Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
S citiranim sklepom je sodišče napotilo tretjega, torej tožečo stranko, da lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začne zoper upnika pravdo na ugotovitev, da je izvršba s prodajo navedenih stvari nedopustna. Ker se ugotovitvena tožba lahko vloži tudi, če je tako določeno s posebnimi predpisi, v tem primeru pa tožeči stranki pravnega interesa ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zaradi nedopustnosti izvršbe. Izreklo je: “I. Ugotovi se, da izvršba, dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu opr. št. Ig 21/2013 z dne 09.01.2014 na rubež dolžnikove terjatve za izročitev predmetov: - industrijskega pralnega stroja proizvajalca E., - industrijskega pralnega stroja proizvajalca E., - dveh industrijskih pralnih strojev proizvajalca E., - industrijskega pralnega stroja proizvajalca E., - dveh industrijskih sušilnikov proizvajalca E., - profesionalne likalne mize E., - šest vozičkov za perilo D., - šivalnega stroja proizvajalca P., - štirih univerzalnih prevoznih regalov G., - dveh zlagalnih miz na kolesih, - obešalnika K. in - štirih skladiščnih regalov tipa “P”., ni dopustna. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v skupnem znesku 3.636,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za plačilo, pa vse do plačila, pod izvršbo.”
2. Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo v celoti zavrže, podrejeno da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožniku naloži povrnitev po sodišču odmerjenih stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka meni, da je ugotovitev sodišča, da ima tožnik za tožbo pravni interes, ki ga je dokazal s pravnomočnim sklepom o zavrnitvi ugovora tretjega Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. Ig 21/2013 z dne 21. 3. 2014 materialnopravno napačna in da je sodišče zaradi napačne razlage pravnega interesa tožnika bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Meni, da tožnik zaradi preuranjenosti ugovora nima pravnega interesa. Navaja, da je toženec že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavil, da je tožnik dejansko dolžnikov dolžnik, saj je toženec v izvršilnem postopku z rubežem posegel na terjatev dolžnika do tožnika za izročitev premičnin. S sklepom o rubežu terjatve dolžnika do tožnika v pravno in premoženjsko sfero tožnika še ni bilo poseženo. Predmet izvršilnega postopka je terjatev na izročitev premičnin, ne nepremičnin, vprašanje lastninske pravice na premičninah pa bi lahko prišlo v poštev šele, če bi toženec kot upnik uveljavil terjatev, uveljavitev je tako odvisna od dejanj toženca in njen nastanek ni gotov. Prav zato z rubežem terjatve na izročitev premičnin premoženje tožnika še ni v ničemer prizadeto. Rubež terjatve in prenos v izterjavo ne pomenita odločanja o pravicah in obveznostih dolžnikovega dolžnika in zato v njegov položaj ne posegata. Prenos v izterjavo pomeni le spremembo upnika. Navaja, da je sodišče sicer pravilno presodilo, da je izvršilno sodišče zavrnilo tožnikov ugovor tretjega, vendar je pri tem spregledalo, da je tožnik ugovor tretjega vložil preuranjeno in napačno. Sklep o zavrnitvi ugovora tretjega tožniku ne daje pravnega interesa, temveč je le procesna predpostavka za tožbo. Pravni interes bi tožniku dal le neupravičen poseg v njegovo premoženjsko sfero, do slednjega pa ni prišlo. Sodišče bi moralo tožbo zavreči, saj tožnik nima pravne koristi od tožbe. Ker tega ni storilo je bistveno kršilo pravila pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ta kršitev pa je bistveno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Nadalje navaja, da toženec z ugovorom pomanjkanja pravnega interesa ne more biti prekludiran, ker je eventualna maksima iz prvega odstavka 286. člena ZPP namenjena zgolj navajanju dejstev in dokazov, bodisi v podporo svojim navedbam, bodisi v zanikanje navedb nasprotne stranke, ne velja pa za ugovore. Nadalje navaja, da je materialnopravno zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red za poseg v zasebni interes toženca ne predvideva ničnostne sankcije. Meni, da iz določbe 86. člena OZ v ničemer ne