Jedro

Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti. Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju.

Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.

Ker je torej terjatev, ki je potrditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago, le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.763,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 274.244,78 EUR s pripadki (I. točka izreka). Odločilo je, da bo tožeča stranka morala toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka). Presodilo je, da je sodišče pristojno za odločanje o zadevi, da je glede zastaranja treba uporabiti tri letni zastaralni rok ter da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede višine tožbenega zahtevka (ni pojasnila iz katerega obdobja izvirajo vtoževane terjatve in niti na kakšen način so bile izračunane).

2. Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je treba poslovno razmerje med pravdnima strankama obravnavati kot gospodarsko pogodbo ter da je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je upoštevalo triletni zastaralni rok. Zatrjevala je, da je do plačila vtoževanih zneskov upravičena na podlagi določil o učinkih razdrte pogodbe oziroma na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi ter da je treba v obeh primerih upoštevati petletni zastaralni rok. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je na območju tožeče stranke od leta 1997 do 31. 3. 2012 izvajala gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, zbiranja in odvoza odpadkov, odvajanja in čiščenja odpadnih in padavinskih voda ter pogrebno dejavnost, ki jih je skladno z veljavnimi predpisi dolžna zagotavljati tožeča stranka.2 Pisna pogodba o izvajanju gospodarskih javnih služb med pravdnima strankama ni bila sklenjena. Tožeča stranka je v svojih odlokih kot izvajalko gospodarskih javnih služb določila toženo stranko, ta pa je izvajanje gospodarskih javnih služb sprejela. Poslovno sodelovanje med pravdnima strankama je tako potekalo po pogojih, ki so jih določali veljavni republiški in občinski predpisi (zakoni, podzakonski akti ter odloki tožeče stranke).

6. Upoštevajoč pojasnjeno sta bili pravdni stranki, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, glede medsebojnih pravic in obveznosti, ki izvirajo iz izvajanja gospodarskih javnih služb v obligacijskem razmerju (poslovno pogodbeno razmerje). Ker gre v tem primeru za odločanje o pravicah in obveznostih pravdnih strank, ki izvirajo iz njunega pogodbenega razmerja, torej o premoženjskih pravicah pravdnih strank, je za odločanje skladno z določilom 1. člena ZPP pristojno sodišče. V tem primeru namreč ni mogoče zaključiti, da gre za odločanje o upravni zadevi, saj ne gre za odločanje oblastvenih organov z nekega upravnega področja o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku3 in pojasnilo Vrhovnega sodišča RS4).

7. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke po prenehanju pogodbenega razmerja zahtevala plačilo (presežka) pobranih taks in dajatev za obremenjevanje in razvrednotenje okolja, ki jih je tožena stranka med izvajanjem gospodarskih javnih služb zaračunavala in pridobila od končnih uporabnikov in do katerih naj bi bila tožeča stranka upravičena. Zahtevala je plačilo 80.908,67 EUR iz naslova občinske takse za odpadke, plačilo 12.012,27 EUR iz naslova okoljske dajatve ter plačilo 125.306,17 EUR iz naslova okoljske dajatve za odvajanje odpadnih voda. Poleg navedenega je zahtevala še plačilo 56.017,67 EUR zaradi neustrezno izkazanega prevrednotenja poslovnih odhodkov za leto 2012, in sicer 11.365,67 EUR pri neopredmetenih in opredmetenih osnovnih sredstvih ter 44.652,00 EUR zaradi neustrezno izkazanih prihodkov od odprave rezervacij. Svoje zahtevke je temeljila na določilih o učinkih razdrte pogodbe in na določilih o neupravičeni obogatitvi. Zatrjevala je, da je vsaka stranka po prenehanju poslovnega razmerja dolžna nasprotni stranki vrniti prejete koristi za katere je bila nasprotna stranka prikrajšana.

