Jedro

Ne glede na zakonsko dopustna odstopanja od načela neposrednega izvajanja dokazov (1. točka 1. odstavka 340. člena ZKP) je obtožencu treba zagotoviti primerne in zadostne možnosti (pri tem ni pomembno, ali jih tudi izkoristi), da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izjave dale.

Obsojencu je bila z zavrnitvijo predloga za neposredno zaslišanje oproščenih soobtožencev kršena pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), saj v postopku ni imel možnosti izpodbijati obremenilne izpovedbe navedenih soobtožencev s postavljanjem vprašanj, dajanjem pripomb ter morebitnim soočenjem. Vendar je kršitev pravice do obrambe razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) le, če je bistvena, torej takrat, kadar je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega P.S. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ (točka 1 sodbenega izreka) ter mu izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povračila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu P.S. zaporno kazen znižalo na eno leto in osem mesecev zapora, v ostalem pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, kolikor se nanaša na obsojenega P.S., je njegov zagovornik dne 29.07.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka". Vrhovnemu sodišču je predlagal, da pravnomočno sodbo, ki se nanaša na obsojenega P.S., razveljavi in hkrati odredi, da se izvršitev sodbe Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.10.1997 prekine.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi ponavlja svoje pritožbene navedbe o kršitvah določb kazenskega postopka, ki naj bi jih storilo prvostopenjsko sodišče. Že pritožbeno sodišče je v svoji odločbi jasno in pravilno pojasnilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo nebistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Navaja tudi, da pri pregledu pravnomočne sodbe niso bile ugotovljene kršitve določb kazenskega postopka, ki bi lahko bile predmet zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik v svoji zahtevi pod točko III uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe le zapisalo, ne pa tudi obrazložilo odločitev, da bo postopek izvedlo v odsotnosti soobtoženih italijanskih državljanov J.B.in P.F. (3. odstavek 307. člena ZKP). Po zagovornikovem mnenju bi moralo sodišče zakonski pogoj, da njuna navzočnost ni nujna, ocenjevati tudi v povezavi z ustavnimi in procesnimi pravicami obsojenih P.S. in V.O. Sodišče naj bi kršilo tudi določbo 4. odstavka 307. člena ZKP, ker o sojenju v nenavzočnosti omenjenih obsojencev ni izdalo posebnega sklepa.

V točki II svoje zahteve, ki se vsebinsko navezuje na prejšnjo točko, pa se zagovornik sklicuje na kršitev 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava), ker je sodišče prve stopnje odločilo, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti soobtoženih J.B. in P.F. Zaradi opustitve njunega neposrednega zaslišanja na glavni obravnavi naj bi obsojenemu S. ne bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, saj mu tudi v preiskavi ni bilo omogočeno, da bi bil navzoč pri njunem zaslišanju in da bi se z njima soočil. Vse to naj bi po mnenju zagovornika pomenilo tudi kršitev 17., 320., 324. in 326. člena ZKP.

Prvi del zagovornikovih očitkov o procesnih kršitev (točka III) v zvezi s sojenjem v odsotnosti se nanaša na soobtožena J.B. in P.F., ki sta bila v postopku oproščena obtožbe, ne pa na obsojenega P.S., v čigar imenu zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Drugi del zagovornikove zahteve pa je glede na njeno vsebino treba presojati z vidika pravnega jamstva v kazenskem postopku, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič (točka d, 3. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - v nadaljevanju EKČP).