izhaja, da bi ta varovala le javni interes, ne pa tudi zasebnega. Sodišče prve stopnje je pojem ničnosti razlagalo nerazumno ozko, uveljavljanje ničnosti pa mimo zakona omejilo s pogoji, ki jih sam zakon sploh ne določa in je takšno ravnanje napačno, izpodbijana sodba pa je obremenjena z zmotno uporabo materialnega prava. Prav tako pa je materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati nedopustnosti kavze prodajne pogodbe. To stališče pa je sodišče sprejelo na podlagi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Opozarja, da je ugotovitev sodišča, da naj toženec za te navedbe o nedopustnosti kavze ne bi predložil potrebnih trditev in dokazov v nasprotju z listinami v sodnem spisu. V točki 2 toženčevega odgovora na tožbo je toženec predlagal vse potrebne dokaze, s katerimi je dokazoval, da je prodajna pogodba nična, vključno s trditvijo, da je prodajna pogodba nična zaradi nedopustne kavze. Tudi v točki 2 a odgovora na tožbo je konkretno navedel s katerimi dokazi dokazuje trditve o nedopustnosti kavze (izigravanje upnikov). Trditve toženca o nedopustnosti kavze pa sta potrdili tudi zaslišani priči, čeprav je sodišče njuno izpoved v sodbi povsem enostransko (v korist tožnika) in zato napačno presodilo. Prav tako je napačno dokazno ocenilo tudi pričanje I. K. in A. Ž. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje o nedopustnosti kavze tudi v nasprotju s samim seboj. Če bi bil razlog sklenitve prodajne pogodbe res tako jasen, kot v sodbi ugotavlja sodišče prve stopnje, med obema izpovedima I. K. in tožnikove tedanje računovodkinje Ž. o dejanskem namenu pogodbe ne bi smelo biti nobenega razlikovanja, tako pa sta njuni razlagi diametralno nasprotni. Pri tem opozarja na zaslišanje navedenih prič v postopku I Pg 1094/2011, kjer sta izpovedovali diametralno nasprotno. Dodatno opozarja, da se sodišče do izpovedi obeh zaslišanih ni kritično opredelilo, ni pojasnilo, zakaj šteje izpoved obeh prič v tem postopku za bolj verodostojno od tiste v postopku pod opr. št. I Pg 1094/2011. Sodišče prve stopnje tudi ni dokazno ocenilo listin, ki jih je v zvezi s tem predložil toženec in sicer izpovedi v zadevi pod opravilno številko I Pg 1094/2011. Dokazna ocena je tako pomanjkljiva, sodba pa nima razlogov o tem, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo verjeti izpovedi prič in ne listinskim dokazom. Nadalje navaja, da registracija za opravljanje dejavnosti z dopustnostjo kavze ni v ničemer povezana. Dopustnost pravne podlage pogodbe je sodišče prve stopnje poleg izpovedi priče I. K. utemeljilo tudi na dejstvu, da naj bi bil tožnik registriran za opravljanje dejavnosti, za katero je premičnine potreboval ter da je I. K. izpovedal, da je tožnik te premičnine potreboval za pridobitev dovoljenja za obratovanje. Tudi tak sklep sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten. Toženec je že v pripravljalni vlogi 3. 10. 2014 opozoril, da opravljanje dejavnosti s podlago pogodbe ni v ničemer povezano, saj ne dokazuje veljavne podlage prodajne pogodbe, temveč to predpostavlja kot resnično. Sodišče razlogov, zakaj je registrirano dejavnost sprejelo kot enega od dveh ključnih argumentov za dopustnost podlage prodajne pogodbe, sploh ni pojasnilo. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. V zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je tožnik premičnine potreboval za pridobitev dovoljenja za obratovanje pa toženec opozarja, da ustrezne trditvene podlage za takšno ugotovitev sodišča ni v tožnikovih trditvah in je sodišče sodbo oprlo na izpoved priče, za katero ni imelo trditvene podlage, s čemer je kršilo razpravno načelo in storilo kršitev, ki je vplivala na zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je dokaze, ki kažejo na nedopustnost kavze, presojalo povsem nekritično in enostransko. Dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno in popolno, v posledici tega pa je zmotno uporabilo materialno pravo in se sodba ne da preizkusiti. Pogodbe o prodaji premičnin so v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo in tudi zato nične. Stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da sta tožnik