Jedro

Odločba Ustavnega sodišča, ki prepoveduje uporabo 51. člena ZPPSL, je bila objavljena 12.2.1996, zato so bile odločitve delodajalcev o prenehanju delovnega razmerja delavcev, sprejete na podlagi sklepov o potrditvi prisilne poravnave, ki so postali do 12.2.1996 pravnomočni, dopustne. Sklepi o prenehanju delovnih razmerij toženk so bili sprejeti v letu 1995, torej prej preden je pričela veljati prepoved uporabe določil 51. člena ZPPSL.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

S tožbo sta tožnici zahtevali, da sodišče razveljavi sklepe organov toženke, s katerimi so ti odločili, da jima preneha delovno razmerje. Zahtevali sta, da sodišče ugotovi, da jima delovno razmerje ni prenehalo ter da jima je toženka dolžna izplačati razliko v plači, regres za letni dopust, odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ter v zvezi s tem ustrezne zamudne obresti, kot tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnicam delovno razmerje prenehalo zakonito v skladu s predpisi, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja v primeru finančne reorganizacije (51. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Uradni list RS, št. 67/93, 74/94). Odločitvi o prenehanju delovnega razmerja se opirata na finančni načrt toženke z dne 16.6.1995 in program ukinitve delovnih mest pri toženki.

Tožnici sta se zoper sodbo pritožili iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer sta navedli, da so odločitve toženke in sodba sodišča prve stopnje nezakonite, ker ne upoštevajo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije ocenilo, da 51. člen ZPPSL, ki je bil v konkretnem primeru podlaga za sprejetje odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnic, ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije in da kot tak ni mogel biti pravna podlaga za odločitev o prenehanju delovnega razmerja tožnic. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo prepovedalo uporabo določil 51. člena ZPPSL kasneje, kot pa so postale veljavne odločitve organov toženke.

V pravočasni reviziji zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, tožnici trdita, da je takšno stališče pritožbenega sodišča zmotno. Ustavno sodišče je o uporabi določil 51. člena ZPPSL odločalo dvakrat. V svoji drugi odločbi z dne 7.12.1995, ki velja od 13.2.1996 dalje, je odločilo, da se določila 51. člena ZPPSL glede finančne reorganizacije ne smejo uporabljati, dokler ne bodo sprejeti in uveljavljeni predpisi o posebnih pravicah delavcev, ki zaradi finančne reorganizacije izgubijo zaposlitev. Že pred sprejetjem te odločbe pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije že v letu 1994 z odločbo U-I-17/94 (Ur. list RS, št. 74/94) ugotovilo, da so določila 51. člena ZPPSL v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, ker ne urejajo posebnih pravic oseb, katerim preneha delovno razmerje zaradi finančne reorganizacije. Naložilo je zakonodajalcu, da v roku šestih mesecev odpravi to pomanjkljivost zakonske ureditve. Ker se to ni zgodilo, organi toženke po mnenju revidentk ne bi smeli določil 51. člena ZPPSL uporabiti kot pravno podlago za odločitev o prenehanju njunih delovnih razmerij.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po določilih 2. odstavka 51. člena ZPPSL ima delodajalec pravico, da kot eno izmed metod finančne reorganizacije zmanjša število zaposlenih delavcev na temelju programa prenehanja delovnih razmerij zaradi finančne reorganizacije. Delavci, ki jim na teh temeljih preneha delovno razmerje, imajo po določilih 4. odstavka 51. člena ZPPSL enake pravice kot tisti delavci, ki jim preneha delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka. Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-17/94 z dne 13.10.1994 (Ur. list RS, št. 74/94) odločilo, da je "določba 51. člena ZPPSL (Ur. list RS, št. 67/93) v neskladju z ustavo", ker zakonodajalec ni s posebnim zakonom uredil posebnih pravic delavcev, ki jim na podlagi 51. člena ZPPSL preneha delovno razmerje, kot to od zakonodajalca zahtevajo določila 8. člena ZPPSL. Ustavno sodišče je odločilo, da mora zakonodajalec v roku šestih mesecev sprejeti poseben zakon, s katerim naj uredi omenjene pravice delavcev. Z odločbo št. U-I-114/95 z dne 7.12.1995 (Ur. list RS, št. 8/96) je Ustavno sodišče ugotovilo, da zakonodajalec obveznosti, ki mu je bila naložena v odločbi iz leta 1994, ni izpolnil do določenega roka, to je do 31.5.1995. Zato je določilo, da se določbe 51. člena ZPPSL kot ukrepu zaradi finančne reorganizacije ne smejo uporabljati, doker ne stopijo v veljavo zakonske določbe o posebnih pravicah delavcev, ki so bile napovedane v drugem ostavku 8. člena ZPPSL. Ustavno sodišče je tudi odločilo, da omenjena prepoved velja tudi za primere odločanja o prenehanju delovnega razmerja v okviru finančne reorganizacije, če sklep o potrditvi prisilne poravnave do naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča še ni postal pravnomočen. V odločbi je bilo poudarjeno, da prepoved uporabe izpodbijanega 51. člena ZPPSL ob upoštevanju načela zaupanja v pravo ne posega v individualna razmerja, ki izvirajo iz pravnomočnih sklepov o potrditvi prisilne poravnave, vendar pa bo treba pravice odpuščenih delavcev insolventnih podjetij urediti s posebnim zakonom z veljavnostjo za nazaj, od dneva uveljavitve ZPPSL.

Odločba Ustavnega sodišča, ki prepoveduje uporabo 51. člena ZPPSL, je bila objavljena 12.2.1996, zato so bile odločitve delodajalcev o prenehanju delovnega razmerja delavcev, sprejete na podlagi sklepov o potrditvi prisilne poravnave, ki so postali do 12.2.1996 pravnomočni, dopustne. Sklepi o prenehanju delovnih razmerij toženk so bili sprejeti v letu 1995, torej prej preden je pričela veljati prepoved uporabe določil 51. člena ZPPSL. Sodišče druge stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je imela toženka v času odločanja o prenehanju delovnega razmerja tožnic pravico kot pravno podlago uporabiti določila 51. člena ZPPSL, zato je bilo treba revizijo na podlagi 393. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti.

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora sama trpeti stroške revizijskega postopka. Izrek o stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).