Jedro

Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in otrokom vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili ter da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. Obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je nujno medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih. Obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov morajo biti omejene zaradi potrebe po uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka. V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji sodišča bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih ter da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe ponujena psihosocialna pomoč za uspešno izvedbo stikov. Pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, je nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS št. ... z dne 17. 12. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem mora tožena stranka odločiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe.

Obrazložitev

Center za socialno delo A je na predlog prizadete stranke v tem upravnem sporu BB, očeta mladoletne CC, roj. ..., s stalnim bivališčem na ... ulici št. ..., A in začasnim prebivališčem v D, .... ulica št...., na podlagi 2. odstavka 10. člena v povezavi z določilom 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) predlagatelju v prvi točki izreka odločbe št. ... z dne 20. 12. 2002 določil osebne stike s CC, in sicer štirikrat vsako sredo od 15.00 do 16.00 ure v prostorih Centra za socialno delo (CSD) ob prisotnosti strokovnega delavca centra, in sicer prvo in tretjo sredo v prostorih CSD A ter drugo in četrto sredo v prostorih CSD E ob prisotnosti dveh strokovnih delavcev CSD, začenši prvo sredo po dokončnosti odločbe s tem, da je na prvem tako določenih stikov prisotna tudi mati mladoletne CC, FF. Prvostopenjski organ je v prvi točki tudi določil, da mora FF s stalnim bivališčem na ... ulici št. ..., A in začasnim prebivališčem v D, ... ulica št. ..., pripeljati mladoletno CC ob navedenih terminih na CSD A oziroma CSD E in jo ustrezno pripraviti na stike. V drugi točki izreka pa je prvostopenjski organ v prvem odstavku, v prvi alineji odločil, da v nadaljevanju stiki potekajo vsako sredo od 15.00 ure do 18.30 ure ter vsak drugi vikend od petka od 16.00 ure do nedelje do 17.00 ure, v drugi alineji, da stiki potekajo med poletnimi počitnicami 14 dni, in sicer od 1. 8. od 10.00 ure do 14. 8. do 17.00 ure, in v tretji alineji, da stiki potekajo med zimskimi počitnicami prve 3 dni počitnic z začetkom ob 10.00 prvi dan počitnic in zaključkom ob 17.00 zadnjega dne počitnic. Pod drugim odstavkom 2. točke izreka mora predlagatelj mladoletno CC prevzeti ob določenih terminih na otrokovem domu oziroma začasnem bivališču in ga ob določeni uri vrniti na njegov dom na začasnem bivališču. Pod tretjim odstavkom druge točke izreka prvostopenjske odločbe je določena obveznost FF, da dopusti in omogoči stike. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe upošteval določilo 106. člena, 4. odstavka 114. člena ZZZDR in 3. točke 19. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (KZNOP). Strokovna komisija je v skladu z določilom 88. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) predlagala stike, tako kot jih je predlagal oče in tako kot jih je kasneje določil prvostopenjski organ, s to razliko, da strokovna komisija ni predlagala stikov med zimskimi počitnicami. Strokovna komisija je tudi predlagala, da se stiki začnejo izvajati postopno, kot je predlagala mati. Ustna obravnava je potekala dne 18. 4. 2002 ob prisotnosti obeh staršev. Prizadeta stranka (oče mladoletne CC) je predlagala, da se določijo stiki tudi 3 do 4 dni v času zimskih počitnic. Prizadeta stranka hčere ni videla od meseca junija 2001, ko se je tožnica z otrokom preselila k materi v G zaradi infrastrukturne neprimernosti hiše za bivanje. V vrtec pa ni hotel iti. Ko so hišo obnovili, so se preselili nazaj in med tem časom je v hiši stanovala prizadeta stranka. Na ustni obravnavi je tožnica predlagala stike med hčerjo in njenim očetom enkrat tedensko ob njeni prisotnosti, ali ob prisotnosti starejše trinajstletne hčerke. Stranki sta sklenili začasno poravnavo o začetnih stikih na centru za socialno delo, in sicer štirikrat vsak torek od 23. 4. do 21. 5. 2002 od 14.00 ure do 15.00 ure. Do izvajanja dogovora po poravnavi pa ni prišlo, bodisi zaradi bolezni hčerke bodisi zaradi zamude tožeče stranke. Prvostopenjski organ v obrazložitvi odločbe še navaja, da je tožnica podala tudi izjavo na zapisnik, da prizadeta stranka ni oče hčere, s katero zahteva stike. Z vlogo z dne 30. 7. 2002 je prizadeta stranka vztrajala na predlagani ureditvi stikov. Dne 6. 8. 2002 je bila opravljena ponovna ustna obravnava, katere se je udeležila le prizadeta stranka in je predlagala dodaten teden stikov v času zimskih počitnic. Tožnica je kasneje pojasnila, da se je preselila v E in da zato ni dobila vabila. Ustne obravnave z dne 12. 11. 2002 sta se udeležila oba starša. Prizadeta stranka je vztrajala, da se uvodni stiki kljub preselitvi opravijo na CSD A. Tožnica pa je navajala, da prizadeta stranka ne zna poskrbeti za otroka, ne pozna njenih navad, ker hodi v malo šolo, stiki trikrat na teden ne pridejo v poštev, ampak ob sobotah in nedeljah, mogoče kje na igrišču. Ker je hči s prizadeto stranko živela dve leti, je tožeča stranka navedla, da ne bo izpodbijala očetovstva. Prvostopenjski organ je koristi otroka upošteval v tem smislu, da otrok prek osebnih stikov z očetom ohrani občutek navezanosti in medsebojne pripadnosti. Po mnenju prvostopenjskega organa tožeča stranka ni navedla takih dejstev, ki bi govorili proti uresničevanju pravice do stikov prizadete stranke z otrokom. Po mnenju prvostopenjskega organa so osebni stiki otroka z roditeljem, s katerim ne živi, v skladu z KZNOP predvsem pravica otroka. V nadaljevanju pa prvostopenjski organ argumentira, da otrok za svoj zdrav psiho-fizični razvoj potrebuje vpliv, vzgojo in podporo obeh roditeljev. Vloga matere je pomembna, da otroka pozitivno spodbuja pri navezovanju stikov z drugim roditeljem. Roditelj, pri katerem otrok živi, se ne more šteti za ekskluzivnega imetnika in izvrševalca roditeljske pravice in si ne more lastiti pravice do presoje, ali bo dovolil stike, ali ne. Razdelitev kraja izvajanja začetnih stikov na CSD A in CSD E je posledica dejstva, da ima otrok začasno bivališče v E in da s tem otrok ohrani stike z okoljem, v katerem bo preživljal stike z očetom, poleg tega pa je CSD A pristojen za odločanje v zadevi. Na ta način je tudi breme porabe časa in poti porazdeljena. Poleg tega prvostopenjski organ navaja, da mati otroka ni navedla dejstev, ki bi narekovala omejitev ali preprečitev stikov, dejansko pa ne omogoči stikov. Ni pa organ sledil predlogu očeta, da bi imel več stikov kot 14 dni med počitnicami, ker več kot leto dni ni imel stikov, če pa bo med njim in otrokom kasneje prišlo do več čustvene navezanosti in bo otrok sam pokazal željo preživeti več časa z očetom, lahko prizadeta stranka kadar koli vloži nov zahtevek.