in dolžnik z ravnanji, s katerimi sta razpolagala s premičninami, storila kaznivo dejanje, v pravdnem postopku ni relevantno, je zgrešeno. Sodišče prve stopnje je okoliščine ali so izpolnjeni znaki kaznivih dejanj, dolžno ugotavljati. Sodišče sploh ni ugotavljalo protipravnosti ravnanja tožnika in dolžnika, zlasti ni ugotavljalo ali sta imela namen oškodovati toženca in njunih kršitev kogentnih predpisov, čeprav gre za dejstva, ki so za odločitev nedvomno odločilna. Nadalje tožena stranka navaja, da trenutek stečaja tožnika in dolžnika ni pravno pomemben, odgovora na odločilna dejstva pa sodišče ni dalo. Stališče sodišča, da lahko oškodovanje upnikov pomeni izključno le stečaj tožnika in dolžnika je materialnopravno napačno in pomeni zmotno uporabo 227. člena KZ-1, ki omenjenega pogoja ne določa kot objektivnega pogoja kaznivosti dejanja. Tudi toženec nikoli ni trdil, da bi bil oškodovan šele s tožnikovim oziroma dolžnikovim stečajem, sta pa tožnik in dolžnik toženca oškodovala že s tem, ko sta navidezno prenašala premičnine, čeprav sta vedela, da sta bila plačilno nesposobna. Do oškodovanja toženca kot upnika je torej prišlo že leta 2011 s sklenitvijo prodajne pogodbe in aneksov, ne pa z začetkom stečaja. Aneksa k pogodbi ne zasledujeta namena tožnikovega plačila kupnine, kot zmotno ugotavlja sodišče, temveč sta bila sklenjena z namenom prikriti pravo naravo prodajne pogodbe, to je fiktivni prenos premičnin in izogibanje poplačilu upnikov. Da je šlo za fikcijo pri tem potrjuje predvsem dejstvo, da kupnina ni bila poravnana niti delno in, da zanjo tožnik dolžniku sploh ni izstavil nobenega računa. Sodišče se do teh dejstev, da tožnik kupnine za premičnine ni poravnal niti delno in da tožniku zanje ni izdal nobenega računa, ki jasno kažeta na to, da je šlo za fiktiven prenos katerega edini namen je bil izigravanje upnikov, sploh ni opredelilo, pač pa ga je povsem ignoriralo. Toženec v svojih vlogah ni nikdar trdil, da je pogodba s sklenitvijo aneksov konvalidirala, kot to ugotavlja sodišče v točki 12 izpodbijane sodbe. Nasprotno, prav toženec je bil tisti, ki je v vseh svojih vlogah vztrajno trdil, da do konvalidacije pogodbe zaradi sklenitve aneksov ni prišlo. Prav zato, ker do konvalidacije nične pogodbe ni prišlo, je pogodba še vedno nična in nima pravnih učinkov, izpodbijana sodba pa je napačna in nezakonita. Tudi ugotovitev, da je tožnik uspel dokazati, da je postal lastnik spornih premičnin je materialnopravno zgrešena, sodišče pa je tako zaključilo brez ustrezne trditvene podlage tožnika in v nasprotju z vsebino listin. Enako velja za posest premičnin. Brez sleherne podlage v trditveni podlagi in izvedenih dokazih je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je imel tožnik interes imeti premičnine v lasti, ne zgolj v posesti. Nadalje navaja, da tožnik za zatrjevano pridobitev lastninske pravice ni ponudil zadostne trditvene podlage niti ni zanjo predložil ustreznih dokazov. Sodišče je zmotno presojalo tudi pomen sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 18. 10. 2011. Ta sporazum ne more dokazovati lastninske pravice tožnika na premičninah, saj vsebuje le tožnikovo izjavo, da so premičnine njegove, resničnosti te izjave pa ne dokazuje. Ugovor novacije je podredni ugovor, ki ni v nasprotju s primarnim ugovorom ničnosti. Toženec je predložil vse potrebne dokaze, da sta tožnik in dolžnik sklenila najemno pogodbo, zato je napačna in protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec za trditve o sklenitvi najemne pogodbe ni predložil nobenega dokaza. Ta dokaz je skladna izpoved obeh zaslišanih prič v pravdnem postopku I Pg 1094/2011, da je med tožnikom in dolžnikom sklenjena najemna pogodba, ter da se je plačevala najemnina. Tožena stranka tako navaja, da je bil tožnik dolžan dokazati, da ima na premičninah pravico, ki preprečuje izvršbo, tega pa ni uspel dokazati, saj je dokazni postopek pokazal, da je prodajna pogodba nična, da sta tožnik in dolžnik pri sklepanju pogodbe zasledovala nedopusten namen oškodovanja dolžnikovih upnikov, s čemer sta kršila prisilne predpise ter moralna načela, ki jih sprejema slovenska družba.