8. Tožena stranka je zahtevku tožeče stranke nasprotovala. Trdila je, da je vse svoje obveznosti iz naslova plačila taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja že v celoti plačala. Tožeči stranki je očitala, da so njene trditve nesklepčne, ker sploh ni mogoče ugotoviti na kakšni podlagi zahteva plačila, da iz njenih vlog ni mogoče ugotoviti kako in kdaj so vtoževane terjatve nastale ter niti kako je izračunala njihovo višino. Podala je ugovor zastaranja in ugovor neobstoja aktivne legitimacije tožeče stranke za vtoževanje plačil iz naslova okoljske dajatve ter okoljske dajatve za odvajanje odpadnih voda.

9. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da razmerja med pravdnima strankama ni mogoče šteti kot gospodarsko pogodbo v smislu 13. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ),5 je pravilno. To razmerje ni bilo sklenjeno zaradi opravljanja pridobitne dejavnosti tožeče stranke, temveč je tožeča stranka kot oblastni subjekt v tem razmerju podelila toženi stranki neko izključno ali posebno pravico. Ker tožeča stranka (občina), kot stranka pogodbenega razmerja, v tem primeru ne izpolnjuje meril iz 13. člena OZ, pogodbenega razmerja ni mogoče šteti za gospodarsko pogodbo.6 Zato za presojo zastaranja vtoževanih terjatev ni mogoče uporabiti triletnega zastaralnega roka po določilu prvega odstavka 349. člena OZ.7 Ne glede na utemeljenost pritožbenega očitka v tem delu, pa to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne vpliva.

10. Razmerje med pravdnima stranka ima po presoji pritožbenega sodišča značilnosti trajnega pogodbenega razmerja. Torej razmerja, ki je usmerjeno v ponavljajoča se ravnanja pogodbenih strank oziroma ohranjanje vzpostavljenih odnosov med pogodbenimi strankami na podlagi prevzetih poslovnih obveznosti.8 Iz izpolnitvenih obveznosti tožene stranke namreč izhaja, da je na podlagi veljavnih predpisov opravljala zadolžitve iz naslova izvajanja gospodarskih javnih služb v daljšem časovnem obdobju (od leta 1997 do 31. 3. 2012).

11. V okviru svojih zadolžitev je tožena stranka od končnih uporabnikov na podlagi pooblastil, ki jih je skladno z veljavnimi predpisi (uredbami in odloki) imela kot izvajalka gospodarskih javnih služb v času izvajanja gospodarskih javnih služb pobirala takse in dajatve zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja. Na podlagi veljavnih predpisov je tožena stranka imela tudi dolžnost, da takse in dajatve pobrane od končnih uporabnikov ob upoštevanju vsakokrat veljavnih tarif o višini taks in dajatev ter predpisanih postopkov odvaja oziroma plačuje tožeči stranki oziroma ustreznemu državnemu organu.

12. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je pogodbeno razmerje po volji tožeče stranke prenehalo 31. 3. 2012. Ob prenehanju dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja ima upnik skladno z določilom šestega odstavka 333. člena OZ od dolžnika pravico zahtevati tisto, kar je zapadlo, preden je obveznost prenehala (preden je pogodbeno razmerje prenehalo). Prenehanje pogodbenega razmerja v tem primeru učinkuje za naprej (ex nunc). Torej ima tožeča stranka upoštevajoč pojasnjeno v tem primeru na podlagi izpolnitvenega zahtevka po šestem odstavku 333. člena OZ pravico zahtevati plačilo zapadlih taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, ki jih je tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov do prenehanja pogodbenega razmerja (31. 3. 2012) zaračunavala in pobirala od končnih uporabnikov in jih je bila skladno z določili veljavnih republiških in občinskih predpisov dolžna plačati tožeči stranki. Pravice in obveznosti pogodbenih strank, ki so nastale med trajanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja, se navkljub njegovem prenehanju, presojajo upoštevajoč določila sklenjenega pogodbenega razmerja. Pravna podlaga za presojo pravic in obveznosti, ki so nastale med izvrševanjem dalj časa trajajočega pogodbenega razmerja zaradi prenehanja slednjega ne odpade.

