Jedro

Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.

Ukrep omejitve starševske skrbi je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (II. do VII. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mld. A. A., rojenega 2025, vrnilo iz rejniške družine nasprotnima udeležencema (I. točka izreka). Obenem je bila nasprotnima udeležencema omejena starševska skrb, hkrati z dolžnostjo predlagatelja, da izvaja nadzor. Nasprotna udeleženca se morata vključiti v storitev Pomoč družini za dom ter strokovni delavki v obdobju dveh mesecev od izdaje sklepa omogočiti tedenski obisk na domu; po poteku tega obdobja pa en obisk mesečno. Prav tako morata dokončati program partnerskega svetovanja Igrivi svet (II. točka izreka). Ugovora nasprotnih udeležencev zoper začasno odredbo, s katero jima je bil deček odvzet, je zavrnilo.

2.Nasprotna udeleženca odločitve sodišča - z izjemo I. točke izreka, s katero jima je bil deček vrnjen - ne sprejemata in vlagata pritožbi. V pritožbi s 3. 6. 2026 izpodbijata odločitev sodišča, da se njun ugovor zoper sklep II Z 10/2025 s 7. 6. 2025 zavrne. S pritožbo, ki sta jo vložila 22. 6. 2026, pa oporekata omejitvi njune starševske skrbi. Osrednji del pritožbe s 3. 6. 2026 je usmerjen zoper odločitev o zavrnitvi ugovorov nasprotnih udeležencev zoper sklep II Z 10/2025 s 7. 6. 2025, na podlagi katerega je bil A. A. odvzet staršema in najprej nameščen v krizni center za otroke, kasneje pa v rejniško družino. Pritožnika uveljavljata kršitve iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in se zavzemata za vsebinsko presojo njunih ugovorov. Če bi res držalo, da nimata pravnega interesa za vsebinsko odločanje, bi moralo sodišče ugovora zavreči, ne pa zavrniti. V obširni pritožbi opozarjata, da jima je bila odvzeta pravica do sodnega varstva in da je bila kršena njuna pravica do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja Pravni interes za vsebinsko odločitev vidita v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje odškodninskega zahtevka kot tudi v preprečitvi ponovnega istovrstnega odločanja. Sodišče ni opravilo presoje o možnosti uporabe milejših ukrepov. Menita, da otrok na dan odvzema ni bil huje ogrožen. V nadaljevanju pritožbe se opredeljujeta do vprašanj, povezanih s poporodno depresijo nasprotne udeleženke, njeno zavrnitvijo hospitalizacije in opustitvijo jemanja predpisanih zdravil, njenim samopoškodovanjem ter do očitkov o konfliktni partnerski dinamiki, nasilju in pomanjkanju socialne podpore. Prav tako se izrekata o zatrjevanem omejevanju stikov med nasprotno udeleženko in njeno materjo s strani nasprotnega udeleženca ter o njegovem nezadostnem sodelovanju s predlagateljem in zdravstvenimi ustanovami. Pojasnjujeta tudi vpliv kršitve cestnoprometnih predpisov nasprotnega udeleženca, ki je vozil vozilo brez vozniškega dovoljenja, ter se opredeljujeta do očitkov, da je skrb za otroka prepuščal nasprotni udeleženki in se domov vračal v večernih urah vinjen. Nadalje pojasnjujeta obžalovanje nasprotne udeleženke, da se je odločila za otroka, ter se izrekata o očitkih glede pomanjkljive in nepravilne skrbi za otroka. Ob tem zatrjujeta obstoj absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka ZPP.