3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da izvršba dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu Ig 21/2013 z dne 9. 1. 2014 na rubež dolžnikove terjatve za izročitev predmetov, ki so določno navedeni v izreku (v točki I. izpodbijane sodbe) ni dopustna. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.
6. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo nobene od po toženi stranki očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti kršitev na katere pazi samo po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo dejansko stanje v zadostnem obsegu in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb in upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank, ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
7. Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Žalcu opr. št. Ig 21/2013 z dne 21. 3. 2014, s katerim je v skladu z določbo drugega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke, ki ga je ta vložila kot tretji zoper sklep, s katerim je sodišče v izvršilni zadevi upnika, sedaj tožene stranke, zoper dolžnika S. d.o.o.(v nadaljevanju dolžnika), dovolilo nadaljevanje izvršbe z rubežem dolžnikove terjatve za izročitev v izreku navedenih stvari, ki se nahajajo v prostorih tožeče stranke, s prenosom terjatve na upnika, s prodajo stvari in poplačilom upnika z nakazilom kupnine za prodane stvari na upnikov račun, ter z izročitvijo stvari v hrambo izvršitelju. S citiranim sklepom je sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 65. člena ZIZ napotilo tretjega, torej tožečo stranko, da lahko v roku 30 dni od pravnomočnosti tega sklepa začne zoper upnika pravdo na ugotovitev, da je izvršba s prodajo navedenih stvari nedopustna. Tožeča stranka je torej vložila ugotovitveno tožbo na podlagi citirane določbe ZIZ, torej skladno z določbo drugega odstavka 181. člena ZPP, ki določa, da se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi. V tem primeru pa tožeči stranki pravnega interesa ni treba zatrjevati oziroma izkazovati, saj je ta podan že s tem, da je zakon takšno tožbo predvidel in dopustil (glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2005 - 2. knjiga stran 157, A. Galič, Komentar k členu 181). Pravni interes je v tem primeru zaobsežene že v sami napotitvi na pravdo, torej že s sklepom izvršilnega sodišča. Zgoraj citirani sklep okrajnega sodišča o zavrnitvi ugovora tretjega je torej procesna predpostavka tožbe za nedopustnost izvršbe. Obstoj te procesne predpostavke pa je tožeča stranka zatrjevala in dokazala, zato je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke, da tožeča stranka ni dokazala pravnega interesa za tožbo, utemeljeno zavrnilo in so vsa pritožbena izvajanja o neobstoju pravnega interesa napačna. Judikati, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi obravnavajo drugačno pravno in dejansko stanje in so v tem postopku neupoštevni, iz judikata VSL II Cp 3653/2012 pa izhaja ravno to, kar je zaključilo sodišče prve stopnje.