V pritožbi je tožnica uveljavljala, da so štirje skupni stiki premalo, stiki pod točko 2 pa preveč za začetek. Poleg tega morata po odločbi biti z otrokom do 15.00 ure na A in se potem peljati nazaj, da bi bila za četrtek pripravljena za vrtec in je pot 120 km v eno smer preveč. Stiki naj potekajo tako, da bo otroku čim lažje. Stiki pod točko 2 pa so prepogosti, ker oče ne pozna navad hčere in ona nanj ni navajena; poleg tega so se iz A preselili tudi iz zdravstvenih razlogov, da bi bilo bolje za hči. Oče ni pokazal dolžne skrbi do hčere takrat, ko jim je bilo najtežje zaradi zdravstvenih težav hčere. Tudi, ko so bili skupaj, ni niti enkrat šel iskat hčere v vrtec in v hiši ni postoril nujnih obnovitvenih del (dimnika), da bi bilo v hiši zdravo živeti. To se je dogajalo v mesecu maju leta 2001. Tožnica je nato s pomočjo svojih sorodnikov popravila hišo, prizadeti stranki je tudi predlagala, da gredo skupaj na morje, kjer bi bil lahko s hčerko. Izjave za določitev preživnine ni hotel podpisati, zaradi česar hči ni prejemala otroškega dodatka od meseca maja leta 2002. Do uresničitve poravnave ni prišlo zaradi tega, ker je bila hči bolna in ima zdravniška potrdila, pa tudi v vrtec ni šla 3 tedne. Hči takrat tudi ni hotela stikov. Ker ni nobenega zagotovila, da nekega dne spet ne bo izginil in bo prekinil stike s hčerko, meni, da je pritožba utemeljena. Predlaga začetne stike na domu v prisotnosti njene sestre ali tožnice, vse dokler hči ne bi hotela drugače. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pritožbi delno ugodila in v 1. alineji 1. odstavka 2. točke izreka prvostopenjske odločbe odpravila besedi "drugi vikend" in jih nadomestila z "drugi in četrti vikend v mesecu". Tožena stranka je odpravila tudi drugi odstavek 2. točke prvostopenjskega izreka in določila, da predlagatelj otroka prevzame in vrne ob določenih dneh in urah na otrokovem domu. V preostalem delu je tožena stranka pritožbo zavrnila. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1. in 2. odstavek 106. člena ZZZDR, 86. in 88. člen ZSV, 114. člen ZZZDR, 1. odstavek 3. člena in 3. odstavek 9. člena KZNOP. Strokovna komisija je mnenje podala dne 18. 3. 2002, v katerem ugotavlja, da je prizadeta stranka v zadnjem mesecu pokazala veliko željo, da se uredijo stiki in preživnina, med tem ko mati ni pokazala pripravljenosti za ureditev stikov. Tožena stranka povzema, da komisija predlaga, da organ sledi predlogu očeta in da upošteva postopnost stikov na začetku, kot to predlaga tožnica. Glede neuresničitve izvajanja stikov po začasni poravnavi tožena stranka ugotavlja, da je za tri primere tožnica predložila zdravniško potrdilo o bolezni otroka, v enem primeru pa je bila službeno zadržana. V nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe (str. od 5 do 8) pa tožena stranka povzema, kaj sta v postopku izjavila tožnica in prizadeta stranka, kaj se je dogajalo na in v zvezi z številnimi ustnimi obravnavami in kako sta urejala medsebojna (tudi) finančna razmerja. V tem delu obrazložitve, v drugem odstavku na str. 5, tožena stranka povzema izjavo priče HH o neodgovornem očetovstvu prizadete stranke in da je temu nasprotovala prizadeta stranka. V tretjem odstavku na strani 7 obrazložitve odločbe pa je povzeta izjava priče očeta prizadete stranke, ki je povedal, da je njegov sin skrbel za otroka, da pa potem ni več mogel, ker se je mati odselila, prej pa so se videvali vsak dan, saj je njegov sin živel v isti hiši v zgornjem prostoru. Na zadnji ustni obravnavi dne 12. 11. 2002 je tožnica vztrajala, da naj hči očeta najprej spozna, potem pa lahko stiki potekajo naprej. Povedala je, da je trikrat tedensko ne bo mogla peljati na stike na CSD, ker hodi v malo šolo, pridejo pa v poštev stiki v soboto in nedeljo. Otroka lahko vzame iz šole ob 13.00 uri, potem imata uro in pol do centra za socialno delo in enako nazaj, kar pomeni, da bo šla hči iz šole direktno na stike, ne da bi se ustavila doma. Glede na oddaljenost je predlagala, da stiki potekajo v E ali v K. Prizadeta stranka pa je vztrajala, da se stiki začnejo pri CSD A. Povedal je, da preživnino plačuje na podlagi notarskega zapisa. Na vprašanje, zakaj ne podpiše dogovora o preživnini, s čimer bi bil izpolnjen pogoj za otroški dodatek, pa je odgovoril, da dokler nima normalnih stikov z otrokom, ne bo ničesar podpisoval. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka utemeljuje, da je vsebino 1. alineje 1. odstavka 2. točke prvostopenjskega izreka spremenila, ker je prizadeta stranka v zahtevku predlagala stike vsak drugi in četrti vikend v mesecu, ne pa tako kot je določil prvostopenjski organ in je strokovna komisija v svojem mnenju tudi sledila predlogu prizadete stranke iz njegovega zahtevka za določitev stikov. Na ta način je tožena stranka zmanjšala določeni obseg stikov, sledila predlogu prizadete stranke in strokovne komisije in je zato v tem delu ugodila pritožbi tožnice. Drugi odstavek 2. točke prvostopenjske določbe je bilo treba spremeniti, zato da morebitna sprememba stalnega ali začasnega prebivališča otroka ne bi vplivala na izvršljivost odločbe.

V tožbi tožnica najprej pojasnjuje, kako se prizadeta stranka pred vložitvijo zahtevka ni zanimala za hčer in ni imela stikov z njo, čeprav je tožnica to večkrat predlagala. Njen ključen tožbeni ugovor in predlog pa je, da so štiri skupna uvodna srečanja absolutno premalo, za to da bi njena hči lahko brez nepotrebnih stresov sprejela druženje s prizadeto stranko in da bi bila po tako kratkem času pri njem na počitnicah. Moti jo, da ni izvedela za odgovor prizadete stranke, zato da bi nanj lahko reagirala in z dokazi izpodbijala navedbe. Predlaga stike enkrat tedensko, najprej nekaj ur na primer od 15.30 do 18.30 za obdobje 6 mesecev, nato pa ob sobotah ves dan, do hčerinega 10 leta starosti. Takrat pa bi ona lahko sama povedala, koliko stikov si želi s prizadeto stranko.