13. Upoštevajoč pojasnjeno je zmotno prepričanje tožeče stranke, da je zaradi prenehanja dalj časa trajajočega razmerja za zahtevke, ki so zapadli med trajanjem pogodbenega razmerja treba uporabiti določila o neupravičeni obogatitvi (190. člen OZ in naslednji) oziroma določila o učinkih razvezanih pogodb (111. člen OZ).

14. Določbe o neupravičeni obogatitvi so sredstvo za saniranje nepravičnosti. Iz določila prvega odstavka 190. člena OZ izhaja, da mora kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Po tretjem odstavku 190. člena OZ nastane obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti tudi, če kdo nekaj prejeme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Za uspešno uveljavljanje zahtevka iz neupravičene pridobitve mora stranka zatrjevati in dokazati, da je prišlo do neutemeljenega premika premoženja, zaradi katerega je sama prikrajšana, druga stranka pa obogatena. Med prikrajšanjem in okoriščenjem mora obstajati vzročna zveza.9 Prikrajšanje se kaže v zmanjšanju premoženja, preprečitvi njegovega povečanja ter v vsaki izgubi ali slabšem položaju, ki ju je moč denarno ovrednotiti.10 Trditveno in dokazno breme o obstoju obogatitve, prikrajšanja, višine obogatitve oziroma prikrajšanja, vzročne zveze med obogatitvijo in prikrajšanjem ter odsotnosti pravnega temelja je na tožeči stranki. Skladno z določilom 212. člena ZPP mora namreč stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek.

15. Ker v tem primeru pravna podlaga za zahtevke, ki so zapadli med trajanjem pogodbenega razmerja, ni odpadla, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk neupravičene obogatitve. Pritožbeno sodišče še dodaja, da iz pavšalnih trditev tožeče stranke ni mogoče zaključiti niti, da bi takse in dajatve zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja s strani končnih uporabnikov prejela po prenehanju pogodbenega razmerja, kar bi lahko imelo za posledico utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Tožeča stranka je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat izrecno opozorjena s strani tožene stranke.11 Zato tožeča stranka z zahtevkom za plačilo taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja, na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi v tem postopku ne more uspeti.

16. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pri odločitvi ni upoštevalo, da je tožeča stranka zatrjevane terjatve vtoževala na podlagi določil o učinkih razvezanih pogodb (111. člen OZ). Sodišče je pri svojem odločanju vezano na trditve, ki jih med postopkom podata pravdni stranki (7. člen ZPP, razpravno načelo). Iz trditev tožeče stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje namreč izhaja le, da sta pravdni stranki svoje pravice in obveznosti izpolnjevali skladno z veljavnimi republiškimi in občinskimi predpisi. Iz tega naslova ima tožeča stranka kot je zgoraj že pojasnjeno za terjatve za plačilo taks in dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja lahko le izpolnitveni zahtevek (pod pogojem, da je na podlagi veljavne zakonodaje sploh upravičena zahtevati plačilo od tožene stranke).

17. Da bi med pravdnima strankama obstajal kakšen dogovor glede ravnanja s pobranimi taksami oziroma presežki pobranih taks, ki bi ob prenehanju razmerja lahko predstavljal podlago za utemeljenost zahtevkov vtoževanih v tem postopku, tožeča stranka ni trdila. Tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni niti opisala kakšna je bila ustaljena praksa med pravdnima strankama glede ravnanja s pobranimi taksami in dajatvami zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja. Glede na pojasnjeno in ob upoštevanju dejstva, da je tožena stranka tožečo stranko večkrat opozorila na pomanjkljivo in nesklepčno trditveno podlago (glej opombo 11 te sodbe), sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri odločitvi ni uporabilo določil o učinkih razvezanih pogodb (111. člen OZ). Iz trditev tožeče stranke namreč ne izhajajo pravno odločilna dejstva, ki bi jih bilo mogoče substancirati pod določilo 111. člena OZ.