Že iz narave in namena rednih in izrednih pravnih sredstev izhaja, čeprav zakon izrecno o tem ne govori, da sme stranka izpodbijati odločbo, kadar je kršena strankina pravica ali njen pravni interes, zaradi česar s pravnim sredstvom želi doseči, da se odpravi škoda, ki je nastala s takšno odločbo. Zatrjevani procesni kršitvi (sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče pa naj bi tudi opustilo izdajo posebnega sklepa), se nanašata na odločitev sodišča v zvezi z oproščenima soobtožencema, ki izrednega pravnega sredstva nista vložila in sami po sebi v ničemer ne posegata v pravni položaj obsojenega S. Pač pa so vsebinske posledice takšne odločitve (ne glede na to, ali je očitek o procesnih kršitvah utemeljen ali ne), zaradi katere imenovana obtoženca nista bila neposredno zaslišana tudi na glavni obravnavi, pomembne za presojo, ali so bile, kot zatrjuje zagovornik v točki II vložene zahteve, kršene obsojenčeve pravice do obrambe; o tem bodo podani razlogi v nadaljevanju obrazložitve. Po mnenju Vrhovnega sodišča v tem delu zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti ni izkazan konkreten interes obrambe za vložitev pravnega sredstva, zato Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v smeri procesnih kršitev, ki jih zagovornik uveljavlja v točki III, ni preizkušalo. Ne glede na to pa je mogoče ugotoviti, da je na enake zagovornikove ugovore v svoji odločbi odgovorilo že sodišče druge stopnje (stran 3 in 4) in jih, kar zadeva pogoje za sojenje v nenavzočnosti, zavrnilo kot neutemeljene. Glede zatrjevane kršitve 4. odstavka 307. člena ZKP pa je drugostopenjsko sodišče sicer soglašalo z zagovornikovim pravnim stališčem, vendar je ocenilo, da ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V točki II zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik uveljavlja kršitev 3. alinee 29. člena Ustave (ta določa, da mora biti obtožencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist), vendar pa je iz obrazložitve zahteve razvidno, da se smiselno sklicuje predvsem na kršitev pravice do kontradiktornega postopka ter omejevanje pravnih jamstev, ki jih ima obsojenec po že omenjeni določbi Evropske konvencije, to je, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilne priče, kar se smiselno nanaša tudi na izvajanje drugih obremenilnih dokazov, vključno z izpovedbo soobtoženca.

Neposredno izvajanje dokazov je temeljni pogoj za kontradiktorni postopek. V skladu z načelom neposrednosti se dokazi praviloma izvajajo neposredno, posredno pa le izjemoma, v primerih, določenih v zakonu (člen 340 ZKP). Te izjeme pa je treba razlagati ozko, v duhu spoštovanja pravnih jamstev, ki jih ima obtoženec v kazenskem postopku, torej tako, da se obtožencu zagotovi pošteno sojenje tudi na ta način, da se mu omogoči, da obremenilni priči (v obravnavanem primeru soobsojencema) postavlja vprašanja, podaja pripombe na njeno izpovedbo in da se z njo tudi sooči. Ne glede na zakonsko dopustna odstopanja od načela neposrednega izvajanja dokazov je torej obtožencu treba zagotoviti primerne in zadostne možnosti (pri tem ni pomembno, ali jih tudi izkoristi), da izpodbija obremenilne izpovedbe in da zaslišuje osebe, ki so takšne izjave dale; to mu na podlagi 8. člena Ustave neposredno zagotavlja pravno jamstvo iz točke d, 3. odstavka 6. člena EKČP. Po določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP, ki je veljala tudi že v času zaslišanja oproščenih soobtožencev (ta je bila z novelo ZKP/98 spremenjena prav glede pogojev za branje zapisnikov o zaslišanju prič oziroma soobtožencev v primeru, če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu, da so bile nanjo pravilno vabljene), je mogoče dokaze na glavni obravnavi izvajati tudi posredno, z branjem zapisnikov zaslišanih oseb, če so te osebe umrle, duševno zbolele ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču. Iz kazenskega spisa je razvidno, da sta bila takratna obtoženca J.B. in P.F. zaslišana dne 05.06.1997 pred preiskovalnim sodnikom v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, da obsojeni P.S. in njegov zagovornik o tem zaslišanju nista bila obveščena, čeprav je tudi S. takrat že bil osumljen in je istega dne tudi sam bil zaslišan. Možnosti, ki jih imata obdolženec in zagovornik v postopku v okviru posameznih preiskovalnih dejanj so, skladno z mešano koncepcijo kazenskega postopka, podobne možnostim, ki jih ima obramba na glavni obravnavi v zvezi z zaslišanjem soobdolženca (320., 324. in 326. člen ZKP).

