Jedro

Toženka je v postopku odločanja o BPP prevzela vlogo, ki jo ima v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Višje sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 406/2023 z dne 5. 5. 2023, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za vložitev pritožbe zoper odločbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, PRnz 15/2022 z dne 12. 4. 2023, s katerim je bila zavržena tožničina prošnja za odlog izvršitve nadomestnega zapora, določen pa je bil tudi nov rok za tožničin nastop izvrševanja nadomestnega zapora.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica ne izpolnjuje vsebinskega pogoja po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Po ugotovitvah toženke ne drži, da ima tožnica stalno prebivališče na naslovu ..., saj iz Centralnega registra prebivalstva izhaja drugače. Dolžnost vsakega državljana je, da uredi naslov stalnega in začasnega prebivališča ter naslov za vročanje. Okrajno sodišče v Črnomlju tožnici pošte ni moglo vročati drugam, kot na uradne naslov. Tožnica bi lahko tudi uredila preusmeritev pošiljk na drug naslov. Sicer pa tožnica ni predložila nobenega dokazila, da dejansko prebiva na navedenem naslovu, niti ni npr. predlagano zaslišanje prič. Tožnica ima pravico do izjave in sodnega varstva, a so pravice omejene in niso absolutne. Tožnica se očitno strinja z izrečenimi ji kaznimi, želela je zgolj odložitev izvršitve kazni zapora, in sicer zato, da bi otroke pred morebitnim odhodom na prestajanje nadomestnega zapora ustrezno čustveno pripravila in jim zagotovila ustrezno varstvo. Toženka je prepričana, da gre za težko družinsko situacijo in da bo nastop kazni stresen in neprijeten tako za prosilko kot za njene otroke, ne glede na to, kdaj bo tožnica morala v zapor. Vendar pa bo nadomestni zapor morala odslužiti, presoditi pa je treba zgolj, ali ima prosilka dovolj časa, da otroke čustveno pripravi na svoj odhod. Tožnica je najkasneje 26. 3. 2023, ko so jo prišli iskat policisti, izvedela, da bo morala v zapor, do nastopa izvršitve nadomestne kazni pa ne bo prišlo prej kot v maju 2023. Toženka ocenjuje, da je obdobje med 26. 3. 2023 in začetkom maja 2023 dovolj dolgo, da tožnica otroke čustveno pripravi na svoj odhod ter da jim zagotovi ustrezno varstvo. Prav tako tožnica niti k prošnji za BPP niti k njeni dopolnitvi ni predložila mnenja pristojnega Centra za socialno delo o obstoju odložitvenega razloga. Toženka ne more niti mimo dejstva, da je tožnica prepozno odgovorila na njen poziv za izjasnitev.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Pojasnjuje, da so jo dne 26. 3. 2023 na naslov ..., prišli iskat policisti, da bi jo odpeljali na prestajanje nadomestnega zapora (32 dni) po sklepu Okrajnega sodišča v Črnomlju, PRnz 15/2022 z dne 15. 12. 2022. Nad obiskom policistov je bila presenečena, saj ni vedela, kaj se dogaja in zakaj so policisti prišli. Na naslovu ..., kjer ima še vedno prijavljeno stalno prebivališče, ne živi že 11 let, vsa sodna pisanja pa so ji bila očitno posredovana na napačen naslov (kjer so ji bila vročena s fikcijo). Tožničina zagovornica je po seznanitvi z zadevo vložila predlog za odlog izvršitve nadomestnega zapora, Okrajno sodišče v Črnomlju pa je njen predlog z odločbo, PRnz 15/2022 z dne 12. 4. 2023, zavrglo kot prepozen. Tožnica se je želela zoper navedeno odločbo pritožiti, saj sta ji bili z vročitvijo pošiljk s fikcijo na naslovu, na katerem dejansko ni prebivala, kršena pravica do izjave in do učinkovitega pravnega varstva. Ker tožničin materialni položaj ni omogočal plačila za opravljeno storitev, je zaprosila za BPP, do katere je po 14. členu ZBPP upravičena. Po podaji prošnje za BPP in pred izdajo izpodbijane odločbe je tožnica tudi vložila pritožbo zoper odločbo Okrajnega sodišča v Črnomlju.