18. Pritožbene trditve tožeče stranke, da v tem postopku vtožuje sredstva, ki so pri toženi stranki ostala in bi jih bilo potrebno uporabiti za zagotavljanje gospodarske javne službe, zaradi česar je do njih upravičena, predstavljajo pritožbeno novoto. Tožeča stranka ni z ničemer pojasnila, zakaj teh trditev ni mogla podati med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče skladno z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP pri odločitvi ne sme upoštevati. Tudi sicer pa so te trditve prepavšalne, da bi omogočale konkretno presojo sodišča o utemeljenosti zahtevka.

19. Glede na vse pojasnjeno lahko tako pravno podlago za zahtevek v tem primeru predstavlja le izpolnitveni zahtevek po šestem odstavku 333. člena OZ. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke zahtevala plačilo treh različnih okoljskih taks oziroma dajatev zaradi obremenjevanja in razvrednotenja okolja. Zaračunavanje teh taks oziroma dajatev končnim uporabnikom, njihovo pobiranje ter končnega upravičenca do pobranih taks in dajatev so med trajanjem poslovnega razmerja med pravdnima strankama urejali različni predpisi.

**K odločitvi o zahtevku za plačilo občinskih taks za odpadke v višini 80.908,67 EUR**

20. Zavezanca za plačilo občinskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki, njihovo višino, zaračunavanje, pobiranje ter končnega upravičenca do pobranih taks je celotno trajanje pogodbenega razmerja med pravdnima strankama urejal Odlok o taksi za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki (Brežice) – v nadaljevanju: Odlok.12 Iz določil 4. in 5. člena Odloka izhaja, da takse za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki povzročiteljem odpadkov (fizičnim in pravnim osebam) zaračunava tožena stranka mesečno, kot dodatno postavko pri zaračunavanju odvoza in odlaganju odpadkov. Skladno z določilom 6. člena Odloka, so zbrana sredstva (takse) prihodek proračuna Občine Brežice.

21. Tožeča stranka je med postopkom zatrjevala, da ji tožena stranka iz naslova realiziranih plačil taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki dolguje 80.908,67 EUR. Trdila je, da ji tožena stranka taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki zbranih od 1. 11. 1997 dalje ni v celoti nakazala. Pojasnila je, da iz Poročila o stanju terjatev in obveznosti med Občino Brežice in toženo stranko na dan 31. 12. 2012 številka ... z dne 17. 9. 2013, ki ga je izdelal Inštitut ..., zanj mag. A. A., preizkušeni notranji revizor (priloga A2, v nadaljevanju: Končno poročilo), izhaja, da tožena stranka v svojih poslovnih knjigah na dan 31. 12. 2012 v breme konta 266120 „občinska taksa za odpadke“ sama beleži obveznost do tožeče stranke v višini 80.908,67 EUR, zato ji ta znesek mora plačati.

22. Tožena stranka je zahtevku za plačilo 80.908,67 EUR taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki nasprotovala. Trdila je, da je vse svoje obveznosti iz naslova plačila zadevnih taks do tožeče stranke že poravnala in da na dan 31. 12. 2012 iz tega naslova do tožeče stranke nima nobenih obveznosti več. Tožeči stranki je očitala, da iz njenih trditev ni razvidno, kako je izračunala višino vtoževane terjatve (da ni jasno kdaj so terjatve nastale, v kakšni višini in kdaj so zapadle v plačilo). Zatrjevala je, da sta se pravdni stranki dogovorili, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati le znesek dejansko pobranih taks in ne zaračunanih taks, saj tožena stranka od končnih uporabnikov ni dobila plačanih vseh zaračunanih taks. Trdila je, da tožeča stranka tega dogovora pri izdelavi Končnega poročila ni upoštevala, saj ni upoštevala stanja na kontu terjatev tožene stranke do zavezancev za plačilo občinske takse za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki. Ugovarjala je zastaranje. Trdila je, da so vse terjatve tožeče stranke iz naslova plačila občinskih taks za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov že zastarale, saj je treba upoštevati triletni zastaralni rok (gospodarska pogodba, občasne terjatve). Dodala je, da četudi bi se za zastaranje upošteval splošni, petletni zastaralni rok, so zastarale vse terjatve, ki so zapadle v plačilo do vključno 27. 12. 2011. Trdila je tudi, da bolj konkretnega ugovora zastaranja ne more podati, saj iz trditev tožeče stranke ni jasno, kdaj in kako je nastala vtoževana terjatev ter kdaj je zapadla v plačilo.

