Jedro

Glede na to, da že znesek tožnikove mesečne pokojnine (548,40 EUR) presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (520 EUR), ob upoštevanju prvega odstavka 49. člena ZBPP, ni mogoče upoštevati ugovora tožnika v tožbi, da se mu je premoženjsko stanje v obdobju zadnjih štirih let prej poslabšalo, kot izboljšalo, zato je dolžan povrniti sredstva dodeljena iz naslova BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Krškem odločil, da je dolžan tožnik povrniti stroške, izplačane iz naslova BPP v znesku 441,52 EUR na račun Okrožnega sodišča v Krškem v 30-ih dneh od dneva pravnomočnosti sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 499/2008 z dne 26. 8. 2008 odobrena BPP za sestavo in vložitev odgovora na revizijo v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem P 157/2006 in kot oprostitev plačila sodne takse, z dopolnilno odločbo Bpp 499/2008 pa mu je bila odobrena še BPP za sestavo in vložitev predloga za izvršbo v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 98/2006 z dne 24. 8. 2007. Organ za BPP ugotavlja, da iz sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 918/2008 z dne 9. 2. 2012 izhaja, da je bila revizija zavrnjena, obe stranki (tudi tožnik) pa sami nosita svoje stroške revizijskega postopka. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Krškem I 25/2009 z dne 10. 6. 2009 izhaja, da se šteje, da je predlog za izvršbo umaknjen iz razloga neplačila sodne takse tožnika. Ugotavlja tudi, da je bila iz naslova BPP na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 499/2008 z dne 23. 9. 2008 izplačana nagrada in stroški odvetniku A.A. v višini 421,36 EUR in po sklepu Bpp 499/2008 z dne 3. 7. 2008 odvetniku izplačana še nagrada in stroški v višini 20,16 EUR, skupaj torej 441,52 EUR. Dalje citira določbo 49. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da je po uradni dolžnosti po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožniku dodeljena BPP, preveril njegovo premoženjsko stanje. Pri ugotavljanju višine lastnega dohodka na podlagi 12. člena ZBPP, v povezavi z 12. členom in naslednjim Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) je bilo ugotovljeno, da živi tožnik sam v gospodinjstvu ter da prejema mesečno 548,40 EUR pokojnine in 145,08 EUR dodatka za pomoč in postrežbo, to je v povprečju 693,48 EUR mesečnega dohodka. Citira tudi 13. člen ZBPP in navaja, da osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 260,00 EUR (8. člen ZSVarPre v zvezi s 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012), kar pomeni, da tožnikov mesečni dohodek presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 520,00 EUR. Tako organ za BPP ugotavlja, da tožnik po preteku štirih let od pravnomočnosti odločbe, s katero mu je bila dodeljena BPP, ne izpolnjuje več pogojev za njeno dodelitev. Zato je na podlagi določil ZBPP, ki urejajo vračilo sredstev, danih za BPP (49. člen tega zakona), odločil, kot izhaja iz izreka sklepa.

