Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Glede na dejansko stanje ugotovljeno v obravnavani zadevi, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in ga v reviziji ne presoja, vprašanji, ki ju revidenta izpostavljata v tej zadevi nista bistveni za pravilno in zakonito odločitev, v posledici tega tudi nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

Posledice, ki jih navajata v zvezi s zožitvijo križišča, niso poledice izpodbijanega akta, prav tako Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi revidentoma, glede zelo hudih posledic v zvezi s potekom komunalnih vodov. Vzdrževanje komunalne infrastrukture namreč ni stvar posameznikov, ampak države oziroma lokalne skupnosti (in konkretnih izvajalcev javnih služb), zato po presoji Vrhovnega sodišča morebitna omejitev dostopa do te infrastrukture za revidenta ni zelo huda posledica. Zgolj s pavšalnim zatrjevanjem morebitnih bodočih dogodkov (pridobitev gradbenega dovoljenja za dozidave, prezidave), ki niti nimajo pravne povezave s predmetom tega spora (ukinitvijo statusa javnega dobra), revidenta ne moreta utemeljevati nastanka zelo hudih posledic izpodbijanega akta.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Občinske uprave Občine Hoče-Slivnica, št. 353-8/2013-002 z dne 9. 5. 2014. Z njo je bil na zemljišču par. št. 41/38 k. o. R. ukinjen status grajenega javnega dobra (1. točka izreka) in odločeno, da se po pravnomočnosti te odločbe vknjiži lastninska pravica na ime Občina Hoče-Slivnica do celote (2. točka izreka) in da posebni stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Odločitev tožene stranke temelji na določbah 23. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO -1). Župan tožene stranke je z odločbo, št. 353-8/2013-008 z dne 28. 5. 2014, zavrnil pritožbo tožnikov zoper izpodbijano odločbo.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje sta tožnika (v nadaljevanju revidenta) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. čelna ZUS-1. Uveljavljata revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlagata ugoditev reviziji, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbi. Podajata tudi predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 Priglašata stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidenta v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 uveljavljata dovoljenost revizije zaradi pomembnega pravnega vprašanja. Navajata dve vprašanji, in sicer: „ ali del neasfaltirane ceste, po katerem teče javno vodovodno omrežje in omogoča zadostno širino intervencijske poti predstavlja zemljišče, ki je lahko v pravnem prometu?“ in „ali lahko občina - tožena stranka izvzame iz obstoječega grajenega javnega dobra del nepremičnine z namenom, da ga izroči zasebniku (spravi v pravni promet), pri tem pa poseže v pravice drugih občanov - tožnikov, ki so priznane po splošnih predpisih - kot je pravica do intervencijske posti in pravica do priključitve na javno kanalizacijsko omrežje?“

7. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 360/2013 z dne 9. 7. 2015 in X Ips 86/2015 z dne 4. 11. 2015). Revidenta teh zahtev nista izpolnila.

8. V obravnavni zadevi je bilo ugotovljeno, da z izdajo izpodbijane odločbe ni bilo poseženo v kakšno na zakon ali drug pravni predpis oprto pravico oziroma pravno korist revidentov, ker z ukinitvijo javnega dobra na predmetni parceli revidentoma ni onemogočen dostop do njune nepremične, saj do nje še vedno lahko odstopata po obstoječi poti na sedanji par. št. 41/37, kot do sedaj. Na predmetnem zemljišču je bil status javnega dobra ukinjen, ker več ne služi namenu, zaradi katerega mu je bil dodeljen status javnega dobra (drugi odstavek 23. člena ZGO-1), saj promet po njem ne poteka. Njuni vprašanji zato v tej zadevi nista bistveni za pravilno in zakonito odločitev, v posledici tega tudi nista vprašanji, zaradi katerih bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo. Revidentoma je tudi treba pojasniti, da javno dobro v tem primeru ni bilo ustanovljeno za namene polaganja komunalnih vodov, in da gre za navedbe, ki se nanašajo na dejansko stanje zadeve, ki v revizij ni predmet presoje oziroma je Vrhovno sodišče nanj vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), zato v zvezi z njim tudi ni mogoče postaviti vprašanja, ki bi zadostilo pogojem za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta tudi nista izkazala, da ima izpodbijana odločitev zanju zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1).

10. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010) mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati. Zelo hude posledice, kot pogoj za dovolitev revizije, morajo biti neposredna posledica odločitve, ki se izpodbija v upravnem sporu, kar pomeni, da mora obstajati vzročna zveza med zatrjevano posledico in aktom, ki je predmet konkretnega upravnega spora (enako Vrhovno sodišče v svojih sklepih X Ips 472/2001, X Ips 358/2011, X Ips 483/2012, X Ips 11/2013, X Ips 24/2014 in drugi).

11. Revidenta navajata, da je zaradi zožitve javnega dobra ogrožena njuna požarna varnost, saj je križišče sedaj preozko in ne omogoča intervencijske poti za gasilska vozila (prilaga svoj izračun) in ne upošteva predpisov glede požarne varnosti. Dalje navajata, da njun priključek na javni vodovod poteka po vzhodnem robu zemljišča, na katerem je bil ukinjen status javnega dobra, zato bosta morala v bodoče za vsakršne posege na vodovodnem omrežju poleg soglasja komunalnega podjetja pridobivati tudi služnost položitve komunalnih vodov od lastnika zemljišča. S tem pa je prizadeta tudi njuna lastninska pravica, saj za morebitne posege v prostor (dozidave ali prezidave njunega objekta) zaradi preozke intervencijske poti ne bosta več dobila gradbenega dovoljenja.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča s temi navedbami revidenta ne moreta utemeljevati zelo hudih posledic v obravnavani zadevi. Posledice, ki jih navajata v zvezi s zožitvijo križišča, niso poledice izpodbijanega akta, temveč bi lahko kvečjemu bile posledice parcelacije. Ob tem pa Vrhovno sodišče še podarja, da so pogoji za varno odvijanje prometa na javni cesti (širina, varovalni pas ipd.) določeni z aktom o kategorizaciji, na ta akt pa izpodbijana odločitev ne vpliva, niti ni ta akt predmet presoje v obravnavanem primeru(1). Vrhovno sodišče tudi ne more pritrditi revidentoma glede zelo hudih posledic v zvezi s potekom komunalnih vodov. Vzdrževanje komunalne infrastrukture namreč ni stvar posameznikov, ampak države oziroma lokalne skupnosti (in konkretnih izvajalcev javnih služb), zato po presoji Vrhovnega sodišča morebitna omejitev dostopa do te infrastrukture za revidenta ni zelo huda posledica, tudi zato ne, ker je v skladu s posameznimi področnimi zakoni vzdrževalcem te infrastrukture zagotovljen dostop do infrastrukture, tudi do tiste, ki se nahaja na zasebnih zemljiščih. V zvezi s sicer pavšalnimi navedbami glede posegov v lastninsko pravico pa Vrhovno sodišče meni, da z zgolj pavšalnim zatrjevanjem morebitnih bodočih dogodkov (pridobitev gradbenega dovoljenja za dozidave, prezidave), ki niti nimajo pravne povezave s predmetom tega spora (ukinitvijo statusa javnega dobra), revidenta ne moreta utemeljevati nastanka zelo hudih posledic izpodbijanega akta. Iz tega razloga tudi njuno sklicevanje na odločbe VSRS glede utemeljevanja zelo hudih posledic ne zadošča. K II. točki izreka:

13. Ker lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče na zahtevo tožnika izda začasno odredbo zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 le do odločitve o reviziji, Vrhovno sodišče pa je revizijo s tem sklepom zavrglo, je ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka:

14. Revidenta z revizijo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Enako je Vrhovno sodišče že odločilo v sklepu X Ips 527/2009.