23. Trditveno in dokazno breme o nastanku, obstoju, višini in zapadlosti terjatev je bilo na tožeči stranki (212. člen ZPP). Tožeča stranka je glede nastanka vtoževanih terjatev iz naslova plačila taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki navedla le, da je tožena stranka do 31. 3. 2012 izvajala gospodarsko javno službo, da je na podlagi določil Odloka od povzročiteljev odpadkov pobirala takso za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki ter da ji tožena stranka zbranih taks od 1. 11. 1997 dalje ni v celoti nakazala, zaradi česar obveznost tožene stranke do tožeče stranke iz tega naslova na dan 31. 12. 2012 znaša 80.908,67 EUR (glej navedbe v Končnem poročilu, ki se skladno z ustaljeno sodno prakso13 štejejo kot trditve tožeče stranke).

24. Iz zgoraj povzetih trditev obeh pravdnih strank tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki v obdobju od 1. 11. 1997 do 31. 12. 2012 vsaj del pobranih taks za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov plačala oziroma odvedla ter da je terjatev, ki naj bi potrditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje. Glede na navedeno je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da terjatev v višini 80.908,67 EUR ni (v celoti) nastala in niti (v celoti) zapadla v plačilo ob zaključku pogodbenega razmerja, kot je to trdila tožeča stranka.

25. Ker je torej terjatev, ki je potrditvah tožeče stranke na dan 31. 12. 2012 znašala 80.908,67 EUR, nastajala zaradi delnih neplačil dolžnih taks v obdobju od 1. 11. 1997 dalje, bi tožeča stranka v okviru svojega trditvenega bremena morala podati konkretne trditve o načinu in pogostosti plačevanja oziroma odvajanja pobranih taks tožeči stranki s strani tožene stranke, o nastanku terjatev (kdaj so nastale in v kakšnih višini) in o njihovi zapadlosti. Šele na podlagi trditev o navedenih pravno odločilnih dejstvih bi sodišče lahko presojalo, ali je tožeča stranka ob podanih ugovorih tožene stranke upravičena do plačila vtoževane terjatve, saj skladno z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka navkljub številnim izrecnim opozorilom tožene stranke na pomanjkljivo trditveno podlago (glej opombo število 11 te sodbe), le-te ni dopolnila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zahtevek tožeče stranke za plačilo okoljskih taks za obremenjevanje okolja s komunalnimi odpadki v višini 80.908,67 EUR, zavrnilo.

**K odločitvi o zahtevku za plačilo okoljske dajatve zaradi odlaganja odpadkov v višini 12.012,27 EUR**

26. Skladno z Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba 2010),14 ki je veljala od 4. 9. 2010 do 7. 6. 201315 in se je uporabljala za odmero dajatve od vključno leta 2010 (prvi odstavek 22. člena) je bila ta okoljska dajatev prihodek proračuna občine, kjer povzročitelji odpadkov prepuščajo ali oddajo odpadke izvajalcu obvezne občinske gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov (drugi odstavek 7. člena Uredbe 2010). Pred tem pa je bila ta dajatev skladno z drugim odstavkom 3. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov (v nadaljevanju: Uredba 2004)16 prihodek proračuna RS, pri čemer je bila posamezna občina skladno z določilom 22. člena upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna iz naslova te okoljske dajatve, če je izpolnjevala predpisane pogoje (npr. vložitev sredstev v infrastrukturo gospodarske javne službe v njeni lasti v skladu z operativnimi programi varstva okolja s področja ravnanja s komunalnimi odpadki).

27. Na podlagi Uredbe 2004 je bila tožena stranka kot izvajalka gospodarske javne službe ravnanja z odpadki dolžna o količini posameznih vrst odpadkov odloženih na odlagališču poročati Agenciji RS za okolje (v nadaljevanju: Agencija), ki je tudi odmerjala okoljsko dajatev (prvi odstavek 17. člena Uredbe 2004) in opravljala nadzor nad plačili okoljskih dajatev (drugi odstavek 19. člena Uredbe 2004). Tožena stranka je akontacije okoljskih dajatev morala plačevati na račun, ki ga je določilo ministrstvo pristojno za finance (prvi odstavek 19. člena Uredbe 2004). Morebitne presežke plačil oziroma primanjkljaje se je na podlagi odločbe Agencije poračunalo v naslednjem letu. Skladno z določilom 5. člena Uredbe 2004 so se za vprašanja glede obračunavanja obresti, doplačila okoljske dajatve, postopka prisilne izterjave, pravnih sredstev in za vsa druga vprašanja, ki niso bila urejena z Uredbo 2004, uporabljali predpisi, ki so urejali davčne postopke, in predpisi, ki so urejali carinsko službo. Z opisano ureditvijo plačil dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih po Uredbi 2004 je bila v določilih, bistvenih za to odločitev, primerljiva tudi ureditev po Uredbi 2010, s to razliko, da je naloge Agencije prevzel carinski organ (glej 4. do 9. člen Uredbe 2010 ter njene prehodne in končne določbe).

28. Iz pojasnjene ureditve tako izhaja, da tožeča stranka nasproti toženi stranki nima zahtevka za plačilo dajatev za obremenjevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov. Tožena stranka je bila namreč tako na podlagi določil Uredbe 2004 kot tudi na podlagi določil Uredbe 2010 kot izvajalka gospodarskih javnih služb dolžna zadevne dajatve plačevati državnim organom, ki so odločali o višini dolžnih plačil in plačila izvajalcev gospodarskih javnih služb tudi nadzorovali. Torej bi morebitna neplačila dajatev iz naslova obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov lahko po pravilih davčnega postopka zahtevala le Agencija oziroma po letu 2010 carinski organ.

29. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo, ravnalo pravilno.

**K odločitvi o zahtevku za plačilo dajatve za odpadne vode v višini 125.306,17 EUR**

30. Dajatve zaradi obremenjevanja okolja z odpadnimi industrijskimi in komunalnimi vodami je od leta 2009 urejala Uredba o okoljski dajatvi zaradi onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju: Uredba 2009).17 Pred tem je to področje urejala Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda (v nadaljevanju: Uredba o odpadnih vodah 2004).18 Skladno z določili Uredbe o odpadnih vodah 2004 je bila dajatev skladno z drugim odstavkom 2. člena prihodek proračuna RS, pri čemer je bila posamezna občina skladno z določilom 22. člena upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna iz naslova te okoljske dajatve, če je izpolnjevala predpisane pogoje (npr. vložitev sredstev v infrastrukturo gospodarske javne službe v njeni lasti v skladu z operativnimi programi varstva okolja s področja ravnanja z odpadnimi vodami). Od vključno leta 2009 pa do zaključka pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, pa so bile dajatve zaradi onesnaževanja okolja zaradi odvajanja odpadnih voda skladno z določilom 7. točke 3. člena Uredbe 2009 prejemek občine, kjer je zavezanec za komunalno odpadno vodo odvajal komunalno odpadno vodo v javno kanalizacijo, nepretočno greznico, obstoječo greznico ali malo komunalno čistilno napravo.

31. V obdobju veljavnosti Uredbe o odpadnih vodah 2004 je bilo zavezancev za plačilo dajatev zaradi obremenjevanja okolja zaradi odpadnih voda več (glej 5. člen Uredbe o odpadnih vodah 2004). Med zavezanci je bila tudi tožena stranka kot izvajalka gospodarskih javnih služb. Zavezanci za plačilo okoljske dajatve so morali med letom plačevati akontacije okoljskih dajatev na račun, ki ga je določilo ministrstvo pristojno za finance (prvi odstavek 16. člena Uredbe o odpadnih vodah 2004) ter nato pri Agenciji do 31. marca tekočega leta vložiti napoved za odmero okoljske dajatve za preteklo leto, v kateri so morali navesti vse potrebne podatke za odmero okoljske dajatve (prvi odstavek 12. člena Uredbe o odpadnih vodah 2004). Agencija je na podlagi prejetih podatkov o enotah obremenjevanja okolja odmerila dajatev (prvi odstavek 14. člena Uredbe o odpadnih vodah 2004). Zadolžena je bila tudi za opravljanje nadzora nad plačili okoljskih dajatev (drugi odstavek 16. člena Uredbe o odpadnih vodah 2004).

32. Skladno z določili uredbe 2009 pa so bili zavezanci za plačilo okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode pravne ali fizične osebe, ki so lastniki ali upravniki stavb, v katerih nastaja komunalna odpadna voda in s tem povzroča obremenjevanje okolja zaradi onesnaževanja okolja zaradi odvajanja komunalne odpadne vode (prvi odstavek 11. člena Uredbe 2009). Za zavezance za komunalno odpadno vodo je okoljsko dajatev izračunaval, zaračunaval in vplačeval izvajalec gospodarske javne službe (tožena stranka) odvajanja in čiščenja odpadne in padavinske vode na območju nastajanja komunalne odpadne vode in kjer je bil določen za izvajanje obveznih storitev odvajanja komunalne in odpadne vode oziroma prevzem vsebine ali blata iz nepretočnih greznic, obstoječih greznic in malih komunalnih čistilnih naprav (drugi odstavek 11. člena Uredbe 2009). Za plačevanje, obračunavanje obresti, doplačilo, postopek prisilne izterjave, pravna sredstva ter za vsa druga vprašanja postopka v zvezi s pobiranjem okoljske dajatve, stvarne in krajevne pristojnosti so se uporabljali predpisi, ki urejajo davčni postopek in carinsko službo (5. člen Uredbe 2009). Tako plačnik okoljske dajatve za komunalno odpadno vodo kot njen prejemnik sta morala izvajati finančne transakcije v zvezi z okoljsko dajatvijo v skladu s predpisi, ki so urejali plačevanje obveznih dajatev (6. člen Uredbe 2009). Plačnik okoljske dajatve zaradi odvajanja komunalne odpadne vode je moral podatke za obračun dajatev posredovati carinskemu organu (tretji odstavek 13. člena Uredbe 2009). Ta je bil zadolžen tudi za nadzor nad plačili dajatev.

33. Iz pojasnjenih ureditev obveznosti plačil dajatve zaradi onesnaževanja okolja zaradi odvajanja odpadnih voda tako izhaja, da tožeča stranka nasproti toženi stranki na podlagi veljavnih predpisov nima niti zahtevka za plačilo te dajatve. Tožena stranka je bila namreč tako na podlagi določil Uredbe o odpadnih vodah 2004 kot tudi na podlagi določil Uredbe 2009 kot izvajalka gospodarskih javnih služb dolžna zadevne dajatve plačevati državnim organom, ki so odločali o višini dolžnih plačil in plačila izvajalcev gospodarskih javnih služb tudi nadzorovali. Torej bi morebitna neplačila dajatev iz naslova obremenjevanja okolja zaradi odvajanja odpadnih voda lahko po pravilih davčnega postopka zahtevala le Agencija oziroma po letu 2009 carinski organ. Da je temu tako izhaja tudi iz davčne odločbe št. ... z dne 31. 12. 2014 (Priloga B2), iz katere je razvidno, da je tožena stranka za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 3. 2012 na podlagi akontacij plačala več okoljskih dajatev zaradi odvajanja komunalne odpadne vode, kot je bila dolžna. Zato je bilo z navedeno odločbo odločeno, da se ji iz vplačilnega podračuna Občine Brežice presežek vplačanih dajatev vrne.

34. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrnilo, ravnalo pravilno.

**K odločitvi o zahtevku zaradi neustrezno izkazanega prevrednotenja poslovnih odhodkov za leto 2012**

35. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi neupravičene obogatitve zaradi neustrezno izkazanega prevrednotenja poslovnih odhodkov za leto 2012 v višini 56.017,67 EUR. Kot je že bilo pojasnjeno je trditveno in dokazno breme o obstoju predpostavk neupravičene obogatitve na stranki, ki neupravičeno obogatitev zatrjuje (212. člen ZPP). Torej v tem primeru na tožeči stranki.

36. Iz trditev tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče razbrati v čem je okoriščenje tožene stranke in v čem prikrajšanje tožeče stranke zaradi prevrednotenja odhodkov v letu 2012. Samo prevrednotenje kot takšno, pa čeprav je nepravilno izvedeno, namreč še ne pomeni okoriščenja na eni strani in prikrajšanja na drugi strani. Tožeča stranka kakšnih konkretnih trditev o pravno odločilnih dejstvih glede njenega prikrajšanje (zmanjšanja njenega premoženja) in koristi tožene stranke ni podala. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

37. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

38. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje stroške s pritožbo.

39. Odgovor na pritožbo je bil potreben. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo v skladu z določili OT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 274.244,78 EUR ter vrednost točke 0,60 EUR.19 Tožeči stranki je priznalo 2.375 točk za pritožbo ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (33,75 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 2.938,68 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 1.763,21 EUR. Pritožbene stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Tožeča stranka je izvajanje gospodarskih javnih služb s 1. 4. 2012 prenesla na drugo pravno osebo. 3 Ur. l. RS, št.: 80/1999 in naslednji. 4 Glej: http://www.sodisce.si/informacije/faq/podrocje_3/2014013114350251/. 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 6 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 1573/2015 z dne 31. 8. 2016, VSC sodba Cpg 60/2015 z dne 15. 4. 2015 in VSM Sodba I Cpg 321/2017 z dne 11. 1. 2018. 7 Skladno z določilom prvega odstavka 349. člena OZ terjatve iz gospodarskih pogodb zastarajo v treh letih. 8 Franc Seljak, Odstop od pogodbe, razveza pogodbe pri dalj časa trajajočih pogodbenih razmerjih, Pravosodni bilten, 4/2014, str. 51 in naslednje. 9 Iz navedenega izhaja, da so pogoji za neupravičeno obogatitev naslednji; obogatitev, prikrajšanje (na škodo drugega), vzročna zveza in odsotnost pravnega temelja. 10 Povzeto po A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del) 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, Uvodni komentar k oddelku 3. Neupravičena pridobitev ter komentar k 190. členu, str. 43 do 46. 11 Očitki tožene stranke, da iz trditev ni mogoče ugotoviti na kakšni pravni podlagi tožeča stranka vtožuje zatrjevane terjatve, kdaj so vtoževane terjatve nastale, zapadle v plačilo in niti kako je izračunala njihovo višino (glej npr. Odgovor na tožbo z dne 6. 2. 2017, list. št. 7, prvo pripravljalno vlogo z dne 6. 4. 2017; list. št. 24 in 25 in ostale vloge tožene stranke). 12 Ur. l. RS, št.: 65/1997. 13 Strokovna mnenja, ki jih v spis vlagajo pravdne stranke, imajo le značaj trditev v skladu s 7. in 212. členom ZPP (glej npr.: VSL sodba I Cpg 1573/2015 z dne 31. 8. 2016). 14 Ur. l. RS, št.: 70/2010 in naslednji. 15 Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-173/11-8 z dne 23. 5. 2013 razveljavilo drugi odstavek 7. člena Uredbe 2010, ker je krog občin, ki so upravičene do prejema okoljske dajatve, predpisane zaradi obremenjevanja okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih, razširil na tiste občine, ki jih tretji odstavek 7. člena ZFO-1 ne določa kot prejemnike te okoljske dajatve in je zato bil v neskladju z navedeno določbo ZFO-1 in s tem tudi v neskladju s 147. členom Ustave. 16 Ur. l. RS, št.: 129/04 in naslednji. 17 Ur. l. RS, št.: 104/2009 in naslednji. 18 Ur. l. RS, št.: 125/2004 in naslednji. 19 Ob koeficientu 1 znaša vrednost odvetniške storitve 1.900 točk.