Prizadeta stranka je odgovorila na tožbo dne 9. 7. 2004. Pravi, da je šla tožnica jeseni 2002 živeti v E k nekemu moškemu. Ta mu je grozil s fizičnim napadom, če bo šel na CSD A, predstavil pa se je kot bodoči mož. Marca leta 2003 pa jih je ta moški postavil na cesto in od takrat živijo na A. Pravi, da so se dogovarjali, da bi obiskal hči v vrtcu v E, vendar je tožnica hči izpisala iz vrtca, kar lahko potrdi ravnateljica vrtca. Ker tožnica ni upoštevala CSD A, je bila zadeva predana Upravni enoti A. V treh letih je trikrat videl otroka in se boji, da se je otroku zgodilo nekaj, za kar tožnica noče, da bi izvedel. Čeprav jo tožnica odvrača od stikov, meni, da otrok ne doživlja stresa ob srečanju z njim in da je bila CC vedno vesela, ko ga je videla. Ob priložnosti, ko je obdaroval hčer ob novem letu, je dobil fizične grožnje s strani tožničinega sina. Grožnje je prijavil na policiji na A. V času, ko so še živeli skupaj, je sam skrbel za otroke, ko je bila tožnica bolna in ko je hodila na predavanja v K. Hiše ni mogel popraviti, ker ni imel dovolj denarja, čeprav je tožnica nanj stalno pritiskala, ni pa se hotela pogovoriti o teh stvareh. Pravi, da preživnino redno plačuje. Uveljavlja normalne stike s hčerjo. Na odgovor prizadete stranke tožnica odgovarja z vlogo z dne 22. 9. 2004, kjer pravi, da se prizadeta stranka ukvarja samo s svojimi pravicami in ne upošteva interesov otroka, ki je v času, ko ni videla očeta, napredovala sociološko in čustveno. Kot bistveno okoliščino navaja tudi dejstvo, da prizadeta stranka ni videla hčere po lastni volji eno leto in pol, ko jih je zapustil v težkih socialnih in zdravstvenih razmerah. V preostalem razlaga koncept družinske vzgoje, kot ga sama razume in izvaja. Moškega, o katerem govori prizadeta stranka, ni, lastnik hiše, v kateri so bivali, pa to ni mogel biti med drugim zato, kjer v njej živi z ženo. Zaradi previsoke najemnine je sama odpovedala pogodbo. Začasno se je preselila v K, meseca junija pa na A. Otroka je iz vrtca izpisala iz finančnih razlogov in ni imela nič proti, da bi prizadeta stranka prišla po otroka v vrtec. Pravi, da je hči v šoli odločna in uspešna in da se normalno vključuje v okolje in da je po odločbi treba izvesti še dva skupna stika na CSD. Stik na CSD pa je potekal tako, da se je hči držala za tožničino roko, ni mu dala poljubčka in ni dovolila, da ga objame. Na drugem srečanju je vseskozi stala ob njej, sedela je v tožničinem naročju in ko je uslužbenka CSD vprašala, če bi šla rada z očetom ven, je odklonila. Tudi na drugem srečanju, ko je hčeri ponudila, da gre z očetom na dvorišče, ni hotela. Prizadeta stranka je takoj nato odšla, hči pa ni hotela obdržati podarjene čokolade, ampak jo je takoj dala drugim. Otrok je očeta odvračal že, ko so živeli skupaj, kar se je pokazalo tudi na sestanku na CSD leta 2001, saj za njo ni skrbel; v času izrednega študija v K je tožnici pomagala njena mati. Ko je prizadeta stranka prinesla darilo za novo leto v šolo, ga hči ni sprejela in je jokala in je zato prizadeto stranko po telefonu poklical tožničin sin. Od takrat naprej hči ni hotela biti v podaljšanem bivanju.

Tožnica je vložila tudi pripravljalno vlogo z dne 28. 9. 2004, v kateri ponavlja vsebino iz odgovora na odgovor prizadete stranke. Kot dokaz predlaga zaslišanje strank.

V vlogi z dne 29. 10. 2004 je prizadeta stranka navedla, da je meseca maja leta 2001 odšla od FF. Pravi, da je avgusta leta 2001 z notarskim zapisom dal v last svojo polovico hiše in zemljišče tožnici. Oktobra leta 2001 pa je dal vlogo za določitev stikov. Od hiše je odšel, ker je bilo življenje s tožnico nevzdržno. Tožnica pa je brez dogovora odšla živet k mami prizadete stranke v G. Hiša je bila res potrebna popravil, vendar je tožnica to izkoristila za odhod in odtujitev otroka. Od meseca maja do oktobra leta 2001 se je dogovarjal s tožnico za ureditev stikov, potem pa je vložil zahtevo za izdajo odločbe. V podjetju JJ je zaposlen že 20 let. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 27. 10. 2004 (U ...) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in toženi stranki naložilo, da zadevo takoj po pravnomočnosti odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v K, ker to izhaja iz prehodne določbe ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/04) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/2003). Tožeča stranka je predlagala, da Vrhovno sodišče RS potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče RS pa je pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker je menilo, da je treba šteti, kadar zakonodajalec spremeni zakonsko ureditev pred iztekom odložnega roka za razveljavitev zakonske določbe, ki ga postavi Ustavno sodišče RS, da do razveljavitve zakonske določbe sploh ni prišlo in niso nastale posledice razveljavitve zakonske določbe in da je treba šteti, da pristojnost Upravnega sodišča RS v tej zadevi izhaja že iz določila 2. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Pred glavno obravnavo je sodišče seznanilo stranke z mnenjem CSD A z dne 26. 1. 2005, v katerem prvostopenjski organ pojasnjuje, da sta bila izvedena prva dva stika pri Centru za socialno delo A, in sicer dne 28. 1. 2004 in dne 19. 2. 2004. Oba stika sta potekala ob pristojnosti matere, prvi pa tudi ob prisotnosti sestre LL, na katero je CC, po izjavi matere, močno navezana. Iz mnenja psihologinje MM, ki je bila prisotna pri prvem stiku, je jasno, da je bila dinamika odnosov takšna, da je dopuščala možnost, da oče otroka, ob zagotavljanju kontinuiranih stikov, vzpostavi z otrokom kvaliteten odnos. V nadaljevanju, kljub postavitvi vedno novih terminov (17. 3. 2004, 31. 3. 2004, 7. 4. 2004, 29. 5. 2004 in kasneje dne 9. 12. 2004, 15. 12. 2004 ter 22. 12. 2004 za izvedbo tretjega in četrtega stika), do srečanja ni prišlo. Od takrat, se pravi od 19. 2. 2004 do prvega naslednjega stika, je potekal postopek izvršbe odločbe pri Upravni enoti A in prvi naslednji (tretji) stik med otrokom in očetom je potekal na CSD A dne 5. 1. 2005. Stikov ni bilo mogoče organizirati zaradi odsotnosti matere z otrokom; v aprilu 2004 se mati ni odzvala vabilu, v času od junija do septembra 2004 je bil otrok skupaj z materjo na dopustu v tujini, v decembru 2004 pa je bil otrok po informacijah matere, bolan. Otrok je ob stikih dne 5. 1. 