Jedro

Če sodišče izda začasno odredbo pred uvedbo postopka, mora po uradni dolžnosti v izreku sklepa določiti upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči in mu v ta namen določiti tudi rok.

Izrek

Pritožbi dolžnika se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je dne 10.2.1999 izdalo začasno odredbo, s katero je dolžniku prepovedalo odtujitev in obremenitev trisobnega stanovanja v Portorožu. Dolžnik je zoper začasno odredbo ugovarjal, sodišče pa je z izpodbijanim sklepom z dne 11.6.1999 njegov ugovor zavrnilo. Ocenilo je, da je upnica izkazala tako verjetnost svoje terjatve kot nevarnost, da bo dolžnik s svojim ravnanjem otežil izterjavo upničine terjatve.

Zoper sklep o zavrnitvi ugovora se pritožuje dolžnik po pooblaščencu.

V pritožbi najprej oporeka zaključku prvostopnega sodišča o izkazani verjetnosti terjatve. Navaja, da ni davčni dolžnik, temveč je davčna zavezanka bila S.L., njen dolg pa ni nastal v letu 1998, temveč v pretežnem delu v prejšnjih letih. Sicer pa davčna dolžnica S.L. ne posluje kot s.p. že od začetka leta 1998 dalje in že zato v tem letunjene obveznosti niso mogle nastati. Obresti, ki naj bi tudi predstavljale njen dolg, pa ne štejejo za nastanek dolga v smislu 88. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP). V zvezi z veljavnostjo oziroma trajanjem začasne odredbe je sodišče odločilo, da velja do konca izvršilnega postopka zoper dolžnika, čeprav zoper R.L. ni v teku nikakršna izvršba. Kadar pa je začasna odredba predlagana pred uvedbo postopka, mora sodišče določiti, kakšno tožbo ali drug postopek mora upnik sprožiti, da začasno odredbo opraviči. V zvezi z verjetnostjo terjatve pa v nadaljevanju pritožbe pritožnik navaja še, da je iz notarskega akta, ki je predložen v spisovne podatke, jasno razvidno, da je bilo stanovanje, ki je bilo kupljeno leta 1996 in prenešeno na dolžnika s strani njegove žene S.L. v letu 1998, kupljeno s sredstvi, ki jih je R.L. dobil od svojega očeta. To stanovanje zato ni bilo skupno premoženje. Na dolžnikovo ženo pa je bilo kupljeno le formalno, ker dolžnik v času sklenitve pogodbe ni imel slovenskega državljanstva. Na to stanovanje zato ni mogoče seči za izterjavo dolga S.L. Poleg tega ni izkazan v zadevi niti subjektivni element kot nujni predpogoj za izdajo začasne odredbe, saj bi moral upnik verjetno izkazati nevarnost otežene izterjave svoje terjatve in ne to nevarnost le pavšalno zatrjevati. Tudi sklep sodišča prve stopnje ne obrazlaga, v čem je tako nevarnost upnik izkazal. Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene tiste pritožbene navedbe dolžnika, s katerimi ta oporeka zaključku prvostopnega sodišča o izkazani verjetnosti upničine terjatve in o nevarnosti otežene oziroma onemogočene terjatve v primeru, da taka začasna odredba ne bi bila izdana. Iz overjenega seznama zaostalih davčnih obveznosti za S.L. izhaja, da gre za njen davčni dolg v letu 1998 ter da so obračunane zamudne obresti višino dolga le povečale. Ali so te davčne obveznosti izvirale v pretežnem delu res iz predhodnih let in se je na račun le-teh dolg v letu 1998 le povečal, za zadevo ni bistveno. Neprepričljive so tudi dolžnikove trditve, da premoženje, ki ga je v letu 1998 dobil od svoje žene, ni bilo njeno ali ni bilo skupno premoženje, temveč posebno premoženje dolžnika in da zato ne zapade pod obveznost iz 88. člena ZDavP. Upničine trditve so tudi po oceni pritožbenega soišča glede na dosedanje spisovne podatke verjetnejše. Kupoprodajna pogodba, ki je bila sklenjena ob nakupu stanovanja leta 1996, je bila sklenjena s S.L., ki se je obvezala sredstva za stanovanje plačati v treh obrokih. Dolžnikova navedba o tem, da je bila žena vpisana kot kupec le formalno, ker sam ni imel slovenskega državljanstva, pa je neprepričljiva tudi zato, ker je že 12.2.1996, torej pred sklenitvijo te kupoprodajne pogodbe, ustanovil družbo z omejeno odgovornostjo, katere direktor je bil. Po tedaj veljavnih določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) pa je za to funkcijo bilo potrebno slovensko državljanstvo. Pritožbeno sodišče sprejema kot prepričljive tudi ugotovitve prvostopnega sodišča o izkazani nevarnosti, da bo uveljavitev upničine terjatve onemogočena ali precej otežena, saj dosedanje ravnanje dolžnika in njegove žene - davčne zavezanke kaže, da obstoji možnost tudi nadaljnje odtujitve stanovanja.

Pač pa je moralo pritožbeno sodišče ugoditi dolžnikovi pritožbi, ker prvostopno sodišče pri izdaji začasne odredbe oziroma pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni upoštevalo 2. odst. 277. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta namreč določa, da v primeru, ko izda sodišče začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka, določi upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči in mu določi tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti. Pri ponovnem obravnavanju dolžnikovega ugovora bo zato moralo prvostopno sodišče to pomanjkljivost, ki je upoštevna tudi po uradni dolžnosti, odpraviti (2. odst. 365. člena v zvezi s 381. in 3. točko 380. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/1977) v zvezi s 15. členom ZIZ).