4. Toženka je pri presoji upravičenosti do BPP presegla lastna pooblastila in o zadevi odločala vsebinsko, s tem pa se je postavila v vlogo razsodnika. Tožničino prošnjo je neupravičeno ocenila kot neutemeljeno, o njej pa odločila, kot bi o njej odločalo sodišče. O tožničini pritožbi bi moralo odločiti Višje sodišče v Ljubljani in ne strokovni organ za dodelitev BPP, pri čemer je pod izpodbijano odločbo podpisan strokovni sodelavec, ki se je spustil v presojo vsebine tožničine pritožbe in do njene zakonske možnosti za vložitev predloga za odložitev izvršitve nadomestnega zapora, ki bi prišla v poštev šele, če bi storilka uspela s pritožbo. Toženka je tožnici onemogočila vložitev pritožbe, jo postavila v neenakopraven položaj s tistimi, ki jih finančni položaj ne omejuje, ter kršila bistvo instituta BPP. Toženka tudi ni upoštevala pomena zadeve za tožničin osebni in socialno-ekonomski položaj ter pomena izida zadeve zanjo in njeno družino. Toženka je arbitrarno posegla v tožničine temeljne človekove pravice in kršila načelo enakosti pred zakonom, njeno ravnanje je diskriminatorno do pripadnikov romske populacije. Po tretjem odstavku 24. člena ZBPP je zadeva očitno nerazumna, če je v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kar bi bilo bistvo toženkine presoje, ki je imela na voljo vpogled v sodno prakso glede obveznosti vročanja na naslov dejanskega prebivališča. Določbe 24. člena ZBPP je treba razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, tako da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva, česar pa toženka ni storila. Na toženki ni, da presoja vsebino tožničine vloge in dokaze, ki bi jih tožnica predložila, ter o tem odloča, ampak mora zgolj preveriti utemeljenost zadeve in se glede na predstavljene argumente opredeliti do smiselnosti zadeve.

5. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožničine navedbe ter vztraja pri svoji odločitvi. Meni, da je tožba prepozna, zato jo je treba zavreči. S tem v zvezi se sklicuje na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter izpostavlja, da je bila tožba v predmetni zadevi vložena šele 16. 6. 2023 oziroma 20. 6. 2023, ko je naslovno sodišče prejelo zahtevano dopolnitev tožbe.

7. Toženka prereka navedbe tožnice, da živi na naslovu ..., čeprav bi tožnica tam res živela, pa je bila njena dolžnost poskrbeti za ureditev naslova prebivališča na upravni enoti. Neresnične in izmišljene so tudi navedbe tožnice, da ni prejela nobene sodne pošiljke, saj bi se te sicer vrnile sodišču. Če tožnica dejansko živi na drugem naslovu in tega ni sporočila upravni enoti, gre izključno za njeno krivo, malomarnost in protizakonito ravnanje. Dejstvo je, da je tožnica storila več prekrškov, s plačilnimi nalogi je bila gotovo seznanjena, saj ti sicer ne bi postali pravnomočni. Prav tako je bila gotovo seznanjena, da bo njej transakcijski račun blokiran zaradi izterjave glob, tožničine navedbe, da ni vedela nič v zvezi s tem, pa so zgrešene, izmišljene in prilagojene potrebam tega postopka.

8. Tožnica je vložila predlog za odlog izvršitve nadomestnega zapora, ki je bil s sklepom z dne 12. 4. 2023 zavržen kot prepozen, kar je povsem pravilna in zakonita odločitev. S tem ko prosilka enajst let ni uredila podatkov, bo morala prevzeti odgovornost in nositi posledice vročanja na naslov iz uradne evidence. Prosilka sicer finančni pogoj za BPP izpolnjuje, nikakor pa ne vsebinskega pogoja, katerega izpolnjevanje je toženka dolžna preveriti. Zgolj če bi tožnica predložila dokaz, da dejansko živi na naslovu ..., bi se lahko pojavil dvom v pravilnost vročitev s strani Okrajnega sodišča v Črnomlju, ker takšnega dokaza ni predložila, pa se šteje, da živi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča. Prav tako ima toženka pravico preveriti, če obstaja mnenje CSD glede obstoja odložitvenega razloga, tega mnenja pa tožnica ne v prošnji ne v njeni dopolnitvi ni predložila. Tožnica tako niti z minimalno stopnjo verjetnosti ni izkazala, da bi bila lahko uspešna z vložitvijo pritožbe. Slednjo je tožnica sicer vložila dne 21. 4. 2023. Toženka je tožnico pozvala k dopolnitvi prošnje, prošnja pa je bila dopolnjena šele 5. 5. 2023, kar pomeni, da bi bila BPP lahko dodeljena šele od 6. 5. 2023 dalje, pritožbe pa v breme proračunskih sredstev ne bi bilo mogoče plačati. Prošnjo bi morala toženka celo zavreči, saj tožničina pooblaščenka na poziv ni odgovorila v postavljenem roku. Neizkazane so tudi navedbe, da naj bi bila toženka diskriminatorna do romske populacije.