Pritrditi je treba vložniku zahteve, da je bila obsojenemu S. z zavrnitvijo predloga za neposredno zaslišanje oproščenih soobtožencev kršena pravica obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP), saj v postopku ni imel možnosti izpodbijati obremenilne izpovedbe navedenih soobtožencev s postavljanjem vprašanj, dajanjem pripomb ter morebitnim soočenjem.

Kršitev pravice do obrambe je razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP) le, če je bistvena, torej takrat, kadar je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe sta izpovedbi soobtoženih J.B. in P.F., sicer pomembna, ne pa edina obremenilna dokaza, kot netočno zatrjuje vložnik zahteve. Zagovor obsojenega S., ki je zanikal storitev kaznivega dejanja in med drugim trdil, da obeh soobtožencev, katerima je po ugotovitvi pravnomočne sodbe prodajal heroin, sploh ne pozna, je bil izpodbit ne le z zagovoroma soobtožencev, pač pa tudi z izpovedbami V.O., ki je obsojenega S. vozil in ki je potrdil njegove kontakte s soobtožencema, nadalje z izpovedbo R.Z., z zapisnikom o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja ter strokovnimi mnenji, ki potrjujejo, da je bil predmet prodaje heroin. Na podlagi skladnosti teh dokazov je prvostopenjsko sodišče sprejelo oceno o obsojenčevi krivdi, višje sodišče pa je tej presoji pritrdilo. Čeprav obrambi ni bila dana možnost neposrednega izpodbijanja obremenilnih izpovedb soobtožencev, se obtoženec in zagovornik niti v obrazložitvi dokaznega predloga za neposredno zaslišanje soobtožencev, kot tudi v vloženih pravnih sredstvih nista določno izjavila o tem, katera odločilna dejstva bi želela dokazovati z neposrednim zaslišanjem oproščenih soobtožencev. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča omenjena kršitev pravice obrambe v tem primeru ni ogrozila poštenosti postopka do te meje, da bi vplivala na zakonitost odločbe.

V točki IV zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik zatrjuje "nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v zvezi s sledovi, zavarovanimi na kraju najdbe mamila in samimi listinami oziroma zapisniki"; zaradi tega naj bi bila podana tudi absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Po navedbah zagovornika je protispisna trditev sodišča prve stopnje, da je obtoženi B. na kraju storitve v navzočnosti preiskovalnega sodnika prijel večjo prozorno vrečko za avtomobilske prevleke. Iz listinskih dokazov, ki jih zagovornik podrobneje označi in povzame, naj bi namreč izhajalo, da je ta obtoženec prijel drugo vrečko, v kateri so običajno umetna gnojila, pod to vrečko - platnom pa je bila vrečka za avtomobilske prevleke, katere pa B. ob ogledu nikoli ni prijel. Zagovornikova ugotovitev o "protispisnosti" je sicer pravilna, ker pa zagovornik niti sam ne trdi in tudi ne izkaže, da je zatrjevano nasprotje precejšnje, ta kršitev zakona ni podana; kršitev zakona po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP bi namreč bila podana, če bi obstajalo precejšnje nasprotje glede odločilnih dejstev. Z navedbami, da so kljub temu na tej vrečki bili najdeni odtisi štirih njegovih prstov, kar naj bi pomenilo, da je pri tem obtoženi B. imel to vrečko in tehtnico v rokah, pa zagovornik ponuja drugačno dokazno presojo od tiste v pravnomočni sodbi, torej uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega P.S., niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.