2005 reagiral odklonilno do očeta in tudi odnos staršev je bil konflikten. Taki stiki z očetom niso otroku v korist in mati ob naslednjem predvidenem terminu otroka ni pripeljala s seboj. V skupnem razgovoru s staršema so se uspeli dogovoriti, da bo psihologinja opravila razgovor z otrokom in po tem predstavila videnje otrokovega odnosa do očeta. Pripravljenost matere otroka za postopno in za otroka varno izvajanje stikov, je bila izkazana z odzivom za izvedbo prvih dveh stikov na CSD A. Pred in po izvedbi teh dveh stikov pa se postavlja vprašanje materinega dejanskega interesa za stike med očetom in otrokom, in sicer iz naslednjih razlogov: mati otroka je v maju 2002 zapisniško izjavila, da BB ni oče mladoletne CC, ni se odzvala priporočenim pošiljkam z vabilom na razgovor, pogosto je posredovala opravičila zaradi lastne odsotnosti in bolezni otroka, pri čemer je treba poudariti, da je bila bolezen otroka nekajkrat podprta tudi z zdravniškim potrdilom. Še posebej pa se to vprašanje izpostavlja zaradi izkazanega relativno dobrega odnosa med otrokom in očetom otroka pri prvih dveh srečanjih. Cilj je, da ugotavljajo predvsem interes otroka za stike z očetom, in v zvezi s tem predlagajo, da se razpisane glavne obravnave na sodišču dne 18. 2. 2005 udeleži tudi psihologinja MM, ki je bila prisotna ob stikih na CSD in je otroka tudi obravnavala.

Prizadeta stranka je z vlogo z dne 15. 2. 2005 opravičila odsotnost na glavni obravnavi zaradi "zadržanosti" in je navedla, da bo prisoten njen zagovornik. Hkrati je prizadeta stranka navedla, da ima materialne stvari s tožnico urejene in da preživnino plačuje in da uveljavlja redne stike s hčerko po odločbah. Ne ve, kaj se je dogajalo s hčerko 3 leta in pol, ker mu tožnica to ni omogočila.

Sodišče je dne 17. 2. 2005 prejelo tudi vlogo pooblaščenca prizadete stranke, v kateri vztraja, da ima otrok pravico do stikov s svojim očetom, zato sodišču predlaga, da obdrži v veljavi odločbo tožene stranke.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožnica sprožila upravni spor po določilu 2. odstavka 1. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000). Pravni interes za tožbo je podan, ker tožnica kot mati vzgaja, varuje in skrbi za razvoj mladoletne hčere CC in izpodbijana odločba z določitvijo stikov med mladoletno CC in prizadeto stranko posega v zakonske pravice in dolžnosti tožnice po ZZZDR (Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo ter Uradni list RS, št. 13/94-ZN, 82/94-ZN-B, 29/95-ZPDF, 26/99-ZPP, 70/2000-ZZNPOB, 64/2001, 110/2002-ZIRD, 42/2003) in v njeno ustavno pravico oziroma dolžnosti iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/2000, 24/2003, 69/2004). Oče mladoletne CC, ki je prizadeta stranka v upravnem sporu, pa ima položaj stranke na podlagi določila 2. odstavka 20. člena ZUS, ker ureditev spornega razmerja na podlagi izpodbijane odločbe zadeva njegovo pravico do stikov z otrokom, ki je zakonska pravica prizadete stranke iz ZZZDR, ki pa ima tudi ustavnopravno podlago v določilu 1. odstavka 54. člena Ustave RS in mednarodnopravno podlago v določilu 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94 - MP, Uradni list RS, št. 33/94). Glede na tožbeni zahtevek in vloge prizadete stranke v upravnem sporu gre v konkretni zadevi za spor o zakonitosti izpodbijane odločbe. Vendar pa je sodišče pri tem celovito presojalo tako dejanska in pravna vprašanja in je na glavni obravnavi tudi samo ugotavljalo dejansko stanje. Relevantna dejstva je sodišče presojalo ob upoštevanju materialnopravne podlage iz omenjene ustavne določbe ter procesne pravice iz 23. člena Ustave ter MKVČP v povezavi s prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in ob upoštevanju procesnih določil iz Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/2004). ZPP-UPB2 se namreč za vprašanja, ki niso urejena v Zakonu o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000), primerno uporabljajo v upravnem sporu (1. odstavek 16. člena ZUS). Sojenje v sporu polne jurisdikcije, primerna uporaba procesnih določb ZPP ter določna in celovita navodila sodišča v obrazložitvi te sodbe toženi stranki v zvezi s tem, kaj mora narediti in kako mora odločiti v ponovnem postopku, so potrebna v prvi vrsti zaradi spoštovanja pravnega stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 42/2003). Po tej odločbi Ustavnega sodišča RS je zakonska ureditev iz 1. odstavka 106. člena ZZZDR, na kateri sicer temelji izpodbijana odločba in po kateri centri za socialno delo odločajo o stikih, v nasprotju z Evropsko konvencijo o uresničevanju otrokovih pravic (MEKUOP, Uradni list RS, št. 26/99 - MP, Uradni list RS, št. 86/99) iz razloga, ker centri za socialno delo nimajo enakih pooblastil kot sodišča (odločba Ustavnega sodišča RS št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003, Uradni list RS, št. 42/2003, str. 4854, odst. 17). V tej isti odločbi je Ustavno sodišče tudi postavilo stališče, da je določba 88. člena ZSV (Uradni list RS, št. 54/92) v delu, ki se nanaša na delo in sestavo strokovne komisije, in na kateri tudi temelji izpodbijana odločba, postala neuporabna. Poleg tega so zgoraj navedeni obseg presoje izpodbijane odločbe in natančna navodila za odločanje toženi stranki v ponovnem postopku, ki so opredeljena v nadaljevanju sodbe, potrebna, ker je Ustavno sodišče v odločbi z dne 1. 7. 1999 (št. U-I-273/98, Uradni list RS, št. 60/99) odločilo, da je zakonska ureditev, po kateri v primeru razveze o vzgoji in varstvu otrok odloča sodišče, v primeru, če ne gre za razvezo, pa odloča center za socialno delo, v nasprotju z določilom 14. člena Ustave. V konkretnem primeru gre namreč za povsem primerljivo situacijo, saj v primeru razveze o stikih odloča sodišče (3. odstavek 78. člena ZZZDR), če pa ne gre za razvezo, pa odloča center za socialno delo (1. odstavek 106. člena ZZZDR). Za navedena stališča Ustavnega sodišča RS iz odločbe z dne 1. 7. 1999 in 23. 4. 2003 ni mogoče šteti, da nimajo nobenega pomena v konkretnem upravnem sporu, kljub temu, da je Upravno sodišče sprejelo pravno stališče Vrhovnega sodišča RS iz sodbe v zadevi I Up ... z dne 9. 12. 