9. Da je prošnja za dodelitev BPP neutemeljena in nima možnosti za uspeh, jasno izhaja iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani, z dne 4. 5. 2023, ki je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnici je bila obveznosti prijave prebivališča znana, njena stališča glede vročanja na podlagi fikcije pa so zmotna. Sodišče naj tožbo zavrže ali zavrne, tožnici pa naloži plačilo toženkinih stroškov postopka.

**K I. točki izreka:**

10. Toženka v okviru odgovora na tožbo najprej uveljavlja, da je tožničina tožba nepravočasna in jo je treba zavreči. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da se v upravnem sporu ne uporabljajo določbe ZUP (na 67. člen katerega se v zvezi z nepopolnostjo in dopolnitvijo tožbe sklicuje toženka), pač pa določbe Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter (skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

11. Skladno s četrtim odstavkom 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se v primeru, če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena. V konkretnem primeru je tožnica tožbo, ki je bila ob vložitvi nepopolna, po pozivu naslovnega sodišča (z dne 12. 6. 2023, ki je bil tožnici vročen dne 13. 6. 2023) v postavljenem roku (treh dni) ustrezno dopolnila (z vlogo z dne 16. 6. 2023). Skladno s predstavljeno pravno podlago se zato šteje, da je bila tožba vložena tisti dan, ko je bila prvič vložena, tj. dne 6. 6. 2023, ko je bila poslana po pošti priporočeno (drugi odstavek 112. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je bila izpodbijana odločba tožnici (po pooblaščenki) vročena 9. 5. 2023 (kot to izhaja iz vročilnice v upravnem spisu), je bila tožba tako vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je pravočasna.

12. Ob tem sodišče dodaja, da je bilo tudi iz prvotno vložene tožbe (pred dopolnitvijo) jasno razvidno, da se ta nanaša na izpodbijano odločbo, ki je bila v upravnem postopku izdana tožnici, ter da tožničina pooblaščenka v predmetnem upravnem sporu ne uveljavlja svojih, pač pa tožničine pravice.

13. Tožba je utemeljena.

14. Toženka je tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi presoje, da tožnica s pritožbo, v zvezi z vložitvijo katere je zaprosila za BPP (pritožba zoper odločbo Okrajnega sodišča v Črnomlju), nima možnosti (izgledov) za uspeh.

15. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

16. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP pa je doseg navedene zakonske večji in organu za BPP nalaga, da (vsaj v omejenem obsegu) opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

17. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti (obrazložiti razloge za njegovo uporabo) na podlagi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem "očitnosti". S tem je po presoji sodišča zakonodajalec jasno določil meje oziroma obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP na tej podlagi morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

18. Po presoji sodišča toženka v predmetni zadevi "očitne nerazumnosti" tožničine prošnje za dodelitev BPP ni uspela ustrezno utemeljiti.

19. Vezano na navedeno sodišče najprej ugotavlja, da je v skladu z določili prvega odstavka 26. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o prošnji za odlog izvršitve kazni zapora, dovoljena pritožba na višje sodišče v treh dneh od vročitve odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da je imela tožnica zoper odločbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, PRnz 15/2022 z dne 12. 4. 2023, možnost vložiti pritožbo. Iz izpodbijane odločbe tudi ne izhaja, da bi bila vložitev pritožbe v konkretni zadevi nepravočasna, zato s formalnega vidika (tj. z vidika morebitnih formalnih ovir za vložitev pritožbe, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za BPP) tožničine prošnje ni mogoče označiti za očitno nerazumno.