8. Šele po prvem naroku za glavno obravnavo podane navedbe tožene stranke v točki 9 pripravljalne vloge z dne 20. 11. 2014 v zvezi z neutemeljenim ugovorom tožeče stranke kot tretjega v izvršilnem postopku, ker da “z rubežem terjatve na izročitev premičnin domnevno premoženje tožnika še ni v ničemer prizadeto” in da “zaradi tega tožnik nedopustnosti izvršbe na terjatvi za izročitev premičnin ne more uveljavljati (branil se bo lahko šele v morebitnem postopku, v katerem se bo od njega zahtevala izročitev premičnin)”, sodišče prve stopnje tudi pravilno ni upoštevalo iz razloga prekluzije, kot je to obrazložilo v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka sama v pritožbi navaja, da mora sodišče ugovor obravnavati in o njem odločiti, četudi ga stranka postavi po prvem naroku za glavno obravnavo, če so v procesnem gradivu znana odločilna dejstva. Toda tožena stranka teh dejstev ni pravočasno uveljavljala. Sicer pa tudi, če bi sodišče prve stopnje te njene navedbe upoštevalo, ugovoru tožene stranke, da ni podan pravni interes za to tožbo, ne bi moglo ugoditi iz zgoraj že navedenih razlogov.
Iz zgoraj povzete vsebine sklepa izvršilnega sodišča, zoper katerega je tožeča stranka vložila ugovor, pa tudi ne drži v točki 2 a pritožbe zavzeto stališče tožene stranke, da s tem sklepom še ni bilo poseženo v premoženjsko sfero tožeče stranke ter da je bil ugovor preuranjen in napačen. Procesna predpostavka tožbe za nedopustnost izvršbe je vezana na obstoj sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega, kar velja tudi tedaj, ko je bila izdaja takšnega sklepa napačna (tako tudi odločba VSL II Cp 3653/2012, ki jo navaja tožena stranka).
9. Tožena stranka neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je to napačno materialno pravno presodilo, da ničnost prodajne pogodbe sklenjene med tožečo stranko in dolžnikom ni podana in da je pri tem napačno ugotovilo dejansko stanje ter nepravilno uporabilo procesne določbe.
Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila med tožečo stranko in dolžnikom 24. 2. 2011 sklenjena prodajna pogodba za premičnine navedene v izpodbijanem izvršilnem sklepu, da je bil k tej pogodbi podpisan aneks 4. 4. 2011 in aneks št. 26. 4. 2011, da je bil zoper dolžnika začet stečajni postopek 10. 6. 2014 in zoper tožečo stranko 4. 11. 2013, kar vse med pravdnima strankama ni bilo sporno. Ugotovilo je, da je na podlagi sklenjene pogodbe tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na v pogodbi dogovorjenih premičnih stvareh, da so bile te izročene ob sklenitvi pogodbe oziroma najkasneje pred sklenitvijo drugega aneksa, da je tožeča stranka potrebovala te stvari za opravljanje registrirane dejavnosti, da sta bili pogodbeni stranki ob sklepanju pogodbe solventni, da sta se dogovorili s prvim aneksom za drugačen način plačila, z drugim aneksom pa je dolžnik skušal obdržati lastninsko pravico na prodanih stvareh do poplačila, saj ta vsebuje pridržek lastninske pravice do poplačila, vendar je bil tak dogovor prepozen, da je bilo blago iz prodajne pogodbe v posesti tožeče stranke in vodeno v njenih osnovnih sredstvih, da je iz notarskega zapisa Sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 18. 10. 2011, katerega priloga je seznam osnovnih sredstev, in iz potrdila o opravljenem vpisu zastavne pravice na premičninah z dne 18. 10. 2011 razvidno, da je na devetih od vseh spornih premičnin tožeče stranke, vpisana zastavna pravica tožeče stranke kot zastavnega dolžnika in da je tožeča stranka registrirana za dejavnost za katero je potrebovala sporne stvari.
10. Iz navedenih dejanskih ugotovitev pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožeča stranka dokazala, da ima lastninsko pravico na spornih premičninah, da je to pridobila s sklenitvijo prodajne pogodbe in z izročitvijo stvari po specifikaciji k prodajni pogodbi, ob sklenitvi pogodbe oziroma pred podpisom drugega aneksa.
11. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožene stranke o ničnosti prodajne pogodbe. Zaključilo je, da sta pogodbeni stranki sklenili povsem običajno prodajno pogodbo iz razloga, ker je tožeča stranka te stvari potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti. Da je bila ta oprema nujno potrebna za opravljanje dejavnosti tožeče stranke, je tožeča stranka jasno navedla že v svoji prvi pripravljalni vlogi (v točki V.) in to obrazloženo pojasnila. Resničnost teh svojih navedb pa je, kot je to presodilo sodišče prve stopnje, tudi dokazala z izpovedjo priče I. K., da je tožeča stranka premičnine potrebovala za pridobitev dovoljenja za obratovanje. S tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo le-to, kar je tožeča stranka trdila in nič več in tako ne drži pritožbeni očitek, da je odločalo mimo trditvene podlage in s tem kršilo določbi člena 7 in člena 212 ZPP ter storilo kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.
12. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da pogodba ni nična, oprlo na izvedene dokaze, ne le na izpovedbe zaslišanih prič, temveč tudi na ostale dokaze, torej tudi listinske dokaze. V dokazno oceno le-teh, kot jo je podalo in v sodbi obrazložilo sodišče prve stopnje, pa pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo, ker je te ocenilo. Tako je ocenilo tudi po toženi stranki predložene listinske dokaze o zaslišanju obeh prič v drugem postopku v zadevi I Pg 1094/2011, res pa je, da temu zaslišanju ni dalo posebnega pomena, kar je tudi pojasnilo. Če je sodišče prve stopnje izvedene dokaze ocenilo drugače kot bi želela tožena stranka pa s tem še ni zagrešilo po toženi stranki očitanih postopkovnih kršitev.
13. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je tožeča stranka sklenila povsem običajno prodajno pogodbo iz jasnega dopustnega nagiba, utemeljilo ne le na dejstvu, da je bil razlog za nakup teh stvari v dejavnosti, ki jo je opravljala in za opravljanje katere je stvari potrebovala, temveč tudi na dejstvu, da je bila pogodba sklenjena že v letu 2011, kar je dve leti pred stečajem tožeče stranke in celo tri leta pred stečajnem dolžnika, ko sta bili obe pogodbeni stranki še solventni in slednjega tožena stranka ne izpodbija. Pritožbeno sodišče pa soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je težko verjetno, da bi se pogodbeni stranki že tedaj, torej dve leti in več pred stečajem, pripravljali na skrivanje premoženja pred upniki, še zlasti pa to ni logično ob dejstvu, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet pred stečajem nad dolžnikom, ki je stvari prodal tožeči stranki. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da sama vsebina obeh aneksov sklenjenih k prodajni pogodbi, od katerih je bil prvi sklenjen z namenom tožeči stranki omogočiti ugodnejše plačilne pogoje in s tem zagotoviti plačilo prodanih stvari, drugi aneks pa z očitnim namenom dolžnika obdržati lastninsko pravico na teh stvareh do poplačila kupnine, potrjuje stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za fiktivno pogodbo z nedopustnim namenom izigrati oziroma oškodovati upnike. Končno pa je tožena stranka tudi z notarskim zapisom sporazuma o zavarovanju denarne terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa z dne 18. 10. 2011 (ki je bil sklenjen med tožečo stranko kot zastavnim dolžnikom in Republiko Slovenijo, Ministrstvom za finance DURS) in listinami o vodenju teh stvari med svojimi osnovnimi sredstvi, nedvomno dokazala, da je bila tožeča stranka kupec navedenih stvari, da je prodajno pogodbo sklepala iz jasnega in dopustnega razloga, ker je te stvari potrebovala za opravljanje svoje dejavnosti in da je s sklenitvijo te pogodbe in izročitvijo stvari postala lastnica teh stvari.