2004, da je treba šteti, da določba 1. odstavka 106. člena ZZZDR sploh ni bila razveljavljena in odločba Ustavnega sodišča RS nima nobenih pravnih posledic, ker je zakonodajalec novelo ZZZDR sprejel pred iztekom odložnega pogoja, ki ga je postavilo Ustavno sodišče RS. Upravno sodišče mora namreč v tem postopku uporabiti iste določbe, za katere je Ustavno sodišče že odločilo, da so protiustavne, za novo zakonsko ureditev (po ZZZDR-C), ki jo zakonodajalec sprejme na podlagi odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe z odložnim pogojem, pa ni možno izključiti možnosti, da je ponovno v nasprotju z Ustavo iz istega ali drugih razlogov. Sodišče je sprejelo stališče Vrhovnega sodišča RS, da je Upravno sodišče pristojno za presojo v konkretnem sporu, ker to po mnenju Vrhovnega sodišča RS izhaja iz določila 2. odstavka 1. člena ZUS v povezavi s prehodnimi določbami ZZZDR-C (Uradni list RS, št. 16/2004) in ker Vrhovno sodišče RS s takšno odločitvijo očitno ni štelo, da zakonodajalčevo dejansko podaljšanje obdobja, ki ga je postavilo Ustavno sodišče RS, in v katerem o stikih lahko odločajo centri za socialno delo, ni v nasprotju z Ustavo, ker gre zgolj za prehodne primere. Kljub sojenju v sporu polne jurisdikcije in določnim in celovitim napotkom toženi stranki za ravnanje in odločanje v ponovnem postopku, pa sodišče ni odpravilo tudi prvostopenjske odločbe, ker bi to pomenilo tudi, da bi bilo treba zadevo odstopiti pristojnemu okrožnemu sodišču (2. odstavek 39. člena ZZZDR-C), kar bi po presoji sodišča po nepotrebnem podaljšalo postopek za stranke in to ne bi bilo v skladu s standardom, da je treba v zadevah, ki se nanašajo na stike med starši in otroki odločati čim hitreje in brez nepotrebnega odlašanja (7. člen MEKUOP; sodba ESČP v zadevi Ignaccolo-Zenide proti Romuniji z dne 25. 1. 2001).

V zadevi je prvo materialnopravno relevantno dejstvo to, da je prizadeta stranka nedvomno in nesporno imela vzpostavljeno družinsko vez z mladoletno CC od njenega rojstva do starosti treh let in štirih mesecev. Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi opisala prizadeto stranko kot očeta, ki ni sprejemal zadostne odgovornosti in se ni vključeval v družinsko življenje v tolikšni meri, kot bi se tožnici zdelo normalno. Vendar je po ustaljeni praksi ESČP v zvezi z določilom 8. člena MKVČP v takem primeru nesporno treba šteti, da je prizadeta stranka imela vzpostavljeno družinsko vez z otrokom (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 54; sodba ESČP v zadevi Volesky proti Republiki Češki z dne 29. 6. 2004, odst. 117). To pa ne pomeni, da se Upravno sodišče RS s prevzemom omenjenega stališča ESČP opredeljuje do pomembnosti biološkega starševstva v razmerju do socialnega starševstva. Dejstvo, da je bila med prizadeto stranko in mladoletno CC vzpostavljena družinska vez, je pomembno tudi zaradi tega, ker morajo upravni organi, ki odločajo o stikih, v svojem ravnanju in odločanju na uravnotežen način varovati interese vseh vpletenih, to je matere, očeta, splošnega interesa in otroka, pri čemer morajo interesi otroka biti na prvem mestu (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 55; sodba ESČP v zadevi Nuutinen proti Finski z dne 27. 6. 2000, odst. 128; sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 71; sodba ESČP v zadevi Volesky proti Republiki Češki z dne 29. 6. 2004, odst. 118; sodba ESČP v zadevi Görgülü proti Nemčiji z dne 26. 2. 2004, odst. 43; sodba ESČP v zadevi Couillard Maugery proti Franciji z dne 1. 7. 2004, odst. 270; sodba ESČP v zadevi Kosmopoulou proti Grčiji z dne 15. 1. 2004, odst. 45). Da imajo koristi otrok prednost pred pravicami staršev, izhaja tudi iz določila 1. odstavka 54. člena Ustave v povezavi z določilom 1. odstavka 56. člena Ustave, iz določila 1. odstavka 3. člena KZNOP (Uradni list SFRJ, št. 15/90 v povezavi z Aktom o notifikaciji nasledstva konvencij OZN /.../ Uradni list RS - MP, št. 9/92, Uradni list RS, št. 35/92), na takšno pravno stališče pa se je postavilo Upravno sodišče RS tudi v pravnomočni sodbi U 335/98 z dne 14. 12. 2000. Po stališču ESČP v zvezi z 8. členom MKVČP imajo upravni organi v zvezi s stiki v družinskih razmerjih pozitivne in negativne obveznosti. V konkretnem upravnem sporu ne gre za to, da bi tožena stranka oziroma prvostopenjski upravni organ prekršil(a) svojo negativno obveznost, da ne sme nesorazmerno poseči v pravice do družinskega življenja strank postopka. Pač pa je bistveno vprašanje, ali je upravni organ izpolnil svoje pozitivne obveznosti v zvezi z odločanjem o stikih do te mere, da je mogoče oceniti, da je upravni organ naredil vse, kar je v razumnih okvirih in glede na konkretne okoliščine uresničljivo, da bi se tožnica in prizadeta stranka dogovorili in da bi bili vsi trije pripravljeni za ponovno vzpostavljanje stikov med očetom in hčerko, ki bi bili v otrokovo korist. V primerih, ko so družinske vezi med staršem in otrokom bile vzpostavljene, ima upravni organ namreč pozitivno obveznost in na drugi strani prizadeta stranka pravico, da upravni organ izvede določene ukrepe za omogočanje nadaljnjega razvoja stikov (sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 70; sodba ESČP v zadevi Görgülü proti Nemčiji z dne 26. 2. 2004, odst. 45; sodba ESČP v zadevi Kroon in drugi proti Nizozemski z dne 20. 9. 1994, odst. 32; sodba ESČP v zadevi Kosmopoulou proti Grčiji z dne 15. 1. 2004, odst. 45; sodba ESČP v zadevi Sophia Gudrun Hansen proti Turčiji z dne 3. 9. 2003, odst. 98). Nadalje iz sodne prakse ESČP izhaja, da obveznost za sprejem ustreznih ukrepov s strani upravnih organov ni absolutna. Kajti v primeru vzpostavljanja stikov med staršem in otrokom, ki določeno obdobje nista imela stikov, še posebej, če gre za starost otroka kot velja v konkretnem primeru, ni realno pričakovati, da je stike mogoče vzpostaviti takoj, ampak so potrebni določeni pripravljalni ukrepi. Narava in obseg teh pripravljalnih ukrepov oziroma storitev pa sta odvisna od okoliščin vsakega posameznega primera in v okviru tega je medsebojno razumevanje in sodelovanje vseh vpletenih nujen sestavni element. Iz sodne prakse ESČP izhaja tudi pomemben standard v tovrstnih sporih, da morajo upravni organi usmerjati dejavnost v olajševanje sodelovanja med obema staršema, pri čemer morajo biti obveznosti za uporabo prisilnih ukrepov omejene zaradi potrebe po že omenjenem uravnoteženju pravic in interesov obeh staršev in otroka (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 55; sodba ESČP v zadevi Nuutinen proti Finski z dne 27. 6. 2000, odst. 128; sodba ESČP v zadevi Maire proti Portugalski z dne 5. 6. 2003, odst. 71). V zvezi s temi pozitivnimi obveznostmi je po presoji Upravnega sodišča RS v tovrstnih sporih bistveno, da upravni organ izvede t.i. pripravljalne ukrepe za to, da oče in mati poskušata skleniti sporazum o stikih in da je obema in tudi otroku s strani pristojne strokovne službe v psihosocialnem smislu ponujena pomoč za uspešno izvedbo stikov.