3.V pritožbi z 22. 6. 2026 oporekata omejitvi starševske skrbi. Predlagata, da pritožbeno sodišče odločitev spremeni in predlog za izrek ukrepov omejitve starševske skrbi zavrne. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Menita, da sklep nima jasnih razlogov o potrebi za izrek takšnega ukrepa. Delavke CSD s svojimi napovedanimi, še bolj pa nenapovedanimi obiski, vnašajo v družino stres in razdor ter izvajajo na nasprotno udeleženko hud psihični pritisk. Družina se od vsega začetka obravnava pod vtisom resničnosti lažnih navedb bivše partnerke nasprotnega udeleženca. Samopoškodovanje nasprotne udeleženke je bilo neznatno; prisilna hospitalizacija ni bila predlagana. Očitki o vdajanju alkoholu ali drogam so neresnični. Alkohol oziroma kokain je nasprotni udeleženec užival pred otrokovim rojstvom. Poleg tega učinki uživanja kokaina niso takšni, da bi bil zaradi tega otrok lahko ogrožen ali da zanj ne bi mogel skrbeti. Predlagatelj je enkrat videl otroka neprivezanega, kar je nepomembno, glede na to, da se v tej starosti otrok še ne more obrniti. Dvakrat naj bi bil postavljen pred TV ekran in tudi to zanj ni škodljivo, saj dojenček v starosti dveh mesecev vidi le na 20 cm, večje razdalje pa megleno. Socialne delavke so bile že od vsega začetka zmotno prepričane, da je nasprotna udeleženka žrtev družinskega nasilja. Obširno pojasnjujeta, da otrok ni bil ogrožen in da je bila nasprotna udeleženka s strani predlagatelja oziroma njegovih strokovnih delavk ustrahovana z odvzemom otroka. Vključitev v storitev Pomoč družini za dom je nepotrebna, saj so tudi pri drugih materah z majhnimi otroki prisotna nihanja razpoloženja in nesigurnost ali patriarhalen odnos, pa to ni razlog za vpletanje države v družino. Menita, da za ukrep omejitve starševske skrbi ni pravne podlage in da predstavlja nesorazmeren ter nedopusten poseg v njihovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja.

4.Pritožba je bila vročena predlagatelju in ta se je nanjo odzval. V odgovoru poudarja, da je bilo ukrepe treba izreči, saj je bil otrok hudo ogrožen. Starša sta med postopkom napredovala, še vedno pa je utemeljena omejitev starševske skrbi, da se jima omogoči pogovor s strokovno delavko o morebitnih težavah pri izvajanju starševske skrbi in v partnerskem odnosu. Socialnovarstvena storitev Pomoč družini za dom in dokončanje partnerskega svetovanja Igrivi svet sta usmerjena v pomoč družini po vrnitvi otroka v domače okolje in se izvajata kot oblika pomoči za odpravljanje težav pri starševski skrbi in (morebitnih) partnerskih konfliktih.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi s 1. 6. 2026

6.Sodišče prve stopnje je na naroku razglasilo sklep, s katerim je dečka vrnilo staršema in hkrati odločilo, da pritožba zoper razglašeni sklep ne zadrži izvršitve. Sklep o začasni odredbi II Z 10/2025 s 7. 6. 2025 je veljal do drugačne odločitve sodišča, torej le do odločitve, da se deček vrne staršema. Sodišče mora vsebinsko presojati ugovor, dokler začasna odredba še velja in dokler ukrep traja.

7.Ukrep odvzema otroka res predstavlja hud poseg države v ustavno varovano pravico starševstva, zato mora biti takšna odločitev utemeljena skladno s konvencijskimi določbami (8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah - EKČP). Vendar pa mora za vsebinsko presojo ugovornih razlogov (še) vedno obstajati pravni interes. Sprememba pravnih okoliščin (npr. potek časa, za katerega je bila odločba izdana) nedvomno vpliva na pravni interes, ki mora obstajati ves čas postopka. Omejitev vsebinskega odločanja o pravnem sredstvu, za katerega ni pravovarstvene potrebe, pa ne pomeni nedopustnega poseganja v pravici iz 23. in 25. člena Ustave. Pravni interes za vsebinsko presojo ugovora ima tisti, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Z odločitvijo bi se njegov pravni položaj glede konkretnega zahtevka izboljšal. V predmetni zadevi pa začasna odredba ne velja več in z zahtevano vsebinsko odločitvijo o ugovoru se položaj nasprotnih udeležencev ne more v ničemer spremeniti. Tudi pritožbeno zavzemanje za vsebinsko obravnavo ugovora iz preventivnih razlogov in zaradi (morebitnih) drugih postopkov (odškodninski postopki), pravni interes ni izkazan. Ta se namreč presoja v konkretni zadevi.

