med omenjenim zemljiščem in zemljiščem parc. št. 252/7 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je lastnik slednjega tožnik, ki je v postopku zatrjeval, da objekt investitorjev sega na njegovo zemljišče, za kar pa ne izkazujeta pravice graditi. Meja med parcelama namreč ni takšna, kot je prikazana v geodetskem načrtu št. 09/138 z dne 12. 10. 2009 izdelovalca C. d.o.o. iz ... Upravni organ je ta ugovor zavrnil, saj tožnik v postopku ni dokazal, da je potek meje med obema zemljiščema drugačen, kot izhaja iz omenjenega načrta.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in navedel, da v postopku ni predložil listine, ki bi dokazovala drugačen potek meje, zato se strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da se v tem primeru upošteva meja, kot je razvidna iz javne listine.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijana odločba napačno ugotavlja, da sporni objekt stoji le na zemljišču investitorjev parc. št. 252/13 k.o. ... Zaradi sporne meje med parcelama namreč celo poteka postopek pred GURS, v katerem je bil 26. 1. 2012 izdan sklep o prekinitvi postopka evidentiranja meje med obema parcelama, ker je tožnik sprožil sodni postopek. Navaja, da je po podatkih geodetske uprave in katastra parcela posega široka 9,5 m, kar ob upoštevanju širine objekta 9,6 m in določenega odmika 1,45 m od sosednje parcele 252/8 k.o. ... pomeni, da vzhodni del spornega stanovanjskega dvojčka sega na njegovo zemljišče parc. št. 252/7 k.o. ... Opozarja na 5. točko certifikata geodetskega načrta in meni, da že dokumentacija, ki sta jo predložila investitorja, kaže na to, da sporni objekt sega na njegovo parcelo. Poleg tega izdano gradbeno dovoljenje ne ustreza izdanim soglasjem, saj se ta ne nanašajo na tek vodov, kot je prikazan v popravljenem projektu. Tako se dovoljenje glede elektro priključka nanaša na vod, ki poteka preko parcele št. 252/7 k.o. ..., medtem ko se gradbeno dovoljenje nanaša na električni priključek, ki poteka z druge parcele. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka in prizadeti stranki na tožbo niso odgovorile.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je tožnik navedel, da vlaga tožbo zaradi odprave odločbe Ministrstva za okolje in prostor (MOP) št. 35108-386/2010/6-KJ z dne 6. 2. 2012 v zvezi z odločbo Upravne enote Ljubljana št. 351-364/2010-17 z dne 30. 7. 2010. Kot izhaja iz predloženih upravnih spisov, je bila ta odločba z odločbo MOP št. 35108-386/2010/3-KJ z dne 6. 1. 2011 odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek. V njem je bilo investitorjema izdano gradbeno dovoljenje z dne 13. 10. 2011, nato pa v pritožbenem postopku omenjena odločba MOP št. 35108-386/2010/6-KJ z dne 6. 2. 2012. Glede na navedeno in ker iz vsebine tožbe izhaja, da tožnik izpodbija gradbeno dovoljenje, ki je bilo predmet presoje v navedeni odločbi MOP z dne 6. 2. 2012, s katero je bila njegova pritožba zavrnjena, je sodišče štelo, da izpodbija v uvodu navedeno gradbeno dovoljenje z dne 13. 10. 2011 in da je zapis prvostopenjske odločbe št. 351-364/2010-17 z dne 30. 7. 2010 v tožbi očitna pisna napaka.

V zadevi ni sporno, da je bil tožnik stranski udeleženec v postopku. V njem je sodeloval kot lastnik sosednjega zemljišča parc. št. 252/7 k.o. ..., na katerem stoji njegova (že legalizirana) polovica spornega dvojčka. V skladu s prvim in drugim odstavkom 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) je torej vstopil v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne osebne koristi, ki temeljijo na zakonu ali drugem predpisu. To pomeni, da tožnik v obravnavanem postopku ne more varovati javne koristi ali svojega dejanskega interesa.

Sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne izhaja, da bi kateri od komunalnih priključkov v zvezi z dostopom do objekta, kanalizacijo, vodovodom, električnim, plinskim ali telekomunikacijskim omrežjem potekal preko tožnikovega zemljišča parc. št. 252/7 k.o. ... Zato preverjanje pridobljenih soglasij za izvedbo priključkov z vidika varstva tožnikovih pravic in pravnih interesov ni pomembno, tako da v celoti sodi na področje preverjanja javnopravnih pogojev, ki jih mora investitor izpolniti za pridobitev gradbenega dovoljenja, med drugim iz 7. točke prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Po tej določbi mora upravni organ pred njegovo izdajo preveriti, ali iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) izhaja, da bo zagotovljena minimalna komunalna oskrba objekta. Kot dokazilo za to oskrbo pa se v primeru, ko se objekt priključuje na omrežje gospodarske javne infrastrukture, šteje soglasje o priključitvi (1. točka tretjega odstavka istega člena).

Glede na navedeno so tožnikovi ugovori glede neustreznih soglasij za odločitev v tej zadevi pravno neupoštevni, njihove narave pa ne spreminja niti tožnikovo mnenje, da bi se s preverjanjem soglasij povsem zmanjšala možnost morebitnih dodatnih zapletov pri sicer že obstoječem medsosedskem sporu med njim in investitorjema.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ ugotovitev o tem, da investitorjeva polovica stanovanjskega dvojčka stoji na zemljišču parc. št. 252/13 k.o. ..., oprl na geodetski načrt št. 09/138, ki ga je v oktobru 2009 izdelala družba C. d.o.o., na certifikat tega načrta, s katerim je potrjeno, da je izdelan v skladu s predpisi in namenom uporabe, in na podatke iz evidence GURS (opisne podatke za parc. št. 252/7 in 252/13 ter izris parcele). Tožniku v postopku namreč ni uspelo dokazati drugačnega poteka meje, kot izhaja iz uradnih evidenc. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je upravni organ zavrnil tožnikove ugovore glede poteka meje, v celoti strinja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa še dodaja: V skladu s 25. členom Pravilnika o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/08) je geodetski načrt priloga PGD, izdelan pa mora biti po predpisih o geodetskem načrtu, če gre za rekonstrukcijo, s katero se spreminja prostornina objekta, za novogradnjo ali za dozidavo objekta. Po drugem odstavku 2. člena Pravilnika o geodetskem načrtu (Uradni list RS, št. 40/04 in naslednji) geodetski načrt lahko vsebuje tudi podatke o zemljiških parcelah, ki glede na tretji odstavek istega člena pomenijo tudi podatke o mejah zemljiških parcel. Po prvem odstavku 6. člena tega pravilnika se geodetski načrt izdela na podlagi podatkov iz uradnih evidenc.

Navedeno pomeni, da mora geodetski načrt glede prikaza parcelnih mej temeljiti na podatkih zemljiškega katastra. Da je bilo to v obravnavanem primeru upoštevano, izhaja iz certifikata h geodetskemu načrtu št. 09/138, ki se nahaja v PGD, in s katerim je odgovorni geodet v skladu s prvim odstavkom 5. člena Pravilnika o geodetskem načrtu potrdil skladnost geodetskega načrta s predpisi, ki urejajo graditev objektov in urejanje prostora oz. drugimi predpisi, ki določajo izdelavo geodetskega načrta in z namenom njegove uporabe. V certifikatu je tako potrjeno, da so podatki o zemljiških parcelah vzeti iz digitalnega katastrskega načrta GURS. Po tako prikazani meji v geodetskem načrtu pa ni dvoma, da objekt investitorjev v celoti leži na zemljišču parc. št. 252/13. Glede na navedeno sodišče le dodaja, da se v predloženih upravnih spisih nahajajo tudi izrisi parcele 252/13 k.o. ... (med drugim z dne 21. 4. 2010, 3. 8. 2010) izdajatelja GURS, v katerih je navedeno, da so izdelani na podlagi evidence zemljiškega katastra. Iz teh izrisov je razvidno, da meja med tožnikovim zemljiščem in parc. št. 252/13 k.o. ... poteka po črti, ki dvojčka razmejuje na polovici.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik ves čas postopka res trdil, da se s prikazano mejo ne strinja, vendar v zvezi s tem ni sprožil nikakršnega postopka za njeno ureditev. Iz upravnih spisov izhaja, da sta investitorja 8. 11. 2010 vložila zahtevo za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje parcele, ki je bil, kot navaja tožnik, s sklepom GURS z dne 26. 1. 2012 prekinjen, saj je tožnik konec leta 2011 sprožil sodni spor. Ker se pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta presoja na podlagi pravnega in dejanskega stanja v času njegove izdaje, v konkretnem primeru na dan 13. 10. 2011, pomeni po tem datumu začeti sodni postopek za ureditev sporne meje dejstvo, ki ga v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati.