20. Nepravilen pa je bil tudi pristop toženke k vsebinski oceni očitne neutemeljenosti tožničine prošnje. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka v okviru odločanja o prošnji dejansko izvedla podrobno presojo pravilnosti in zakonitosti prej omenjene odločbe, izključno na svojo presojo, da je ta pravilna in zakonita, pa je uprla tudi svojo odločitev o očitni neutemeljenosti tožničine prošnje. Toženka se v izpodbijani odločbi tako opredeljuje do resničnosti pritožbenih navedb tožnice o njenem dejanskem prebivališču, presoja, ali je tožnica s tem v zvezi izpolnila dokazno breme, ter ocenjuje, ali bo imela tožnica na voljo dovolj časa, da otroke čustveno pripravi na svoj odhod in jim zagotovi ustrezno varstvo. Opisan pristop toženke pri odločanju o tožničini prošnji, ki ni omejen na ugotavljanje "očitne nerazumnosti" z vidika verjetnosti tožničinega uspeha v sodnem postopku, pač pa temelji na toženkinem podrobnem vsebinskem opredeljevanju do vsebine odločbe Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je bilo odločeno o prošnji za odlog izvršitve kazni zapora, ter do tožničinih pritožbenih ugovorov v zvezi s to odločbo, je razviden tudi iz vsebine odgovora na tožbo, v katerem toženka ponovno problematizira tožničino opustitev spremembe naslova prebivališča, presoja pravilnost vročitve sodnih pisanj s fikcijo, tožnici očita nepredložitev potrdila CSD glede obstoja odložitvenega razloga (ki v nasprotju z drugačnim prepričanjem toženke ne predstavlja listine, ki bi jo tožnica morala predložiti v postopku odločanja o podelitvi BPP), izpostavlja tožničine prekrške in njeno obveznost plačila kazni, itd. 21. Toženka je v postopku odločanja o BPP tako prevzela vlogo, ki jo ima v primeru vložitve pritožbe instančno sodišče (Višje sodišče), s tem pa je po presoji sodišča presegla okvire ocene "očitne nerazumnosti", ki jo je upravičena izvesti na podlagi prve alineje prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZBPP.

22. Na navedeno ne more v ničemer vplivati toženkino sklicevanje (v odgovoru na tožbo) na odločbo, s katero je Višje sodišče v Ljubljani odločilo o tožničini pritožbi zoper odločbo Okrajnega sodišča v Črnomlju, PRnz 15/2022 z dne 12. 4. 2023, saj toženkine (upravne) presoje očitne nerazumnosti prošnje za dodelitev BPP (kot že pojasnjeno) ni mogoče enačiti s sodno presojo sodišča o pravnem sredstvu, v zvezi z vložitvijo katerega je bilo zaprošeno za BPP. Z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, ki jo je (sledeč prejemni štampiljki na tej odločbi) prejela dne 9. 5. 2023, pa toženka pri izdaji izpodbijane odločbe (z dne 5. 5. 2023) tudi še ni bila seznanjena, zato je očitno, da ta na njej tudi ne more temeljiti.

23. Toženka v odgovoru na tožbo navaja še, da bi morala tožničino prošnjo zaradi zamujenega roka za njeno dopolnitev celo zavreči, izpostavlja pa tudi, da je bilo treba prošnjo zaradi dopolnitve šteti za prejeto šele po tem, ko je rok za vložitev pritožbe že potekel, zato tožnici BPP tudi iz tega razloga ne bi mogla biti dodeljena. Sodišče s tem v zvezi najprej ugotavlja, da toženka tožničine prošnje z izpodbijano odločbo ni zavrgla, pač pa jo je očitno štela za pravočasno in jo vsebinsko obravnavala. Ravno tako v izpodbijani odločbi ni najti toženkinih (v odgovoru na tožbo podanih) razlogov, vezanih na nezmožnost dodelitve BPP, ker naj bi šlo za stroške postopka, ki so nastali pred vložitvijo prošnje za BPP (v zvezi s čemer bi materialnopravno podlago tudi sicer predstavljal drugi odstavek 11. člena ZBPP, ne pa 24. člen ZBPP, na katerega je toženka oprla izpodbijano odločbo). Toženka z odgovorom na tožbo v predstavljenem delu tako nedopustno širi razloge izpodbijane odločbe, sodišče pa teh razlogov pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe posledično ni upoštevalo.