V konkretni zadevi je bila prvostopenjska odločba izdana dne 20. 12. 2002, izpodbijana odločba, ki je v manjši meri spremenila ureditev stikov, pa dne 17. 12. 2003. To pomeni, da je za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe pomembno vprašanje, katere pripravljalne ukrepe je upravni organ izvedel ali poskušal izvesti in so dokumentirani v spisu do izdaje prvostopenjske odločbe in jih je mogoče šteti za zadostne v smislu zgoraj postavljenega standarda. Iz podatkov v spisu izhaja, da je upravni organ pred izdajo prvostopenjske odločbe z vidika omenjenih pripravljalnih ukrepov opravil štiri dejanja, in sicer: je tožnico informiral, da ima dolžnost omogočiti stike, sicer gre za zanemarjanje roditeljske pravice (zapisnik CSD A z dne 4. 12. 2001); tožnico in prizadeto stranko je pripravil do tega, da sta dne 18. 4. 2002 sklenila začasno poravnavo glede stikov, ki pa se ni uresničila (zapisnik o ustni obravnavi z dne 18. 4. 2002); tožnici in prizadeti stranki je ponudil, da bi pri izvedbi stikov na CSD A ali pa kje drugje sodelovali dve strokovni osebi iz CSD A (zapisnik o ustni obravnavi z dne 12. 11. 2002); pridobil je mnenje strokovne komisije (z dne 18. 3. 2002), ki ga mora center za socialno delo pridobiti tudi po ZSV, in je z mnenjem seznanil stranke na ustni obravnavi (zapisnik o ustni obravnavi z dne 18. 4. 2002). Po presoji sodišča s temi štirimi ravnanji upravni organ ni izpolnil zahtevanega standarda, po katerem mora upravni organ izvesti vse nujne korake za olajšanje združitve med staršem in otrokom, ki jih je mogoče v razumni meri pričakovati glede na konkretne okoliščine primera (sodba ESČP v zadevi Hokkanen proti Finski z dne 24. 8. 1994, odst. 58; sodba ESČP v zadevi Couillard Maugery proti Franciji z dne 10. 6. 2004, odst. 307; sodba ESČP v zadevi Nuutinen proti Finski z dne 6. 6. 2000, odst. 128 in odst. 137; sodba ESČP v zadevi Sophia Gudrun Hansen proti Turčiji z dne 3. 9. 2003, odst. 99). Navedena štiri ravnanja upravnega organa so namreč usmerjena zgolj v pripravo obeh strank na (sporazumni) dogovor o stikih, ne pa tudi v psihosocialno pripravo oziroma usposobitev obeh strank in otroka na uresničevanje stikov. Po predpisu, ki je veljal v času odločanja organa prve stopnje, center odloči o stikih, če se starši ne sporazumejo, center za socialno delo pa mora pri tem upoštevati koristi otroka (1. odstavek 106. člena ZZZDR). To določbo je treba zaradi določila 8. člena Ustave RS, po katerem morajo biti zakoni v skladu z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo - v tem primeru z MKVČP in pravnimi standardi, ki jih je v zvezi z MKVČP razvilo ESČP - razlagati tako, da mora center za socialno delo svoje strokovno delo (t.i. pripravljalne ukrepe) usmeriti tako v poskus skleniti sporazum o stikih med staršema, kot tudi v psihosocialno pomoč vsem trem za uspešno izvedbo stikov. Brez ustrezne psihosocialne analize stanja odnosa otroka do ločenega starša in izvedbe pomoči, če je ta potrebna, ni mogoče učinkovito in uspešno izpolniti zakonske zahteve iz določila 1. odstavka 106. člena ZZZDR, da mora center za socialno delo pred odločitvijo o stikih upoštevati otrokove koristi, kar je tudi pravni standard po MKVČP. V konkretnem primeru pa sta upravna organa pojem otrokovih koristi zreducirala na golo materialnopravno in načelno (doktrinarno) ugotovitev, da ima otrok pravico do stikov z očetom. V konkretnem primeru torej ni izkazana nobena psihosocialna analiza stanja odnosa otroka do prizadete stranke pred odločitvijo upravnega organa o stikih niti nobena psihosocialna pomoč vsem trem za uspešno uresničevanje predvidenih stikov. Konkretnega mnenja komisije z dne 18. 3. 2003 pa ni mogoče šteti za strokovno mnenje v smislu določila 88. člena ZSV ali v smislu potrebne podlage za ugotavljanje vpliva predvidenih stikov na otrokove koristi po 106. členu ZZZDR ali po omenjenem pravnem standardu iz MKVČP. Kajti, v tem mnenju komisija zgolj ugotavlja, da ima prizadeta stranka v zadnjih mesecih željo po stikih, tožnica pa ni pokazala pripravljenosti za ureditev stikov. V tej ugotovitvi ni nič strokovnega v smislu vpliva ureditve predvidenih stikov na otrokove koristi v konkretnem primeru. Ravno tako je naslednja ugotovitev komisije, da ima CC pravico do stikov, zgolj pravna ugotovitev, ki izhaja iz Ustave in zakona, ne pa strokovno mnenje o vplivu stikov na otrokove koristi v konkretnem primeru. Tudi naslednje stališče v mnenju, da je za CC koristno, da ima stike z obema, ni z ničemer argumentirano, čeprav bi ravno to stališče rabilo strokovno utemeljitev. V nadaljevanju komisija pravi, da velja urediti stike, kot jih je predlagal oče, glede na prekinitev stikov v prejšnjem letu pa bi bilo dobro upoštevati tudi predlog matere za postopno uvajanje stikov, prvo in drugo srečanje pa naj se izvede v prostorih CSD A. To pomeni, da dinamike oziroma intenzitete stikov komisija ni strokovno utemeljila, razen s tem, da je upoštevala prekinitev stikov v prejšnjem letu. Takšnega mnenja po presoji sodišča ni mogoče šteti za strokovno mnenje po 88. členu ZSV za potrebe odločitve o stikih po ZZZDR v povezavi z 8. členom MKVČP. Za takšno presojo govori tudi sestava komisije, v kateri ni sodeloval(a) psiholog(inja), čeprav je v takih zadevah njegovo/njeno mnenje poleg sodelovanja sociolog(a)inje nujno potrebno, ampak so komisijo sestavljali patronažna sestra, socialna delavka in univerzitetna diplomirana sociologinja. Tudi iz prakse ESČP izhaja, da pri posegih državnih organov v družinska razmerja, ki pomenijo tudi odločitve o stikih med starši in otroki, ESČP vključuje v presojo kot relevantna dejstva poročila ekspertnih mnenj strokovnjakov psihološke oziroma psihiatrične stroke (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003; sodba ESČP v zadevi K. A. Proti Finski z dne 10. 