Tožnik v tožbi navaja, da se mu premoženjsko stanje v obdobju zadnjih štirih let ni izboljšalo, realno gledano se mu je prej poslabšalo. Razen skromne pokojnine in varstvenega dodatka drugega premoženja ali dohodkov nima. Pokojnina in varstveni dodatek pa komaj zadoščata za pokrivanje njegovih življenjskih potreb. Ker živi sam, je dejansko „priklenjen“ na stanovanje, pri tem pa odvisen od pomoči drugih. Zaradi navedenega je izpodbijani sklep neutemeljen in nezakonit. Razloga za izdajo izpodbijanega sklepa ni mogoče iskati v spremenjenih premoženjskih razmerah tožnika kot prosilca za BPP, temveč v spremenjenih pogojih, ki veljajo (so veljali) v postopku dodeljevanja BPP, torej v znižanju dohodkovnega limita prosilca za BPP, ki ga tožnik v času odobritve BPP ni presegal. Predlaga svoje zaslišanje ter po izvedbi dokazov sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in s svojo sodbo, upoštevajoč tožbene navedbe, odloči, podrejeno pa, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka. Predlaga tudi oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bila tožniku z delno odločbo Bpp 499/2008 z dne 26. 8. 2008 dodeljena nujna BPP za sestavo in vložitev odgovora na revizijo v zadevi Okrožnega sodišča v Krškem P 157/2006 ter za oprostitev plačila sodne takse; z dopolnilno odločbo Bpp 499/2008 z dne 23. 9. 2008 pa mu je bila dodeljena še BPP za sestavo in vložitev predloga za izvršbo v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah P 98/2006 z dne 24. 8. 2007. Sporno tudi ni, da je bila tožnikovemu odvetniku na podlagi navedenih odločb o dodelitvi BPP za opravljene odvetniške storitve izplačana nagrada in stroški zastopanja v skupni višini 441,52 EUR. Prav tako ni spora o tem, da je bila revizija II Ips 918/2008 s sklepom Vrhovnega sodišča z dne 9. 2. 2012 zavrnjena ter odločeno, da obe stranki (tudi tožnik) sami nosita svoje stroške revizijskega postopka ter da je Okrajno sodišče v Krškem s sklepom I 25/2009 z dne 10. 6. 2009 štelo predlog za izvršbo za umaknjen iz razloga neplačila sodne takse tožnika. Sporni niso niti tožnikovi mesečni prejemki, kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa, in sicer prejema mesečno pokojnino v višini 548,40 EUR in 145,08 EUR dodatka za pomoč in postrežbo.

Ob takšnem, nespornem dejanskem stanju pa je izpodbijana odločitev tudi po presoji sodišča pravilna in zakonita. Po določbi prvega odstavka 49. člena ZBPP je namreč upravičenec do BPP dolžan v primeru, če v postopku ni uspel, povrniti ta sredstva, če se njegovo premoženjsko stanje po štirih letih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila dodeljena BPP, izboljša do te mere, da ne bi bil več upravičen do BPP.

Glede na to, da že znesek tožnikove mesečne pokojnine (ki znaša 548,40 EUR) presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (13. člen ZBPP v zvezi z 8. členom ZSVarPre in 4. členom Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012), ki znaša 520 EUR, ter ob zgoraj navedenih nespornih dejstvih in ob upoštevanju citiranega prvega odstavka 49. člena ZBPP, sodišče ni moglo upoštevati ugovora tožnika v tožbi, da se mu je premoženjsko stanje v obdobju zadnjih štirih let prej poslabšalo, kot izboljšalo. Ne drži pa niti tožbeni ugovor, da je razlog za izdajo izpodbijanega sklepa v spremenjenih pogojih, ki veljajo oziroma so veljali v postopku dodeljevanja BPP. Sodišče namreč ugotavlja, da je bila delna odločba o dodelitvi BPP z dne 26. 8. 2008 tožniku izdana kot nujna BPP, torej brez preverjanja izpolnjevanja finančnega pogoja (prvi odstavek 36. člena ZBPP), dopolnilna odločba z dne 23. 9. 2008, ki je bila izdana v rednem postopku dodelitve BPP, torej tudi ob upoštevanju finančnega položaja prosilca v skladu z 12. in 13. členom ZBPP, pa je bila izdana že v času veljavnosti ZBPP-B (Uradni list RS, št. 23/08), ki se je začel uporabljati 1. 9. 2008, ko je osnovni znesek minimalnega dohodka, kot izhaja iz dopolnilne odločbe z dne 23. 9. 2008, znašal 221,70 EUR, dvakratnik torej 443,40 EUR. Tožbeni ugovor, da je razlog za izdajo izpodbijanega sklepa v znižanju dohodkovnega limita za priznanje BPP, tako ni utemeljen.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je zavrnilo, saj dejstva, pomembna za odločitev, med strankama niso sporna.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Ker je tožnik že po samem Zakonu o sodnih taksah oproščen plačila sodnih taks v tej zadevi, sodišče o njegovi prošnji za oprostitev plačila sodnih taks ni posebej odločalo.