14. Da so bile tožeči stranki izročene stvari ob sklepanju pogodbe, nedvomno pa pred sklenitvijo drugega aneksa, pa je jasno razložilo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Trditev tožene stranke v pritožbi, da je pri tem sodišče odločalo izven trditvene podlage tožeče stranke, ni utemeljena, ker je tožeča stranka že v II. točki tožbe izrecno navedla, da je na podlagi sklenjene prodajne pogodbe z izročitvijo (dobavo) teh premičnin v posest, na le teh pridobila lastninsko pravico. Lastninska pravica je tako prešla na tožečo stranko, in so se stvari od takrat dalje tudi vodile v okviru osnovnih sredstev tožeče stranke. Sodišče je tako ugotovitve, da je lastninska pravica prešla na tožečo stranko, utemeljilo na trditveni podlagi in predloženih dokazih tožeče stranke in so očitki o kršitvi razpravnega načela neutemeljeni. To pa enako velja tudi glede očitkov tožene stranke glede tega, kdaj so bile premičnine prenesene v posest tožeči stranki, saj je ta v tožbi izrecno navedla, da iz drugega aneksa k Prodajni pogodbi, iz 2. člena, izhaja, da je bila oprema že pred sklenitvijo drugega aneksa dobavljena oziroma prenesena v posest, kar sta oba podpisnika aneksa potrdila s podpisom. Prav tako pa je tožeča stranka tudi predložila ustrezne listinske dokaze, ki kažejo na to, da je tožeča stranka imela premičnine po sklenitvi pogodbe v svoji posesti in je z njimi kot lastnik tudi razpolagala, zato so navedbe tožene stranke tudi v tem delu neutemeljene.
15. Zmotne so prav tako navedbe tožene stranke, da bi morala tožeča stranka z računom izkazati svojo lastninsko pravico. Lastninska pravica je na tožečo stranko prešla z izročitvijo v posest na podlagi prodajne pogodbe, kot pravnega posla katerega namen je bil prenos lastninske pravice. Izdaja računa ni nujna za nastanek obligacijskega razmerja in nima stvarnopravnih učinkov, zato to dejstvo v danem primeru niti ni pomembno. Poleg tega pa je tožena stranka glede teh navedb prekludirana, saj teh do prvega naroka ni navedla, ni pa pojasnila, zakaj tega ni mogla pravočasno storiti. Prav tako pa so nove pritožbene navedbe, da naj bi bil sporazumu o zavarovanju priložen seznam osnovnih sredstev lažen, saj teh tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, v pritožbi pa niti ne navaja niti ne dokazuje, da tega tedaj ni mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).
16. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bil pogodbeni namen pogodbenih strank pri sklenitvi prodajne pogodbe, da se prenese lastninska pravica na stvareh, ki so predmet pogodbe, na tožečo stranko kot kupca zato, da bo ta lahko s temi predmeti razpolagala kot lastnik v okviru svoje dejavnosti. Pravilno je ugotovilo, da namen sklenitve te pogodbe ni bil oškodovanje upnikov in da pogodba ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo in iz tega razloga tudi ni nična. Zakonske predpostavke za ničnost pogodbe, določene v OZ (člen 39, 40 in 86 OZ) tako niso izpolnjene.
17. Sodišče prve stopnje je v točki 10 obrazložitve zavzelo res napačno stališče, da v primeru, ko gre za poseg v zasebni interes tožene stranke, pravni red ne predvideva ničnostne sankcije. Skladno z določbo 86. člena OZ je nična vsaka pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon ne predpisuje kaj drugega. Res pa velja, da mora biti nemoralno dejanje do širše družbene javnosti in ne le do sopogodbenika. Vendar takšno zmotno stališče sodišča prve stopnje ob sicer pravilni ugotovitvi za razsojo odločilnih dejstev, ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.
18. Ker zgoraj navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je imela tožeča stranka sporne stvari v lasti in ne zgolj v najemu, kakor je to podredno zmotno zatrjevala tožena stranka, so vse v zvezi s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje podane pritožbene navedbe, kakor tudi pritožbene navedbe v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem, neutemeljene in tožena stranka z njimi ne more uspeti.
19. Pritožbo je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).
20. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) in tožeča stranka zaradi tega, ker njeni stroški niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).