8.Ob tem ni mogoče prezreti, da se je sodišče v izpodbijani odločitvi opredelilo tudi do utemeljenosti ukrepa odvzema otroka. Povzelo je celotno dogajanje in ugotovljeno hudo ogroženost otroka povezalo z zaznanimi partnerskimi konflikti, nesposobnostjo staršev za samoregulacijo, puščanjem matere s poporodno depresijo v domačem okolju z otrokom, njenim samopoškodbenim ravnanjem, odsotnostjo očeta ter pomanjkanjem njegove skrbi za otroka. Poudarilo je, da je skupek vseh teh dejavnikov utemeljeval izrek navedenega ukrepa. Ugotovljeno je bilo, da sta imela starša izrazito konflikten odnos, pri nasprotnem udeležencu pa je bila vprašljiva treznost - iz zdravstvenih izvidov je izhajalo, da je užival prepovedane droge. Vse navedene okoliščine skupaj s celotnim procesnim gradivom utrjujejo tudi prepričanje pritožbenega sodišča, da ni mogoče slediti navedbam nasprotne udeleženke, da naj bi vse svoje izjave podala pod pritiskom oziroma zaradi strahu pred predlagateljem in njegovimi strokovnimi delavkami.

O pritožbi z 22. 6. 2026

9.Sodišče prve stopnje je izčrpno in nazorno pojasnilo razloge za omejitev starševske skrbi v obsegu, izhajajočem iz 1. in 2. alineje II. točke izreka izpodbijanega sklepa. Izhajalo je iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, ki jih je našlo v določbah 157. in 171. člena DZ. Pravilno je uporabilo tudi določbo 156. člena DZ, saj je upoštevalo načelo najmilejšega ukrepa. Med takšne ukrepe nedvomno sodi ukrep omejitve starševske skrbi, ki traja največ eno leto. Podlago predstavlja tudi 8. člen EKČP, ki nalaga državam pogodbenicam pozitivne obveznosti pri varovanju koristi otroka, kar je izraženo v 153. členu DZ.

10.Sodišče prve stopnje je prepoznalo napredek nasprotnih udeležencev, ki sta sledila napotkom in usmeritvam predlagatelja. Deček je starša dobro sprejel, oba sta sodelovala z rejnico in sledila njenim pojasnilom o navadah otroka glede spanja, prehrane in ravnanja z njim. Med postopkom je sodišče širilo obseg stikov in deček je pri starših že tudi prenočil. Še vedno pa starša - tudi po presoji pritožbenega sodišča - za krepitev njunih starševskih kompetenc in razreševanje medsebojnih konfliktov potrebujeta zunanjo pomoč. Razloge je sodišče izčrpno nanizalo v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa; pritožbeno sodišče pa jim v celoti pritrjuje. Pritožbi z zmanjševanjem teže posameznih ravnanj nasprotnega udeleženca ter s posplošenimi in neprepričljivimi navedbami o domnevnih pritiskih strokovnih delavk na nasprotno udeleženko in njenem strahu ne uspe omajati razumne in prepričljive odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče na podlagi celotnega procesnega gradiva ne dvomi o obstoju ogroženosti otroka, ki je terjala njegov odvzem staršema. Ukrep omejitve starševske skrbi pa je namenjen pomoči staršema, da družina uspešno zaživi skupaj in preseže okoliščine, ki so botrovale odvzemu. Sodišče je pri presoji nujnosti izrečenega ukrepa izhajalo iz ugotovitev o težavah, s katerimi sta se starša soočala v preteklosti, pri čemer so te v izpodbijanem sklepu ustrezno predstavljene. Gre za okoliščine, ki jih ni mogoče odpraviti hitro in ki jasno kažejo na potrebo po strokovni pomoči, da bi starša okrepila svoje starševske kompetence ter izboljšala partnerski odnos. Pri tem ni mogoče prezreti mladosti nasprotne udeleženke, njenega predhodnega samopoškodbenega ravnanja - ki ga pritožba neutemeljeno minimalizira - ter pritožbenega izpostavljanja njene ljubosumnosti. Zaskrbljujoč je tudi pritožnikov pogled na uživanje kokaina, na privezovanje otroka z varnostnim pasom ter na materino psihično stanje. Prav vsebina pritožbe dodatno utrjuje prepričanje sodišča, da je - kljub očitnemu napredku staršev, zaradi katerega je bil otrok vrnjen v njuno oskrbo - še vedno potrebna razmeroma blaga omejitev starševske skrbi.

11.Glede na pojasnjeno pritožbi nista utemeljeni, podane pa tudi niso kršitve materialnega in procesnega prava, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ju je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1

2

3

4