12. 2002; sodba ESČP v zadevi Couillard Maugery proti Franciji z dne 10. 6. 2004, odst. 307; sodba ESČP v zadevi Sommerfeld proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 43-44, odst. 71). Iz povedanega sledi, da upravni organ pred izdajo prvostopenjske odločbe ni sprejel vseh nujnih pripravljalnih ukrepov, in sicer tistih, ki so bili potrebni za ugotovitev psihosocialne pripravljenosti otroka na stike z očetom, pa tudi ukrepov, ki bi služili psihosocialni pripravi vseh treh na uresničevanje stikov. Poleg ukrepov, ki jih je sodišče že omenilo v obrazložitvi te sodbe, je upravni organ vse ostale ukrepe zreduciral na dejanja v zvezi s prisilnim upravnim odločanjem o stikih po Zakonu o splošnem upravnem postopku, to je sprejemanje izjav strank na zapisnik in zaslišanje prič (zapisnik o ustni obravnavi z dne 12. 11. 2002; izjava tožnice na zapisnik o ustni obravnavi z dne 6. 8. 2002; izjave na zapisnik z dne 31. 7. 2002, 29. 7. 2002, 29. 5. 2002, 1. 7. 2002, 10. 6. 2002, 21. 10. 2002; zapisnik o ustni obravnavi z dne 18. 4. 2002). Ta pomembna pomanjkljivost pri izvedbi pripravljalnih ukrepov v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe v povezavi z dejstvom, da sta upravni organ na prvi stopnji in tožena stranka, ki je prvostopenjsko odločbo v bistvenem delu potrdila, določila zelo intenzivne stike med prizadeto stranko in mladoletno CC, je sodišče vodilo v presojo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Tožena stranka je enako kot prvostopenjski upravni organ zmotno menila, da lahko zgolj na podlagi materialnopravne pravice prizadete stranke do stikov z otrokom, določi intenzivnost stikov, kakršna bi sicer lahko bila povsem upravičena za primere že vzpostavljenih stabilnih in čustveno vzajemnih odnosov med otrokom in staršem. Namesto tega bi moral center za socialno delo v primeru, ko gre za socialno in čustveno nestabilne in slabše razvite odnose med staršem in otrokom, najprej s t.i. pripravljalnimi ukrepi poskusiti pripraviti vse vpletene na uresničevanje stikov in stike vzpodbujati in urejati postopoma in jih razvijati, če je treba ob strokovni pomoči, v odvisnosti od konkretnih odzivanj otroka. V takih primerih se še posebej izpostavi tehtnost stališča ESČP, da je treba dati strokovni pomoči prednost pred prisilnimi ukrepi, ki se uporabijo le, ko je to nujno potrebno. Glede na odsotnost ustreznih pripravljalnih ukrepov v zvezi s psihosocialno pomočjo vsem trem vpletenim v konkretnem primeru in ob upoštevanju tudi dejanskih učinkov izpodbijane odločbe oziroma neuspešnih poskusov za uresničevanje upravne odločbe, sodišče ocenjuje, da so stiki, ki morajo po odločbi potekati vsako sredo 3 ure in pol ter vsak drugi in četrti vikend od petka od 16.00 ure do nedelje do17.00 ure določeni preveč pogosto in preveč intenzivno in je utemeljeno pričakovati, da ne bodo izvedljivi na način, ki bi bil v otrokovo korist v tej fazi razvoja odnosa med prizadeto stranko in njegovo hčerko. Enako je nerealno pričakovati v tej fazi razvoja odnosa med prizadeto stranko in mladoletno CC, da bi bili zelo intenzivni stiki med njima v času počitnic v korist otroka. Tako intenzivni stiki, kot so določeni z izpodbijano odločbo, bi lahko bili v korist otroka šele po tem, ko bi se na podlagi uspešne psihosocialne pomoči in strokovnega spremljanja učinkov postopnega zbliževanja med očetom in hčerko izboljšala komunikacija med prizadeto stranko in CC. Tako kot je sodna praksa že odločila, da ni prav, da državni organ upošteva zgolj takojšnje učinke ločitve otroka od posvojiteljev in pri tem premalo upošteva dolgoročne učinke ločitve otroka od biološkega očeta (sodba ESČP v zadevi Görgülü proti Nemčiji z dne 5. 2. 2004, odst. 46), tudi ni prav, da upravni organ z upravno odločbo kot prisilnim ukrepom meri na čim prejšnjo dosego visoke intenzivnost stikov, brez da bi pred tem skrbno pretehtal, ali ne bi manj intenzivni stiki v začetnem obdobju pripeljali do boljših in kakovostnejših odnosov med otrokom in staršem na dolgi rok. To pomeni, da bo morala tožena stranka v ponovnem postopku ob sodelovanju tožnice in prizadete stranke za prvo (uvodno) obdobje določiti stike med prizadeto stranko in mladoletno CC enkrat med tednom v popoldanskem času, v začetku ob prisotnosti matere in morda tudi strokovne delavke pristojnega centra za socialno delo, na kraju ali ob dogodku, ki bo najbolj primeren za otroka in za ustrezno odzivanje prizadete stranke ter enkrat tekom vsakega vikenda, vendar ne več kot dve ali tri ure, razen če izvajanje stikov v času vikenda ne bi omogočalo daljše druženje. V tem uvodnem obdobju ni mogoče določiti stikov, ki bi potekali čez noč, kar velja tudi za čas počitnic. Pristojni center za socialno delo mora spremljati izvajanje stikov, tako da po potrebi komunicira z obema staršema in spremlja učinke uresničevanja odločbe. V izreku odločbo mora pristojni organ tudi odločiti, da se v primeru, da stiki v določenem terminu odpadejo zaradi bolezni ali določenih organiziranih aktivnosti mladoletne CC in drugih opravičenih razlogov, nadomestijo s stikom v novem terminu. Ob teh navodilih toženi stranki za odločanje v ponovnem postopku sodišče pripominja tudi naslednje, kar velja za prizadeto stranko in tožnico: Pravica do stikov (iz določil 