24. Ne glede na navedeno sodišče pojasnjuje, da iz "Poziva na izjasnitev", ki ga je toženka dne 24. 4. 2023 naslovila na tožnico (in ki je del upravnega spisa zadeve), v ničemer ne izhaja, kaj naj bi bila formalna pomanjkljivost tožničine prošnje, ki naj bi jo tožnica morala odpraviti, oz. zakaj naj bi bilo tožničino prošnjo ob vložitvi treba šteti za nepopolno ali nerazumljivo. V navedenem pozivu je toženka namreč zgolj predstavila svoje ugotovitve v zadevi ter tožnico pozvala, da se glede teh izjasni (sam dopis je poimenovan "Poziv na izjasnitev", iz zaključka tega dopisa pa izhaja zapis: "Na podlagi vsega navedenega vas pozivamo, da se glede ugotovitev naslovnega sodišča izjasnite v roku 3 dni od vročitve tega poziva"). Ker je pravica stranke do izjave pravica in ne dolžnost, tudi v primeru, če se tožnica na poziv toženke sploh ne bi odzvala in se do njenih ugotovitev ne bi opredelila, to ne bi mogel biti razlog za zavrženje tožničine prošnje, kot je v pravnem pouku navedenega poziva sicer navedla toženka. Po povedanem tožničine prošnje ni bilo mogoče šteti za popolno šele s toženkinim prejemom tožničine izjasnitve, pač pa je (ob odsotnosti jasne navedbe razlogov za njeno nepopolnost v toženkinem pozivu) treba šteti, da je bila popolna že ob vložitvi dne 20. 4. 2023 (ko je bila s priporočeno pošto poslana toženki - drugi odstavek 68. člena ZUP). To pa je še pred iztekom roka za vložitev pritožbe, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za BPP, ter (skladno z drugim odstavkom 11. člena ZBPP) pred dnem, ki ga toženka navaja kot dan dejanske vložitve pritožbe (21. 4. 2023).

25. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da toženka v predmetni zadevi "očitne nerazumnosti" tožničine prošnje za dodelitev BPP ni uspela ustrezno utemeljiti, z zavrnitvijo tožničine prošnje pa je nepravilno uporabila 24. člen ZBPP. Sodišče je zato, v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki, da v ponovljenem postopku ponovno odloči o zadevi, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26. Sodišče ob zapisanem zgolj pripominja še, da toženka v odgovoru na tožbo svoje argumente mestoma podkrepljuje tudi z uporabo izrazito slogovno zaznamovanih besednih zvez. Tožničine navedbe tako npr. opredeljuje kot "povsem zgrešene, izmišljene in prilagojene potrebam tega postopka", očita ji, da "protizakonito (že 11 let) zavaja upravne organe in navaja neresnične podatke", da "očitno prosilka pozna zgolj in samo svoje pravice, ki jih šteje kot absolutne, ne pozna pa nobene svoje dolžnosti", da "prekrškovnega postopka pred sodiščem v Črnomlju sploh ne bi bilo, če prosilka prekrškov ne bi storila, oziroma če bi, kot pošten državljan, globe plačala", ter da "sploh ni bistveno, ali prosilka sredstva ima, ali ne; Kazni in globe je pač potrebno plačati; Če sredstev ni, pa se prekrškov ne sme delati". V zvezi s tožbenim očitkom diskriminacije zaradi pripadnosti romski skupnosti pa toženka navaja, da "bi bilo povsem korektno, celo nujno, da si tudi romska populacija poišče zaposlitev in si sama prizadeva za pridobitev sredstev za preživetje, seveda na zakonit način. Na ta način bi tudi razbremenili Republiko Slovenijo, ki mora romski populaciji zagotavljati mesečno ogromna sredstva, ki bi jih sicer lahko porabila na drugih področjih."

27. Čeprav navedeno ni v ničemer vplivalo na sodno presojo v predmetni zadevi, sodišče pripominja, da si morajo upravni organi v upravnih postopkih, pa tudi v postopkih pred sodiščem, prizadevati za spoštljivo in dostojanstveno komunikacijo, ki do udeležencev v postopkih ni žaljiva in ki temelji na pravno upoštevnih argumentih, ne pa morebiti na neupoštevnih subjektivnih mnenjih ali stališčih uradnih oseb upravnega organa.

28. Sodišče v predmetni zadevi glavne obravnave ni opravilo, in sicer v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. V zadevi je bilo namreč že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

29. Sodišče je v skladu s prvim odstavkom 13. člena ZUS-1 v zadevi odločilo po sodniku posamezniku.

**K II. točki izreka:**

30. Tožnica je zahtevala povrnitev stroškov upravnega spora.

31. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

32. Ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave, tožnica pa je bila v postopku zastopana po pooblaščenki - odvetnici, se ji v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečano za 22% DDV (tožničina pooblaščenka je zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnice je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage ni najti.

33. Priznane stroške mora toženka tožnici plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa ji gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika).