Jedro

Pravni interes ne more biti podan zgolj na podlagi (verjetnega) pričakovanja, ki si ga tožeča stranka obeta v primeru uspeha v prej navedeni pravdi, pač pa je potrebno pravni interes izkazati v konkretni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1) tožbo zavrglo, (2) predlog za zavarovanje z začasno odredbo zavrnilo in (3) tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov toženih strank.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in sicer zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in priglasila pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženima strankama, ki na navedbe v pritožbi nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka zahteva ugotovitev, da prvotožena stranka nima pravice razpolagati z nepremičninami v svoji lasti ali jih obremenjevati do vključno 31. 12. 2011, drugotožena stranka pa nima pravice na skupščini delničarjev predlagati sprejem sklepa, s katerim bi skupščina podelila soglasje k pogodbi o prenosu najmanj 25% premoženja pravice, niti nima pravice za takšen predlog glasovati do vključno 31. 12. 2011, in sicer z nosilnimi razlogi, da tožeča stranka v tem postopku ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (181. člen ZPP), saj zgolj izkazan ekonomski interes za (negativno) ugotovitveno tožbo ne zadošča. 6. Višje sodišče kot neutemeljen ocenjuje pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne drži, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje zgolj pavšalno ugotovilo, da pravni interes ni podan, saj je na strani 6 izpodbijanega sklepa obrazložilo, da vse trditve tožeče stranke izkazujejo zgolj njen ekonomski interes, ne pa pravnega, s čemer višje sodišče soglaša. 7. Tožeča stranka v tem sporu ne toži na ugotovitev ničnosti, pač pa na ugotovitev (1) da prvotožena stranka nima pravice razpolagati z nepremičninami v svoji lasti in (2) da drugotožena stranka nima pravice na skupščini delničarjev predlagati sprejem sklepa, s katerim bi skupščina podelila soglasje k pogodbi o prenosu najmanj 25% premoženja pravice, niti nima pravice za takšen predlog glasovati do vključno 31. 12. 2011. Pravni interes utemeljuje z navedbami o pravici do enakih možnosti in do enakega obravnavanja z ostalimi ponudniki. Priznava sicer, da ni nujno, da bi bila za stranko pogodbe izbrana ravno ona, kljub temu pa naj bi bilo nujno, da ima vsaj dejanske možnosti da je izbrana, v koliko izpolnjuje vse kriterije, določene v 36. členu ZZLPPO ter določbah 13. in 14. člena Uredbe. Višje sodišče ugotavlja, da isti cilj pritožnik zasleduje tudi v zadevi V Pg 1127/2007. Navedeno pomeni, da je tožeča stranka sicer v negotovosti glede uresničitve pravice, takšno negotovost pa odpravlja (pravnomočna) odločitev o ničnosti pogodbe o prodaji in nakupu delnic, ne pa predmetna tožba. Ali ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitev ničnosti ob dejstvu, da ne obstaja pravna obveznost sklenitve pogodbe z njo, tudi če bi se izkazalo, da je pogodba o prodaji in nakupu delnic dejansko nična, je stvar presoje v zadevi V Pg 1127/2007. Za odločitev v tem sporu je bistveno, da pritožnikovega pravnega interesa ne izkazujejo njegova zatrjevanja o zaščiti njegovega položaja. Vse, kar je tožeča stranka navajala v postopku na prvi stopnji (in v pritožbi ponavlja), pomeni utemeljevanje pravnega interesa za ničnostno tožbo; to pa velja tudi za njena sklicevanja na stališča v odločbah Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.

8. Pri ugotovitvenih tožbah, s katerimi se uveljavlja ničnost pogodbe, se po določbah 181. člena ZPP in 92. členu OZ zahteva interes, ki je pravno utemeljen: tožnik mora izkazati, da mu uspeh v takšni pravdi (torej v pravdi na ugotovitev ničnosti kakšnega posla) odprl možnost, da v nadaljnjem sodnem (ali kakšnem drugem) postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko navaja, da zaradi dejstva, da postopek v zadevi V Pg 1127/2007 ni pravnomočno končan, tožeča stranka v tem sporu nima izkazanega pravnega interesa. Tožeča stranka niti v postopku na prvi stopnji, niti pritožbi ni pojasnila, kakšne možnosti, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist (in ne le ekonomsko nadejo) ima s postavljenim tožbenim zahtevkom, s katerim v prvem delu uveljavlja neobstoj premoženjske pravice prvotožene stranke, v druge pa neobstoj korporacijske pravice drugotožene stranke; pravico do enakih možnosti in do enakega obravnavanja v primerjavi z ostalimi ponudniki ji namreč daje tožba na ugotovitev ničnosti, ne pa predmetna tožba. Pritožbena navedba, da bo – če uspe v sporu V Pg 1127/2007 – verjetno postala novi imetnik delnic, ne zadošča. Pravni interes ne more biti podan zgolj na podlagi (verjetnega) pričakovanja, ki si ga tožeča stranka obeta v primeru uspeha v prej navedeni pravdi, pač pa je potrebno pravni interes izkazati v konkretni zadevi. Ugotovitvena tožba namreč nima funkcije preventivnega varstva, biti pa mora tudi primerno sredstvo za odpravo negotovosti. Takšno pa ni, če pravnomočnost ugotovitvene sodbe ne bi učinkovala v morebitni kasnejši pravdi za spolnitev obveznosti iz spornega razmerja. Za ugotovitveno tožbo, ki jo je tožnik vložil z namenom, da si zagotovi zgolj določeno prednost kot potencialni kupec spornih delnic, pravni interes ni podan kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

9. Višje sodišče kot pravilno potrjuje tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev predloga za zavarovanje z začasno odredbo (odločitve pritožnik vsebinsko sicer ne izpodbija). Ker v konkretnem primeru ni podana nobena od (kumulativno) zahtevanih predpostavk, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tudi sicer se z ugotovitveno tožbo zahteva izdaja ugotovitvene sodbe, ki pa ni izvršljiva, zato v zavarovanje ugotovitvenega zahtevka (praviloma) ni mogoče dovoliti začasne odredbe.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.