Tudi sicer se tožnik neutemeljeno sklicuje na začeti postopek o urejanju evidentirane meje kot o dokazu, da je bila meja med njim in investitorjema sporna. Upoštevajoč določbe Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) se v upravnem postopku lahko uredi le meja, ki med strankama ni sporna. V nasprotnem primeru pa so dolžni lastniki, ki se ne strinjajo s predlagano mejo, začeti sodni postopek za njeno ureditev (prvi odstavek 39. člena ZEN). V tem okviru je torej o sporni meji mogoče govoriti šele z uvedbo sodnega postopka za njeno ureditev.

Sodišče se zato strinja s stališčem prvostopenjskega organa, da je bil vezan na prikazano stanje, ki izhaja iz že navedenega geodetskega načrta s certifikatom in na podatke, ki izhajajo iz evidence GURS. Poleg tega glede na določbe ZGO-1 in Pravilnika o geodetskem načrtu sodišče ne vidi razloga, da bi smel investitor zaprositi za gradbeno dovoljenje le v primerih urejene meje, to je tiste meje, ki je v zemljiškem katastru evidentirana na podlagi dokončne upravne ali pravnomočne sodne odločbe in ima koordinate zemljiško katastrskih točk določene s predpisano natančnostjo (40. člen ZEN). Zgolj dejstvo, da meja na ta način ni urejena in je njen prikaz informativne narave, še ne pomeni, da sporni objekt sega tudi na tožnikovo parcelo. Če bo v sodnem postopku, začetem po izdaji izpodbijane odločbe, ugotovljen potek meje, ki bi imel za posledico, da sporni del dvojčka dejansko posega v tožnikovo nepremičnino, bo imel v tem primeru zagotovljeno varstvo po stvarnopravnih predpisih.

Tožnik utemeljuje poseg v svojo nepremičnino tudi na podlagi zatrjevane širine z investitorjeve parcele v izmeri 9,5 m, zaradi katere na njej ni mogoče postaviti polovice dvojčka v dolžini 8,2 m (sam očitno napačno navaja 9,6 m) in zagotoviti odmika od sosednje parc. št. 252/8 k.o. ... na vzhodni strani v izmeri 1,45 m. Pri tem navaja, da naj bi navedena širina zemljišča parc. št. 252/13 k.o. ... temeljila na podatkih geodetske uprave in katastra.

Sodišče najprej ugotavlja, da iz opisnih podatkov za zemljišče parc. št. 252/13 k.o. ..., ki se nahajajo v upravnih spisih in jih je organ pridobil iz elektronsko vodene evidence GURS (9. stran obrazložitve izpodbijane odločbe), in iz izrisa parc. št. 252/13 njena širina ni razvidna, tako tudi ne 9,5 m. Ob predpostavki, da je ta podatek pravilen, se sodišče strinja, da matematični izračun potrjuje tožnikovo stališče o domnevno preozki parceli, ki ne omogoča postavitve objekta in odmika. Vendar pa premajhna širina zemljišča nima nujno za posledico, da bo objekt posegel v njegovo zemljišče. Lahko pomeni tudi to, da predpisani odmik od parc. št. 252/8 k.o. ... ne bo dosežen. Ker je ta v lasti tretje osebe, se tožnik na to okoliščino ne more sklicevati zaradi varstva svojih pravnih interesov. Sodišče je zato tudi ta dodatni argument, ki naj bi potrdil trditve o posegu v tožnikovo zemljišče in o nepravilno prikazani meji v geodetskem načrtu, kot neutemeljen zavrnilo.

Tožnik tudi napačno povzema zapis v 5. točki certifikata geodetskega načrta. V njej namreč ni navedeno, da se zaradi slabe lokacijske natančnosti parcelnih mej s predvideno gradnjo lahko poseže v sosednja zemljišča in da ni možno zagotoviti predpisanih zahtev o odmiku objektov od sosednjih zemljišč, zaradi česar je treba meje zemljiških parcel urediti v skladu s predpisi. Omenjeni zapis se namreč začne s pogojnikom, in sicer: v primeru, da se zaradi slabe lokacijske natančnosti parcelnih mej s predvideno gradnjo lahko poseže v sosednja zemljišča oz. ni možno zagotoviti predpisanih zahtev o odmiku /.../, je meje zemljiških parcel potrebno urediti /.../. Zato ne drži, da naj bi ta podatek kazal, da objekt sega na njegovo zemljišče. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).