1. odstavka 54. člena Ustave in 8. člena MKVČP) prizadete stranke v odnosu do otroka je pretežno odraz dolžnosti, ki jih ima oče do otroka v zvezi z varstvom, skrbjo, vzgojo in razvojem otroka. To pomeni, da mora prizadeta stranka vsa svoja ravnanja v odnosu do otroka ves čas preverjati z vidika vprašanja, ali je določeno ravnanje v korist otroka ali ne; med tem ko pravica očeta do stikov z otrokom v smislu uveljavljanja določenih upravičenj pride do izraza zlasti v odnosu prizadete stranke do tožnice. Izpodbijana odločba je sicer nezakonita zaradi ravnanj tožene stranke in bo tožena stranka morala opraviti določena dejanja v ponovnem postopku, vendar pa sodišče poudarja, da ima ključno vlogo za to, da bo mladoletna CC začela izgrajevati kakovostne stike s svojim očetom, tožnica, ki ima čustveno najtesnejši odnos z CC in zato tudi največji vpliv. Zato sodišče poudarja pomen določbe 2. odstavka 106. člena ZZZDR za tožnico v obravnavanem sporu, ki pravi, da je tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti stike. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-312/00-40 z dne 23. 4. 2003 tej zakonski obveznosti dalo posebno razlago, da iz 1. odstavka 56. člena Ustave, 6. člena ZZZDR in 3. točke 9. člena KZNOP izhaja, da je tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti redne stike oziroma, da je na njegovi strani dolžnost opustiti vse, kar bi redne stike lahko preprečilo. Cilj urejanja stikov je torej zagotoviti redne stike. Tudi v konkretnem primeru ima tožnica to dolžnost in ko se pokažejo okoliščine, da so stiki v otrokovo korist in bi lahko bili intenzivnejši, morata starša skleniti ustrezen nov sporazum (oziroma bo o tem odločilo pristojno sodišče).

Sodišče v upravnem sporu mladoletni CC ni postavilo kolizijskega zastopnika skladno z določilom 213. člena ZZZDR oziroma posebnega zastopnika po 409. členu ZPP-UPB2, kajti v tem primeru so si v navzkrižju interesi tožnice in prizadete stranke, ne pa interesi otroka in njenih zakonitih zastopnikov. Po presoji sodišča je namreč tožnica povsem razumno tudi v skladu z interesi mladoletne CC v upravnem sporu in v upravnem postopku uveljavljala, da bi morali stiki potekati postopno in takšnim stikom ni nasprotovala, uveljavljanje rednih stikov med očetom in otrokom, kar je zagovarjala prizadeta stranka, pa tudi na dolgi rok glede na aktualne okoliščine ni v nasprotju z otrokovimi interesi. Sodišče je torej glede na okoliščine primera presodilo, da postavitev posebnega zastopnika otroku zaradi varstva otrokovih koristi v konkretnem primeru ni bilo potrebno (4. in 5. odstavek 409. člena ZPP-UPB2). Ravno tako je sodišče presodilo, da ni bilo potrebno posebej obveščati mladoletne CC o uvedbi postopka pred sodiščem in o njeni pravici, da izrazi svoje mnenje (410. člen ZPP-UPB2). Razlog za to je dejstvo, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi opustitve določenih ravnanj prvostopenjskega organa pred izdajo prvostopenjske odločbe in ker tožena stranka teh napak ni odpravila in ker za sodno presojo v zadevi niso sporne okoliščine na strani tožnice ali prizadete stranke. Poleg tega pa tudi starost CC 7 let in 9 mesecev v času odločanja sodišča, ob upoštevanju njenega značaja in odnosa do vzpostavljanja stika z očetom, niso takšni, da bi utemeljevali potrebo po pridobitvi njenega mnenja v sodnem postopku oziroma bi to CC po oceni sodišča po nepotrebnem obremenjevalo in tudi nobena od strank ni zahtevala zaslišanja otroka. Tudi ESČP stoji na stališču, da "bi bilo preveč od sodišča držav podpisnic MKVČP zahtevati, da v vsakem primeru zaslišijo oziroma pridobijo mnenje otroka pri urejanju stikov, ampak je ta procesni vidik sojenja odvisen od specifičnih okoliščin vsakega posameznega primera, pri čemer sta relevantni zlasti starost in zrelost otroka" (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 73). Vendar pa je sodišče upoštevalo stališče ESČP, da je "pravilna in celovita informacija o odnosu otroka do starša, ki uveljavlja stike, nepogrešljiva predpostavka za ugotovitev otrokove prave želje in s tem tudi za vzpostavitev že omenjenega ravnovesja med interesi vseh vpletenih" (sodba ESČP v zadevi Sahin proti Nemčiji z dne 11. 6. 2003, odst. 48). Zato je sodišče značaj CC in njen odnos do vzpostavljanja stikov z očetom vključilo v presojo in sicer na podlagi: izpovedbe tožnice na glavni obravnavi, da je CC zelo občutljiv otrok in da bi tudi zaradi tega bili potrebni postopni stiki; mnenja CSD A glede koristi otroka v zvezi z izvajanjem odločbe o stikih in reakcijah CC in njenem odnosu do očeta na stikih, ki sta ga podpisala univerzitetna diplomirana sociologinja in direktor CSD A z dne 26. 1. 2005, in iz katerega izhaja, da je CC dne 5. 1. 2005 ob stiku z očetom reagirala odklonilno in da takšni stiki niso v otrokovo korist, da pa je bil relativno dober odnos med CC in očetom izkazan ob prvih dveh stikih, kar izkazujeta tudi uradna zaznamka z dne 28. 1. 2004 o izvedbi prvega stika, ki ga je podpisala psihologinja, in uradni zaznamek z dne 19. 2. 2004 o izvedbi drugega stika, ki ga je podpisala strokovna delavka.

Ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, in sicer določbo 1. odstavka 106. člena ZZZDR v povezavi z določilom 1. odstavka 54. člena Ustave in 8. člena MKVČP, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi določila 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS in izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe in je pri tem vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (3. odstavek 60. člena ZUS).