Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nevarnih razmer pri odpiranju vrat prišlo zato, ker rudnik ni izvršil potrebnih varnostnih ukrepov. Ob taki ugotovitvi pa je pravno pravilna odločitev, da tožena stranka ne odgovarja na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, temveč na podlagi pravil o subjektivni, krivdni odgovornosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Tožnik, ki je zaposlen v rudniku, se je poškodoval pri odpiranju vrat, ki vodijo proti rudniškemu dvigalu. Zato je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena zavarovalnica, s katero je rudnik sklenil pogodbo o zavarovanju pred odgovornostjo, dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 450.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o podlagi za odškodninsko odgovornost. Razsodilo je, da je tožena stranka do 80 % odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, da pa je tožnik z 20 % soprispeval k nastanku škode.

Proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je najprej odločilo le o pritožbi tožeče stranke. Razsodilo je, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili revizijo.

Obe pravdni stranki uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka navaja, da na vratih, pri katerih se je poškodoval tožnik, ni bilo ročaja. Meni, da bi morala tožena stranka odškodninsko odgovarjati po pravilih o objektivni odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti, ker je bilo odpiranje vrat nevarno zaradi izredno močnega zračnega pritiska v jašku. Tožnik meni, da glede na objektivno odgovornost tožene stranke, sodišče ne bi smelo oceniti, da je tožnik deloma kriv za škodo. Zato predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da bo tožena stranka v celoti odgovorna za tožnikovo škodo.

Tožena stranka pa v reviziji navaja, da je za nesrečo kriv tožnik sam, ker kljub dolgoletnim izkušnjam in poznavanju razmer v rudniškem jašku ni uporabljal kljuke. Opozarja, da do nesreče ne bi prišlo, če bi tožnik uporabil kljuko ali pa bi vrata odrinil z ramo. Tožena stranka predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je reviziji na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77, Ur.l. SFRJ, št.4/77 do Ur.l. RS, št. 55/92 v zvezi s prvim odstavkom 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99) poslalo nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP/77 preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77 in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Revizijsko sodišče preizkuša pravilno uporabo materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da se je nesreča zgodila po drugi uri zjutraj, ko se je tožnik vračal z dela, - da se je tožnik poškodoval pri prvih od treh vrat, ki vodijo proti izvoznemu jašku, - da so imela vrata kljuko, - da je tožnik vrata odrinil proti izvoznemu jašku tako, da je vrata držal za rob, pri čemer je močan prepih potisnil vrata proti tožniku, tako da so mu priprla prste na desni roki, - da je do tako močnega prepiha prišlo vselej, ko so bila obenem odprta vsa vrata, ki so vodila do izvoznega jaška, - da so po nezgodi diagonalno na vrata namestili daljši ročaj, spremenili način odpiranja vrat in preuredili zračenje v jašku.

Sodišče druge stopnje je te dejanske ugotovitve sprejelo kot pravilne in popolne. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta ob takšnih dejanskih ugotovitvah sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki ureja krivdno odškodninsko odgovornost. Tožeča stranka ima prav, ko v reviziji navaja, da je bilo odpiranje železnih vrat ob izredno močnem zračnem pritisku nevarno. Vendar je za odločitev o obliki odškodninske odgovornosti pomembno, ali je odpiranje vrat postalo nevarno zaradi nedopustnega ravnanja zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do nevarnih razmer pri odpiranju vrat prišlo zato, ker rudnik ni izvršil potrebnih varnostnih ukrepov. Ob taki ugotovitvi pa je pravno pravilna odločitev, da tožena stranka ne odgovarja na podlagi pravil o objektivni odgovornosti, temveč na podlagi pravil o subjektivni, krivdni odgovornosti.

Pravilna je tudi ocena sodišč prve in druge stopnje, da je tudi oškodovanec sam prispeval k nastanku škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pred nesrečo že osem let zaposlen v rudniku in je vedel, da se vrata zaradi prepiha lahko zaloputnejo. Kljub temu je vrata odrinil tako, da jih je držal za rob, čeprav bi lahko vrata prijel tudi za kljuko. Zato sta sodišči pravilno odločili, da je ravnanje zavarovanca tožene stranke in ravnanje tožnika skupaj pripeljalo do poškodbe. Pravilna pa je tudi odločitev, da znaša prispevek oškodovanca 20 %. Sodišče je pravilno ocenilo vse okoliščine primera, tudi to, da je do nesreče prišlo ponoči, po koncu dela, ko je tožnikovi neprevidnosti prav gotovo botrovala tudi utrujenost. Sodišči prve in druge stopnje sta torej pri odločanju o podlagi odškodninske odgovornosti pravilno uporabili določbo 192. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.